Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, je imela kavzo, saj je pogodba o zaposlitvi v času podaje izredne odpovedi obstajala. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej tožničin izostanek z dela), ne predstavlja kavze v smislu 39. člena OZ, temveč zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Delodajalec lahko delavcu zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je podan razlog za to odpoved, ki je naveden v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 (seveda ob pogoju, da so podani tudi ostali pogoji za zakonitost takšne odpovedi). Teh razlogov pa ni mogoče uvrstiti v podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 39. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je pisna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 neveljavna in je nična v celoti. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo in da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 11. 2013. V tretjem odstavku I. točke izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 1. 2. 2012, z dnem izdaje sodbe sodišča. V četrtem odstavku I. točke izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka za čas od 11. 11. 2013 do dneva prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo ter ji za čas od 11. 11. 2013 do dneva prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 783,66 EUR mesečno, od navedenega zneska odvesti prispevke in davke in ji izplačati neto nadomestilo v višini 610,47 EUR, pri čemer zapade plačilo vsakega 15. dne v mesecu, od zapadlih pa neplačanih zneskov pa naj bi bila tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, vse v 8 dneh pod izvršbo. V petem odstavku I. točke izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obračun nadomestila regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 783,66 EUR letno, od navedenega zneska odvesti davek in neto znesek izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V šestem odstavku I. točke izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 12.805,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu nepravilno odločilo in zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala tožena stranka. Zmotno je uporabilo določbo 39. člena OZ v povezavi s 14. in 15. členom ZDR-1, določbo 86. člena OZ v povezavi z 92. členom OZ, poleg tega pa je nepravilno interpretiralo odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo z obrazložitvijo, da se pojem pravne podlage oziroma kavze iz 39. člena OZ nepravilno enači s pojmom zakonskega razloga za izredno odpoved pogodbe po 110. členu ZDR-1. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstoj pogodbe o zaposlitvi in ne tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zadevi opr. št. VIII Ips 160/2010 Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališča, da je izključna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi le obstoj same pogodbe o zaposlitvi. Razlog ali podlaga za izredno odpoved, ki je bila podana tožnici, ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (to predstavlja le njeno predpostavko) ampak neupravičena zadržanost tožnice od dela, na kar je nakazovala sporna odločba ZZZS z dne 26. 11. 2013. Ker je podlaga ali razlog za izredno odpoved kasneje odpadel (dne 29. 1. 2014 s potrdilom o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je izdala zdravnica po tem, ko je spoznala, da je storila napako), ta odpoved ne more biti le izpodbojna, temveč nična. Prenehala je namreč veljati odločba, ki je bila podlaga oziroma razlog podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledica nezakonite odpovedi je lahko izpodbojnost, ki se uveljavlja po 200. členu ZDR-1, bodisi ničnost, ki jo ureja 14. in 15. člen ZDR-1 v povezavi s splošnimi pravili civilnega prava. Uveljavljanje ničnosti pa ni podvrženo nobenemu roku. V določenih primerih pri nezakoniti uporabi taksativno naštetih razlogov iz 110. člena ZDR-1, zaradi teže in pomena, vendarle nastopi posledica ničnosti in ne le izpodbojnosti, ki se lahko uveljavlja po 200. členu ZDR-1. Tožnica nikakor ne enači pojma pravne podlage z zakonskimi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je podana izredna odpoved v nasprotju z moralnimi načeli po 86. členu OZ, čeprav bi to glede na 92. člen OZ moralo storiti. Nepopolno je ugotovilo tudi dejansko stanje, saj ni presojalo, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi sporne odločbe ZZZS z dne 26. 11. 2013 in zaradi odsotnosti potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (ki je bilo izstavljeno po ugotovitvi napake osebne zdravnice), niti ali je izredna odpoved v nasprotju z moralnimi načeli. Dejstvo je, da je tožnica ustrezno potrdilo z dne 29. 1. 2014 pridobila šele po preteku roka, določenega v 200. členu ZDR-1 (ki je potekel 18. 1. 2014). S tem je odpadla pravna podlaga in je nastopila ničnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje vseh teh dejstev ni obravnavalo v celoti, je kršilo tudi določbe pravdnega postopka. Ker svoje odločitve ni oprlo na predpise, temveč le na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga po mnenju tožnice ni pravilno interpretiralo, je kršilo tudi 8. člen ZPP. Ker omenjena odločba VS RS predstavlja odločilno dejstvo, glede katerega je sodišče prve stopnje vsebino te odločbe v razlogih sodbe navajalo v nasprotju z dejansko vsebino odločbe, je kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo vseh dejstev in dokazov, na katera se je tožnica opirala, je kršilo tudi 324. člen ZPP.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno dejansko stanje je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje dejstev, ki jih je navajala tožnica, in dokazov, ki jih je predlagala, ni obravnavalo v celoti, tožnica smiselno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek tožnice ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in v skladu z določbo 8. člena ZPP ugotovilo, katera odločilna dejstva se štejejo za dokazana. Do teh ugotovitev je prišlo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, glede pravilnosti te pa pritožbeno sodišče nima pomislekov.

