Jedro

V načelu poravnava, ki jo sklene z oškodovancem eden od solidarnih dolžnikov, nima pravnega učinka proti tistim, ki niso sodelovali pri sklenitvi. Sodolžnik pa jo lahko sprejme, če ni omejena samo na dolžnika, s katerim je sklenjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zavarovalnino v znesku 29.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 186.344,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval na delu, kjer je zaposlen. Posledice so hude, saj je utrpel nepopravljivo okvaro perinealnega živčevja in nepopravljivo okvaro sečnice.

Izvedenec mag. M.C. je dne 26.9.1996, to je po zaključku zdravljenja, ocenil tožnikovo invalidnost na 95% in dne 1.3.1999 je bila sklenjena izvensodna poravnava med S. ter tožnikom in njegovo izvenzakonsko partnerico, v kateri se je S. za poplačilo celotne škode tožniku in njegovi izvenzakonski partnerici obvezal plačati odškodnino v višini 11.000.000,00 SIT, oškodovanca pa sta se odpovedala višjemu odškodninskemu zahtevku iz te škode in umaknila vloženi tožbi v zadevah P 84/96 in P 85/96. Tožnikovo podjetje je imelo sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki. Poleg zavarovanja odgovornosti pa je bilo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje za delavce, vendar je tudi za to zavarovanje plačevalo zavarovalnino podjetje, zato se domneva, da je bila sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti in ne pogodba o osebnem zavarovanju ter se v odškodnino zavarovalnina zato všteva. Ugotovilo je še, da je zavarovalna vsota družbe, ki je zavarovala odgovornost za škodni primer, že v celoti izčrpana, zato je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Proti tej sodbi je vložil tožnik pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prišlo do zmotnih zaključkov, ker ni pravilno in popolno ocenilo izvedene dokaze. Sodišče očitno ni razumelo namena in obsega zahtevka tožnika.

Tožnik je povedal, da mu je tožena stranka izplačala le del odškodnine, in sicer 30% od zneska 29.000 DEM, zato je s to tožbo zahteval še razliko, to je 65% invalidnosti. Znesek, ki ga je plačal zaradi sklenjene poravnave delodajalec, sploh ni mogoče upoštevati, saj tožnik od tožene stranke zahteva, da mu plača odškodninsko zavarovanje zaradi zvišane invalidnost. Tožena stranka je tožniku izplačala manj kot 17.907 DEM v tolarski protivrednosti, zato mu dolguje še 65% zaradi naknadno ugotovljene zvišane invalidnosti in se v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja, da je bila ta zvišana invalidnost že upoštevana v izvensodni poravnavi delodajalca.

Poravnave, ki jo je tožnik sklenil z delodajalcem, ni mogoče upoštevati proti toženi stranki, kar je razvidno iz dejstva, da se tožnik ni zavezal umakniti tožbe tudi proti toženi stranki. Tožnik je zaradi dobrih delovnih odnosov, saj je še vedno zaposlen v tovarni S., sklenil poravnavo le s svojim delodajalcem. Ta poravnava nima nobene zveze s tem postopkom. Tožena stranka je tožniku izplačala iz naslova nezgodnega zavarovanja njenega zavarovanca in civilne odgovornosti firme le delno odškodnino in to 22.5.1992. Ob izplačilu te odškodnine se je upoštevala 30% invalidnost in mu je v takšnem procentu izplačana odškodnina od zavarovalne vsote. Tožena stranka se je pri tem oprla na svojega cenzorja, čeprav tedaj še ni bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno. Tožena stranka zato ni pravilno ovrednotila tožnikovo stopnjo invalidnosti. Tožnik je ob podpisu poravnave pristal na zmanjšano odškodnino od delodajalca zato, ker je računal, da bo razliko za dejansko ocenjeno invalidnost dosegel od tožene stranke v tej pravdi. Sodišče je pri odločanju spregledalo v dokaznem postopku predloženo listino, ki se prilaga pritožbi in govori o prepotrebnem operativnem posegu pri tožniku. Če hoče tožnik normalno živeti, bo moral na operacijo, ki ga bo stala približno 800.000,00 SIT. Tudi ta operacija je v vzročni zvezi s poškodbo in škodnim primerom, ki mora bremeniti toženo stranko. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov po spisih N 138/92 in N 517/96. Ker temelji napadena sodba na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, tožnik predlaga, da se sodba razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Iz navedb tožnika se ne da jasno razbrati, ali uveljavlja v tej pravdi plačilo spornega zneska na odškodninski podlagi ali iz zavarovalnega temelja. Iz škodnega dogodka namreč lahko nastanejo pravice po več pravnih temeljih. Tožbene navedbe so najprej kazale, da se uveljavlja plačilo zavarovalnine, saj se je v tožbi zatrjevalo, da dolguje tožena stranka plačilo razlike invalidnine med 95%, kolikor naj bi znašala tožnikova invalidnost po končanem zdravljenju in 30%, kolikor naj bi mu toženka plačala pred pravdo. Vendar tožnik konkretne zavarovalne pogodbe ni zatjeval, niti se ni na konkretno zavarovanje skliceval. To pa so temeljne predpostavke, če se terja zavarovalnina. Drug pravni temelj je lahko odškodninska zaveza, ki nastane na podlagi zakona. Zaradi nadaljnih navedb, v katerih je tožnik pojasnjeval, da je imela njegova delovna organizacija, kjer je utrpel poškodbo, zavarovano odgovornost pri toženi stranki, je sodišče utemeljeno sklepalo, da gre v tem sporu za odškodninsko deliktno podlago. Če je temu tako pa poravnava, ki jo je sklenil tožnik s povzročiteljico škode, ni povsem brez pomena. V načelu sicer ta poravnava nima učinka proti toženi stranki, saj pri sklenitvi ni sodelovala. Vendar pa jo lahko sodolžnik sprejme, če ni omejena le na dolžnika, s katerim je sklenjena (člen 418 ZOR). Zavarovalnica in povzročitelj škode namreč v primeru zavarovanja odgovornosti dolgujeta oškodovancu isti dolg. Zato lahko oškodovanec uveljavlja odškodnino bodisi zoper odgovornega povzročitelja ali z direktno tožbo proti zavarovalnici (člen 941 ZOR), oba sta solidarna dolžnika (člen 414 ZOR). Tožnik pa ves čas trdi, da je bila poravnava omejena zgolj na delodajalca in ker sodišče prve stopnje te okoliščine, ki je pravno pomembna za pravilno odločitev v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo raziskati in oceniti vse relevantne okoliščine za pravilno uporabo določbe 418. člena ZOR. Prav tako bo moralo natančneje raziskati dejansko stanje glede zatrjevanega nezgodnega zavarovanja. Nezgodno zavarovanje sicer nima odškodninske narave in v primeru, da bi bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot osebno zavarovanje, tudi do kumulacije ne bi prišlo. Glede na dosedanje pomanjkljive navedbe tožnika se je sodišče prve stopnje glede trditev v zvezi z nezgodnim zavarovanjem oprlo na zakonske določbe, ki omogočajo, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da se v takem primeru zavarovalnina všteva v odškodnino.

