Jedro

Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane povsem prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, medtem ko potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo državni proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 498,00 EUR, z opozorilom na pravne posledice za primer neplačila denarne kazni. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo treh let. Sicer je obdolženemu na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti, in sicer od 11. 12. 2023 od 01.20 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo, ter odločilo, da potrebni izdatki obdolženega in po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Takšno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Medtem ko zagovornik obdolženega sodbo sodišča prve stopnje iz razloga zgolj v uvodu zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka graja zgolj na načelni ravni, brez konkretnih opredelitev in jih kot takih tudi ne gre preizkusiti, temelji jedro pritožbenih izvajanj na mnenju, da je obdolženemu izrečena kazenska sankcija glede na priznanje krivde v okviru predobravnavnega naroka ter upoštevanju vseh okoliščin predmetne kazenske zadeve prestroga. Zagovornik obdolženega je prepričan, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju podobnih primerov, obdolženemu izreči zaporno kazen s še krajšim trajanjem od izrečene, prav tako se mu zdi pretirana prisojena denarna kazen, medtem ko je glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države mnenja da slednja sploh ne bi smela biti izrečena oziroma kvečjemu zgolj v minimalnem trajanju.

5. S povzetim pritožbenim izvajanjem pa ne gre soglašati. Pregled kazenske zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za kaznivo dejanje, storitev katerega je priznal in bil posledično tudi spoznan za krivega, izreklo primerno kazensko sankcijo, ki jo je s tehtnim, razumnim in smiselnim razlogovanjem tudi ustrezno in celostno obrazložilo.

6. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdolženčevo iskreno priznanje krivde, očetovstvo in s tem povezano skrb za majhnega, tri leta starega otroka ter okoliščino, da je obdolženi edini, ki preživlja družino, saj njegova partnerka ni zaposlena. Kot razbremenilen je prvostopenjsko sodišče upoštevalo spisovni podatek, da obdolženi do sedaj še ni bil kaznovan. Pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da pri izpostavljenem nikakor ne gre za takšne olajševalne okoliščine, ki bi imele odločilen vpliv na višino izrečene kazni zapora, ki je obdolženemu sicer že bila omiljeno odmerjena pod za obravnavano kaznivo dejanje predpisanim posebnim zakonskim minimumom. V nekritičnem pričakovanju, da je obdolžencu izrečena prostostna kazen prestroga, zagovornik ne upošteva, da je za obravnavano kaznivo dejanje v tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen od tri do deset let zapora in denarna kazen. Obdolženčevo priznanje ter niz izpostavljenih okoliščin, med ostalim tudi status dosedanje nekaznovanosti, se zatorej, navkljub drugačnemu mnenju zagovornika tako v višini izrečene kazni že primerno odraža. 7. Sodišče prve stopnje je dolžno v vsaki obravnavani kazenski zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, čemur je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje dosledno sledilo in za sprejeto odločitev na podlagi zakona (in ne sodne prakse) ponudilo prepričljivo, jasno in kritično razlogovanje. Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane povsem prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi.1 Obravnavano kaznivo dejanje je vendarle povezano s specifičnimi, socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere se v Sloveniji, ki praviloma resda ni ciljna država ilegalnih pribežnikov, ne da vplivati. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže. Treba je namreč vzeti v ozir, da je vsaka kazenskega zadeva zase kompleksna, individualna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. Posplošeno nestrinjanje in ponujanje lastnega pogleda zagovornika na določene osebne okoliščine obdolženca zatorej pravilnih sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati.

8. Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih okoliščin pa ne gre slediti niti na točki zavzemanja za izrek nižje denarne kazni. Izrečena stranska denarna kazen v danem primeru nikakor ni previsoka. Višino odmere stranske denarne kazni, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, in sicer v znesku 498,00 EUR, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe. Število dnevnih zneskov in višino posameznega dnevnega zneska je ustrezno določilo bo upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni ter obdolženčevih osebnih in premoženjskih razmer. Prav tako pravilno ni prezrlo niti kriminalne količine storjenega kaznivega dejanja. Posplošeno pritožbeno zatrjevanje, da je izrečena stranska denarna kazen pretirana, zagovornik z izpostavljanjem obdolženčevega ekonomsko-socialnega položaja ne utemelji na stopnji, ki bi izrečeno stransko denarno kazen upravičeno znižala. Pritožbeno sodišče s trditvijo, da bi že z določitvijo minimalne višine 10 dnevnih zneskov bil izpolnjen namen izrečene sankcije, zatorej ne more soglašati in je smatrati prizadevanje obdolženčevega zagovornika za milejše denarno sankcioniranje kot neutemeljeno.

9. Zagovorniku pa ne gre pritrditi niti v prepričevanju, da obdolženemu ne bi bila izrečena (oziroma bi bila izrečena zgolj v minimalnem trajanju) tudi stranska kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je pritožbeno izpodbijano stransko kazen utemeljeno izreklo za čas treh let, ustrezno pa je določilo tudi, od kdaj se ta rok šteje. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta v danem primeru izpolnjena oba pogoja za izrek stranske kazni, kot jo določa prvi odstavek 48.a člena KZ-1, je pravilen in zakonit. Za sprejeto meritorno odločitev je ponudilo razumne, zanesljive in tehtne razloge, katerim v zaobid podvajanja pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zagovornik ima sicer prav, da obdolženi še nikoli ni bil kaznovan za kakršnokoli kaznivo dejanje, vendar pa glede na vse okoliščine predmetnega kaznivega dejanja še zmeraj predstavlja resno grožnjo za javni red ali javno varnost v Republiki Sloveniji. Ob zadostitvi formalnega pogoja za izrek pritožbeno izpodbijane stranske kazni izgona tujca iz države, zagovornik obdolženega tudi zanemari dejstvo, da je v osebnem vozilu obdolženi prevažal več oseb, ki bi morale za prevoz plačati visoke zneske, kot izpovedano, po 3.000,00 EUR, kar vse je ustrezno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj prizadevanje zagovornika po krajšem trajanju stranske kazni izgona tujca pa za spremembo v korist obdolženega ne zadošča. 10. Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo ustrezno kazen zapora, primerno stransko denarno kazen, pa tudi ustrezno stransko kazen izgona tujca iz države, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega vsled pretečega ogrožanja lastnega preživljanja ter preživljanja družinskih član, za katere je dolžan skrbeti, plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, obenem pa je odločilo, da plačilo potrebnih izdatkov in nagrada njegovega zagovornika obremenjuje državni proračun (prvi odstavek 89. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

1 Tako tudi VSK sodba III Kp 30121/2019 z dne 14. 11. 2019.