7. Prav tako ne drži pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 324. členom ZPP, ker svoje sodbe ni oprlo na predpise, temveč le na stališče Vrhovnega sodišča RS. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice presojalo ob upoštevanju 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), 86. člena OZ, 92. člena OZ, 93. člena OZ in 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Zaključilo je, da je tožničin tožbeni zahtevek ob ugotovitvi, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 39. člena OZ ni nična, neutemeljen. Svojo odločitev je le dodatno utemeljilo tudi s stališčem iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 160/2010. Glede na to tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnica nadalje v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo to bistveno kršitev tudi zato, ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo vseh dejstev in dokazov, na katere se je tožnica opirala. V obrazložitvi sodbe se mora sodišče opredeliti le do vseh odločilnih dejstev, ki jih zatrjujejo stranke in dokazno oceniti tiste pravnorelevantne dokaze, s katerimi stranke ta odločilna dejstva dokazujejo. Prav to pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe storilo, zato je tudi zgoraj omenjeni pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišču prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni bilo treba opredeljevati prav do vseh zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka tožnici dne 17. 12. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4) po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnica v obdobju od 11.11. 2013 dalje izostala z dela, torej več kot pet dni zaporedoma, na delo k toženi stranki pa se ni vrnila. Podlaga za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je predstavljala odločba ZZZS z dne 26. 11. 2013 (ki sta jo tožnica in tožena stranka prejeli 27. 11. 2013). Iz tožničinih tožbenih navedb izhaja, da je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 18. 12. 2013, medtem ko je tožbo za ugotovitev ničnosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila 20. 3. 2015. Tožnica je zatrjevala, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, ker je zanjo odpadla pravna podlaga. Zatrjevala je, da je v socialnem sporu uspela dokazati, da je bila njena zadržanost od dela upravičena in da je do spora prišlo zaradi napake njene osebne zdravnice. To napako je osebna zdravnica popravila tako, da je za tožnico dne 29. 1. 2014 izdala potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela (A5). V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da je za sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi odpadla pravna podlaga, ker je v socialnem sporu uspela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Ps 180/2014 z dne 21. 1. 2015 (A7) razvidno, da je bila njena tožba, s katero je uveljavljala sodno varstvo zoper odločbo ZZZS z dne 23. 12. 2013 v zvezi z odločbo ZZZS z dne 26. 11. 2013, zavržena. Ker se je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na odločbo ZZZS z dne 26. 11. 2013, ta pa v socialnem sporu ni bila odpravljena, ne drži tožničina pritožbena navedba, da je ta odločba prenehala veljati (tudi če bi štelo, da je ta odločba predstavljala pravno podlago za podajo sporne izredne odpovedi). Na to ugotovitev ne vpliva niti kasnejša izdaja potrdila tožničine osebne zdravnice z dne 29. 1. 2014 (A5).

9. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 (posledično pa tudi preostali del njenega tožbenega zahtevka, ki ga je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala zaradi zatrjevane ničnosti te izredne odpovedi) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila podlaga delovnega razmerja sklenjena pogodba o zaposlitvi, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi v času podaje in vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajala in da podlaga ni prenehala z dnem izdaje potrdila tožničine osebne zdravnice z dne 29. 1. 2014. Zavzelo je stališče, da tožnica nepravilno enači pojem pravne podlage ali kavze iz 39. člena OZ s pojmom zakonskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sklepu opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011. Ker stališča Vrhovnega sodišča RS iz citiranega sklepa ni interpretiralo nepravilno, mu tožnica v pritožbi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Prvi odstavek 13. člena ZDR-1 določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Takšna ureditev (smiselna in subsidiarna uporaba splošnih pravil civilnega prava) je posledica posebnosti delovnega razmerja, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi. 14. člen ZDR-1 določa, da se tudi pri določanju posledic ničnosti (in izpodbojnosti) pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon (torej ZDR-1) ne določa drugače. 11. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožnica pojem izpodbojnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno enači s pojmom nezakonitosti odpovedi, sklicujoč se na 200. člen ZDR-1. ZDR-1 govori o izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi v 14. in 16. členu, upoštevaje smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Izpodbojnost pogodb je urejena v 94. členu do 99. člena OZ in pomeni milejšo obliko neveljavnosti (za razliko od ničnosti), ki je posledica sklepanja pogodbe po stranki, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank ali pa če je v OZ ali drugem zakonu tako določeno (94. člen OZ). Izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi se uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem, pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe pa preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti (oziroma od prenehanja sile), v vsakem primeru pa po preteku enega leta od dneva sklenitve pogodbe o zaposlitvi (16. člen ZDR-1). Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 pa določa rok, v katerem mora delavec zahtevati sodno varstvo v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec (enako velja tudi za druge načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi). To pravico ima le delavec, ne pa tudi delodajalec. Če bo delavec sodno varstvo zahteval po izteku roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, bo sodišče njegovo tožbo kot prepozno zavrglo in se ne bo spuščalo v vsebinsko presojo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

12. Glede na 86. člen OZ je pogodba o zaposlitvi nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, torej če je bila sklenjena v nasprotju s pravnim redom. Po prvem odstavku 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Podlaga, torej razlog, je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V primeru nedopustne podlage (ali če podlage sploh ni) je pogodba nična. Kavza pogodbe o zaposlitvi je opravljanje dela delavca za plačilo pri delodajalcu. Glede na že omenjeni 13. člen ZDR-1 lahko smiselno velja 39. člen OZ tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostransko izjavo pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR-1 (tako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011). V citirani zadevi je delodajalec delavcu potem, ko mu je vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej, ko je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že pričela učinkovati - delovno razmerje med delavcem in delodajalcem je s pričetkom učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo), podal še eno izredno odpoved (ki je sicer delavec v sodnem postopku ni izpodbijal). Ob zgoraj opisanem dejanskem stanju je Vrhovno sodišče RS v omenjenem sklepu zavzelo stališče, da je pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpostavljal obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Ker je pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem prenehala že na podlagi prve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila druga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana brez pravne podlage, zato ta druga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more imeti pravnih učinkov (87. člen OZ).

13. Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 17. 12. 2013 podala tožnici, imela kavzo, saj je pogodba o zaposlitvi v času podaje sporne izredne odpovedi obstajala. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej tožničin izostanek z dela), ne predstavlja kavze v smislu 39. člena OZ, temveč zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, je primarni predpis, ki ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem (in medsebojne pravice, obveznosti ter odgovornosti), ZDR-1. Ta v 110. členu taksativno našteva razloge, ki so zakonita podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da lahko delodajalec delavcu zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je podan razlog za to odpoved, ki je naveden v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 (seveda ob pogoju, da so podani tudi ostali pogoji za zakonitost takšne odpovedi - člen 85/2 ZDR-1, člen 109/1 ZDR-1, člen 109/2 ZDR-1). Teh razlogov pa ni mogoče uvrstiti v podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 39. člena OZ, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Med drugim se tudi v tem ureditev pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja po ZDR-1 razlikuje od ureditve civilnih razmerij v OZ, ki takšnih razlogov za prenehanje veljavnosti pogodb, sklenjenih po določilih OZ, ne predvideva. Razlog različne ureditve je prav v posebnosti delovnega razmerja, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi. Specifičnosti ureditve delovnopravnih razmerij se odražajo nadalje tudi v relativno kratkih rokih za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 109. člena ZDR-1) in za pravočasno uveljavljanje sodnega varstva v zvezi s takšno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z ostalimi odpovedmi pogodbe o zaposlitvi ter drugimi načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Če za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razlog iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni obstajal, je izredna odpoved nezakonita, v zvezi s takšno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (torej izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brez razloga) pa lahko delavec uspešno uveljavlja sodno varstvo le v roku 30 dni od dneva, ko mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena (oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice). Tudi na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pomeni njene kavze v smislu 39. člena OZ. Ob stališču, ki ga zagovarja tožnica, bi bila vsaka izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero ne bi obstajal zakonsko določen razlog iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nična, njeno ničnost pa bi lahko delavec uveljavljal kadarkoli (člen 93 OZ). To pa bi bilo v direktnem nasprotju z ureditvijo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določa prekluzivne roke za sodno varstvo v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Smiselno in subsidiarno uporabo splošnih pravil civilnega prava v delovnopravnih razmerjih pa je potrdila tudi sodna praksa. Tako je npr. Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 171/2015 z dne 8. 9. 2015 zavzelo stališče, da delodajalec v sodnem postopku ne more uveljavljati ničnosti ali izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam podal in ki že učinkuje (čeprav bi se sicer lahko na ničnost glede na 92. člen OZ lahko skliceval). Vrhovno sodišče RS je navedlo, da določbe ZDR delodajalcu ne podeljujejo aktivne legitimacije za izpodbijanje izredne odpovedi, ki jo je sam podal. V spornem obdobju veljavna določba 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti zares odkazovala na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava (torej določb OZ), vendar le glede presoje pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi odpovedi, podane s strani delodajalca. Delodajalec lastne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (kljub drugačnim splošnim pravilom civilnega prava) v sodnem postopku ne more izpodbijati. Tudi v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 327/2014 z dne 15. 5. 2014 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da delavec z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ker naj bi bila ta sklenjena v nasprotju z zakonom) ne more obiti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki omogoča delavcu vsebinsko sodno varstvo le v primeru, če tožbo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vloži v zakonsko določenem 30 - dnevnem roku od dneva vročitve (oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 26/2008 z dne 25. 1. 2010 potrdilo stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 355/2007 z dne 11. 10. 2007, da tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da ga lahko delavec postavi kadarkoli, kot to določajo splošni predpisi, temveč ga je dolžan postaviti v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

15. Ker je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 13. člena ZDR-1 (ki napotuje na smiselno in subsidiarno uporabo splošnih pravil civilnega prava) pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi imela kavzo (od katere je potrebno ločiti že omenjene razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR-1), je utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

16. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnice, da naj bi tožena stranka kršila moralna načela, s tem ko je delavka tožene stranke tožnici najprej pomagala oblikovati pritožbo zoper odločbo ZZZS, nato pa ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem ravnanju tožene stranke po stališču pritožbenega sodišča ni ničesar moralno spornega oziroma nesprejemljivega. S tem, ko je delavka tožene stranke tožnici nudila pomoč pri sestavi pritožbe zoper odločbo ZZZS, ni v ničemer kršila moralnih načel, prav tako pa podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki temelji na odločbi ZZZS, v zvezi s katero je tožnica vložila pritožbo) tudi ne pomeni kršitve moralnih načel. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadalje izhaja, da je delavka tožene stranke tožnico tudi opozorila na to, da se mora vrniti na delo, ker bodo sicer nastopile posledice, ki pomenijo odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka, brez pravice do odpravnine in brez pravice do nadomestila na zavodu. Tožnica je bila torej že pred podajo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opozorjena na posledice, če se na delo k toženi stranki ne bo vrnila. Tudi to dejstvo negira pritožbeno navedbo tožnice o nemoralnem postopanju tožene stranke. Glede na to, da je tožnica zatrjevano ničnost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevala praktično v celoti le v zvezi s podlago te odpovedi (le na prvem naroku za glavno obravnavo je navedla, da je tožena stranka kršila moralna načela, ker je tožnici podala izredno odpoved, namesto da bi ji kot prava nevešči stranki pomagala), se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še posebej in izrecno opredeljevati do vprašanja ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nasprotovanja moralnim načelom. Na podlagi 92. člena OZ sodišče sicer pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke (tako npr. sodba II Cp 87/2014 z dne 5. 3. 2014, sodba II Cp 2548/2014 z dne 12. 11. 2014). Zato je tudi ta pritožbeni očitek tožnice, s katerim smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.

17. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka obeh strank ni odločalo, ker niso bili priglašeni.