Jedro

Določba 8. člena ZIKS-1 določa, da se odločbe, izdane na podlagi 236. člena ZIKS-1, izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem pa določbe 8. člena ZIKS-1 ne predvideva pritožb zoper vse odločitve in dejanja prvostopenjskega organa, ki temeljijo na podlagi 236. člena ZIKS-1. Vendar ima obsojenec v primeru, ko gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, ki niso zajete v 236. členu ZIKS-1, zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo na podlagi 85. člena ZIKS-1.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

: Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/2006, v nadaljevanju ZIKS-1) in določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odredil, da se tožnika odstrani iz skupinskih bivalnih prostorov in se ga namesti v poseben prostor. Hkrati je odločil, da bo namestitev v posebnem prostoru trajala do odločitve direktorja ali vodje oddelka Zavoda, vendar največ 12 ur ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bilo dne 5. 2. 2009 ob 11.25 uri ugotovljeno, da je za tožnika nastal razlog za izločitev v poseben prostor, ker je huje oviral druge pri delu, počitku ali razvedrilu. Tožnik namreč ni izvršil ukaza paznika in je tako s svojim ravnanjem onemogočal izvajanje paznikovih rednih del. Iz navedenih razlogov je bil tožnik odstranjen iz bivalnih prostorov in odveden v poseben prostor.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo na podlagi 236. člena v zvezi z 2. odstavkom 8. člena ZIKS-1 zavrnil z obrazložitvijo, da so bili pri tožniku podani zakonski pogoji za odstranitev in namestitev v poseben prostor. Pri spuščanju obsojencev iz I. oddelka na sprehod je namreč paznik pri pregledu tožnikovih rokavic našel v zavojček zavite tablete, jajčaste oblike, sive barve. Tožnik je pazniku ta zavojček iztrgal iz rok in ga dal v usta. Tedaj je pristopil tudi operativni vodja in tožniku večkrat ukazal, da zavojček s tabletami vzame iz ust, kakor tudi bankovec za 20 EUR. Tožnik tega ni upošteval, zato je bil zaradi neizvršitve ukaza in ogrožanja sebe z zaužitjem tablet, utemeljeno odstranjen v poseben prostor.

Tožnik v tožbi navaja, da paznik pri njem ni našel nobenih tablet, ker jih tudi ni mogel najti, ker jih ni bilo. Zato je bila njegova namestitev v poseben prostor neupravičena. Bil je žrtev diskriminacije s strani paznikov, ki izkoriščajo svoj privilegirani položaj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikove navedbe ocenjuje kot neutemeljene in se v celoti sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

K 1. točki izreka : Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov : V obravnavanem primeru tožnik izpodbija odločbo, s katero je bilo na podlagi 236. člena ZIKS-1 odločeno, da se ga odstrani iz skupinskih bivalnih prostorov in se ga namesti v poseben prostor, za čas največ do 12 ur. Predmet presoje izpodbijane odločbe je torej dejanje pristojnega organa, katerega namen je izvršitev posebnega (disciplinskega) ukrepa.

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1), če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov samo, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. Pri tem se za za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Predmet presoje v upravnem sporu pa je lahko tudi zakonitost tistih aktov in dejanj, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če za njih ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

Odločba, ki jo tožnik izpodbija, je bila izdana na podlagi 236. člena ZIKS-1, ki govori o pooblastilih pravosodnih policistov. Določba 8. člena ZIKS-1 določa, da se odločbe, izdane na podlagi 236. člena ZIKS-1, izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem pa določba 8. člena ZIKS-1 ne predvideva pritožb zoper vse odločitve in dejanja prvostopenjskega organa, ki temeljijo na podlagi 236. člena ZIKS-1. Vendar ima obsojenec v primeru, ko gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, ki niso zajete v 236. členu ZIKS-1, zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo na podlagi 85. člena ZIKS-1. Le-ta določa, da ima v primeru, ko gre za kršitve pravice ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju uprave in če ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30-dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na Ministrstvo, pristojno za pravosodje. Citirana določba 85. člena ZIKS-1 torej določa (le) pravno sredstvo (3. odstavek 85. člena ZIKS-1), ne pa tudi direktnega sodnega varstva (1. odstavek 85. člena ZIKS-1). Ker v konkretnem primeru izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu zgoraj navedenega 2. člena ZUS-1 in ker v konkretnem primeru tožnik ni vložil tožbe za presojo zakonitosti dejanja (skladno z zgoraj navedeno določbo 1.odstavka 4. člena ZUS-1), temveč je s tožbo zahteval presojo zakonitosti uvodoma navedenega akta, ki po oceni sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Upravno sodišče RS v Ljubljani je o istovrstni zadevi že odločilo in sicer je v upravnem sporu opr. št. I U 906/2009 tožbo obravnavalo meritorno in odločilo tako, da je tožbo v obravnavani zadevi zavrnilo. Kljub takšni odločitvi je sodišče v konkretnem primeru odločilo drugače, ker je zavzelo drugačno interpretacijo določb 236. in 85. člena v zvezi z 8. členom ZIKS-1. Glede na navedeno, je sodišče, na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008). Pri tem je upoštevalo, da glede na priloženo izjavo o premoženjskem stanju nima nobenega premoženja in dohodkov, zato bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.