Jedro

Dolžnik je navedel dejstva in predložil dokaze, ki bi, če bi se izkazali za resnične, lahko pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, s čimer je svoj ugovor v celoti obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 99/00585 z dne 22.2.2000 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da dolžnik ni obrazložil svojega ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj ni predložil nobenih dokazov, ki bi utemeljevali njegove navedbe. Blago po računu št. 281/99 je dolžnik prejel. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal obrazloženo v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. V ugovoru je navedel, da je vtoževano terjatev poravnal že pred leti, v dokaz svojih trditev pa je predlagal zaslišanje dolžnika, kar je eno od dokaznih sredstev, ki jih pozna Zakon o pravdnem postopku - ZPP (prim. 257. člen ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Poleg tega je ugovarjal, da blaga, ki je navedeno v dobavnici, ni prejel, kar je zatrjevanje t.i. negativnega dejstva (trditev, da določeno dejstvo ne obstoji), ki ga že po sami naravi stvari ni mogoče dokazati, temveč mora nasprotna stranka dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstoji. Nadalje je dolžnik ugovarjal tudi zastaranje terjatve z navedbo, da že iz samega računa in drugih listin (ki se že nahajajo v spisu, zato jih ni potrebno ponovno predložiti) izhaja, da je bila dobava opravljena leta 1995. Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, za katerega zadošča, da stranka dokazuje, kdaj naj bi obveznost nastala (kar je dolžnik storil s sklicevanjem na listine v spisu), odločanje o utemeljenosti tega ugovora pa je stvar pravne presoje sodišča. S tem je dolžnik navedel dejstva in predložil dokaze, ki bi, če bi se izkazali za resnične, lahko pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, s čimer je svoj ugovor v celoti obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Preostale pritožbene navedbe se nanašajo na dejansko stanje zadeve. Izvršilno sodišče pri odločanju o utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne presoja resničnosti samih zatrjevanih dolžnikovih in upnikovih dejanskih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem, ki jih predpisuje 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti zatrjevanih dejstev ter utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ), to pa je pravdno sodišče, zato pritožbene trditve v zvezi z dejanskim potekom poslovnega razmerja pri odločanju o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso relevantne. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v smislu določb 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker upnik s svojo pritožbo ni uspel, mora sam trpeti svoje stroške pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).