Praviloma pa so življenjska in nezgodna zavarovanja osebna zavarovanja (942. člen ZOR), pri katerih se v pogodbah o osebnem zavarovanju določi višina zavarovalne vsote, ki se izplača, če nastane zavarovalni primer, zato s tem zavarovanjem ni v vsakem primeru krita odgovornost tretjega tudi v primeru, če ta plača zavarovalno premijo (946. člen ZOR). Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča za vštevanje zavarovalne vsote v odškodnino ni bistvenega pomena, iz katerih sredstev je bila zavarovalnina plačana. Po določbi 2. odst. 948. člena ZOR ima pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, upravičenec, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote. Istočasno 3. odst. tega člena določa, da se ta določba ne nanaša na primer, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zakon torej omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar pa mora biti v takem primeru namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police. To pa pomeni, da je treba pred odločitvijo najprej ugotoviti, kakšna je bila sploh vrsta zavarovanja, saj mora že v zavarovalni polici biti označeno, da ena stranka (v spornem primeru tožena stranka) za svoje delavce sklepa nezgodno kolektivno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje zato ni imelo dejanske podlage za sicer smiselno ugotovitev, da je bilo v konkretnem primeru kolektivno zavarovaje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in da se zato zavarovalna vsota všteva v odškodnino. Iz tega razloga je tudi v tem delu preuranjeno odločilo ter je pritožbeno sodišče tudi iz teh razlogov moralo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje. Tožnik ves čas trdi, da mu je tožena stranka plačala le del zavarovalnine, v podatkih spisa ni nobenega dokaza, niti ni sodišče izvajalo dokaznega postopka, čeprav je bilo sporno, da je res plačana celotna zavarovalna vsota, zato pritožbeno sodišče zaključka izpodbijane sodbe, da je zahtevek tožnika neutemeljen tudi zato, ker je bila zavarovalna vsota za škodni dogodek že v celoti plačana, ni moglo preiskusiti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo raziskati vse zgoraj navedene sporne okoliščine in ugotoviti, kakšno kolektivno nezgodno zavarovanje je bilo sklenjeno, ugotoviti po izvedenem dokaznem postopku, saj gre za sporno dejstvo, ali je dejansko plačana celotna zavarovalna vsota in končno ugotoviti, če bo to še potrebno, ali je poravnava, ki jo je tožnik sklenil s svojim delodajalcem, res omejena le na delovno organizacijo, s katero je bila sklenjena ali pa gre za poravnavo, ki jo je v smislu 418. člena ZOR imela pravico sprejeti tudi tožena stranka kot solidarna dolžnica za plačilo tožnikove škode iz škodnega dogodka. Zatem naj o zahtevku ponovno odloči.