Jedro

Tožena stranka tožniku v obdobju primopredaje, ki je trajala prvih 14 dni misije, v obdobju od 20. aprila do konca maja 2014, ko je delo opravljal v bazi A., in v oktobru 2014 ni zagotovila skupno 9 dni tedenskega počitka. Na tej podlagi je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.293,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za 19 dni neizrabljenega tedenskega počitka pa je zavrnilo na podlagi presoje, da opravila, ki jih je tožnik opravljal kot vojak vezist in vodja skupine na proste dni po vsebini in obsegu ne predstavljajo kršitve njegove pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 1.293,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2016 do plačila (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.732,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.293,03 EUR za čas od 20. 4. 2016 do 26. 5. 2016 je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 326,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti 51,20 EUR sodne takse, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka se zoper I. in III. točko izreka sodbe pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi vztraja, da je tožniku na misiji omogočila več kot en dan počitka na teden. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da bi moral biti tožniku tedenski počitek zagotovljen v 14‑dnevnem referenčnem obdobju, saj se na podlagi tretjega odstavka 158. člena ZDR-1 zagotavljanje tedenskega počitka ugotavlja v obdobju, ki ni daljše od šestih mesecev. Poleg tega iz 53. člena ZSSloV in 5. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v MOM z dne 7. 2. 2014 izhaja, da mora nadrejeni poveljnik pripadnikom med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti zgolj potreben počitek, ki pa je bil tožniku zagotovljen. Iz določb Pravilnika tudi izhaja, da se pripadniku v primeru, če zaradi obsega in zahtevnosti nalog, službenih potreb, varnostnih razmer ali izvajanja opremljanja in oskrbe vojske v zaporednih sedmih dneh tedenski počitek ne more zagotoviti, se mu ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu. Podobno določa tudi 97.f člen ZObr. V pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2020 je navedla, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen 26. 10. 2014, tožnik pa nasprotnih navedb in dokazov ni podal. Iz liste obremenjenosti za mesec april 2014 izhaja, da je imel tožnik tedenski počitek zagotovljen 6. 4. in 13. 4. 2014. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da tožniku tedenski počitek v času opravljanja dela v bazi A. ni bil zagotovljen. Pri odločitvi je upoštevalo le del predložene listinske dokumentacije (evidenco liste prisotnosti za maj 2014 in mesečno poročilo z dne 5. 5. 2014). Določbe ZDR-1 ne predstavljajo pravne podlage za ugotavljanje kršitve pravice do tedenskega počitka na mednarodni vojaški misiji. Po stališču Sodišča EU iz sodbe SEU C-742/19 se določila Direktive 2003/88/ES glede pravice delavcev do tedenskega počitka v okoliščinah, ki so bile podane v času primopredaje in opravljanja dela v bazi A., ne uporabljajo. Ker tožnik ni zatrjeval, koliko ur je delal na dneve, ko bi moral biti prost, mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo odškodnino za 8 ur dnevno. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep uveljavlja, da tožniku ni dolžna povrniti sorazmernega dela sodne takse, saj bi moralo sodišče prve stopnje njegov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka v celoti zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi prereka pritožbene navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe ter izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede dolžine referenčnega obdobja, v katerem bi morala biti tožniku na misiji zagotovljena pravica do tedenskega počitka), kar pa ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 31. 3. 2014 do 31. 10. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in SV v mirovnih silah JOINT INTERPRISE - KFOR Kosovo pod poveljstvom Nato z mandatom OZN. Po presoji sodišča prve stopnje mu tožena stranka v obdobju primopredaje, ki je trajala prvih 14 dni misije, v obdobju od 20. aprila do konca maja 2014, ko je delo opravljal v bazi A., in v oktobru 2014 ni zagotovila skupno 9 dni tedenskega počitka. Na tej podlagi je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.293,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za 19 dni neizrabljenega tedenskega počitka pa je zavrnilo na podlagi presoje, da opravila, ki jih je tožnik opravljal kot vojak vezist in vodja skupine na proste dni po vsebini in obsegu ne predstavljajo kršitve njegove pravice do tedenskega počitka. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da določba 156. člena ZDR-1 ne predstavlja pravilne pravne podlage za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, ter da je bila tožniku na podlagi 53. člena ZSSloV in 5. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v MOM z dne 7. 2. 2014 na misiji dolžna zagotoviti le potreben počitek. Stališče, da določbe ZSSloV in internih aktov tožene stranke ne dajejo podlage za sklepanje, da pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini v sedmih zaporednih dneh ne pripada neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur, je v sodni praksi ustaljeno in izhaja iz številnih odločb pritožbenega sodišča (glej npr. sodbi Pdp 1158/2015 z dne 24. 3. 2016 in Pdp 307/2018 z dne 12. 9. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (npr. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016).

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je glede na naravo in vsebino tožnikovih nalog na misiji izključena uporaba določb Direktive 2003/88/ES, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Vrhovno sodišče RS je v istovrstni zadevi VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 zavzelo jasno stališče, da je glede na pomembnost pravice do minimalnega počitka ta lahko omejena ali celo izključena zgolj izjemoma in v posebnih okoliščinah, ter da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka, ki jim jo je s pravilniki sama izrecno zagotovila. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala konkretnih (izrednih) okoliščin, zaradi katerih tožniku v obdobju primopredaje in opravljanja dela v bazi A. niti kasneje na misiji minimalnega tedenskega počitka ni mogla omogočiti, pritožbeno zavzemanje za izključitev uporabe določb Direktive ni utemeljeno. V tej zvezi je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na stališče iz sodbe Sodišča EU C‑742/19 z dne 15. 7. 2021, da se določbe Direktive ne uporabljajo za dejavnosti vojaških oseb v nekaterih izrednih primerih oziroma situacijah (npr. v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali operacij, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil, ali kadar se vojaška dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti itd.), saj takšne izredne okoliščine s strani tožene stranke niso bile zatrjevane.

11. Pritožba s sklicevanjem na liste obremenjenosti v prilogah spisa neutemeljeno vztraja, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen 6. in 13. aprila 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, B.B. in C.C. ter vsebine Mesečnega poročila poveljnika SVNKON ... KFOR za mesec april 2014 pravilno zaključilo, da je bil v prvih dveh tednih na misiji izveden prevzem nalog in opreme s kontingentom KFOR ..., in da je tožnik v tem času opravil odrejeno usposabljanje iz nadzora množic, zato prostega dne ni imel. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

12. Pritožba sicer pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno upoštevalo 14-dnevno referenčno obdobja iz tretjega odstavka 156. člena ZDR-1, saj se lahko vojaku po specialni določbi tretjega odstavka 97.f člena ZObr v primeru, če mora zaradi službenih potreb, varnostnih razmer, nemotenega opravljanja zadev civilne obrambe ali izvajanja materialne in zdravstvene oskrbe vojske oziroma nemotenega izvajanja vojaškega izobraževanja in usposabljanja na dan tedenskega počitka delati, ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu (prim. tudi sodbi pritožbenega sodišča Pdp 23/2021 z dne 10. 2. 2021 in Pdp 47/2021 z dne 5. 2. 2021). Vendar pa je tudi ob upoštevanju referenčnega obdobja iz tretjega odstavka 97.f člena ZObr pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik za obdobje primopredaje in za čas, ko je delo opravljal v bazi A., upravičen do odškodnine za skupno 5 dni neizkoriščenega tedenskega počitka (za 1 dan za čas primopredaje in za 4 dni za čas opravljanja dela v bazi A.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku po zaključku primopredaje glede na podatke o prostih dnevih iz liste obremenjenosti za mesec april 2014 zagotovila le enega od dveh pripadajočih dni tedenskega počitka, in sicer na dan 16. 4. 2014. Tožnik je namreč nato v obdobju od 20. aprila pa vse do konca maja 2014 (torej tudi na dneve 22., 25. in 28. april 2014, ki so v evidenci formalno zabeleženi kot prosti) delo opravljal v bazi A., izraba tedenskega počitka pa v tem obdobju zaradi narave dela (šesturnih rotacij) ponovno ni bila mogoča. Pravilnost tega zaključka, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 20. točki obrazložitve sodbe, poleg izpovedi tožnika in prič B.B., D.D., C.C. potrjuje tudi vsebina Mesečne poročila poveljnika SVNKON ... KFOR za mesec april 2014, zato ga pritožbeno sodišče sprejema kot pravilnega.

13. Ker tožnik v obdobju od 20. aprila do 30. maja 2014 ni imel nobenega prostega dneva, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino za 2 dni neizkoriščenega tedenskega počitka za obdobje od 17. do 30. aprila 2014, ki bi mu po določbi tretjega odstavka 97.f člena ZObr moral biti zagotovljen najkasneje do konca maja 2014. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za 2 dni neizrabljenega tedenskega počitka za obdobje od 1. do 15. maja 2014, ki bi mu jih tožena stranka morala zagotoviti najkasneje do konca junija 2014. Tožnik je bil namreč v mesecih maj in junij 2014 upravičen do skupno osmih dni tedenskega počitka, glede na podatke iz evidenc tožene stranke pa mu jih je v juniju 2014 zagotovila le šest. 14. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za štiri dni neizrabljenega tedenskega počitka za mesec oktober 2014, v katerem je bil po njegovih navedbah zaradi opravljanja primopredaje naslednjemu kontingentu še posebej obremenjen. Tožena stranka je sicer v drugi pripravljalni vlogi res navedla, da je imel 1. motoriziran vod (vključno s tožnikom) tedenski počitek 26. 10. 2014, vendar v potrditev te navedbe ni predložila evidence z datumsko opredeljenimi dnevi tedenskega počitka za mesec oktober 2014, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za nedokazano.

15. Tožena stranka šele v pritožbi prvič uveljavlja, da tožnik glede vtoževane višine odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka ni konkretiziral, koliko ur je delal na dneve, ko bi moral biti prost, pri čemer ne pojasni, zakaj tega ugovora brez svoje krivde ni podala že v postopku na prvi stopnji. Pritožbene navedbe v zvezi s tem zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za 9 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v znesku 1.293,03 EUR. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe, ki ji pritožba nasprotuje le v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Posledično je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka tožniku, ki je v sporu uspel do deleža 32 %, dolžna povrniti 51,20 EUR sodne takse (160,00 EUR x 0,32). Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovorov v pritožbi, saj ta nista prispevala k rešitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).