Jedro

Carinski organ je kot dokaz o poreklu blaga uporabil listine, ki jih je pridobil od organizacije OLAF. Poročila OLAF o opravljeni preiskavi pa so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih v državah članicah EU in to pod istimi pogoji kot poročila, ki jih pripravijo nacionalni organi.

Izdaja nepravilnega potrdila o poreklu blaga ne pomeni zmote, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen, če je več kakor očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do določene obravnave. Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob trgovskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Na dobro vero pa se ne more sklicevati, če je Evropska komisija objavila obvestilo v Uradnem listu EU in navedla, da obstaja utemeljen dvom o pravilni uporabi preferencialnih dogovorov v državi uporabnici.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper iz razlogov navedenih v obrazložitvi odločbe, deklarantu družbi A., d.o.o., (v tem postopku tožeči stranki) in prejemniku blaga družbi B., Bratislava, Slovaška, določil naknadno plačilo protidampinške dajatve po 62,90 % stopnji in pripadajoče zamudne obresti v skupnem znesku 269.475,29 EUR, za blago Tkanine iz steklenih vlaken, sproščeno v prost promet v obdobju med 21. 2. 2012 in 17.3. 2012 po postopku 42 s 15 carinskimi deklaracijami navedenimi v 1. točki izreka te odločbe. Dolgovani znesek sta carinska dolžnika dolžna solidarno plačati v roku 10 dni od dneva vročitve te odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je carinski organ na podlagi 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi (ZCS) in določil 78. člena Uredbe sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o uvedbi carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) ter 130. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi z zgoraj navedeno carinsko deklaracijo naknadno preverjal pravilnost deklariranega nepreferencialnega porekla in države porekla v zvezi s poročili, ki jih je Evropski Urad za boj proti goljufijam (OLAF) objavil v zvezi s preiskavo uvoza tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken iz Tajvana in Tajske v Evropsko skupnost. 3. O ugotovitvah je bil dne 28. 3. 2014 sestavljen zapisnik, ki je temeljil na poročilu misije OLAF št. 29842 z dne 21. 11. 2013 skupaj s prilogami (Mission report THOR s prilogami od 1 do 9). Ugotovljeno je bilo, da je podjetje C. Ltd v pristanišču Laem Chabang opravljalo logistične storitve za tajsko uvozno izvozno podjetje D. in z njim povezana podjetja (med drugim E. Ltd.), ki so vključevale sprejem blaga v zabojnikih v prosto carinski coni ter raztovarjanje in natovarjanje v nove zabojnike za ponoven izvoz v EU. Podjetje C. Ltd je v zvezi s tem prejelo od podjetij, ki so opravile prijavo carini, kopije carinskih vnosov za uvoz in izvoz. Ti dokumenti so omogočili indentifikacijo pošiljke na podlagi reference „koda izdelka“, ki identificira določeno pošiljko od prejema v skladišču podjetja C. v prosti coni do sprostitve blaga za izvoz ter tako potrdi, da gre za isto blago.

4. Za blago, ki je bilo predmet zadevnih deklaracij in je prispelo v Koper z dokončno dobavo v namembno državo Madžarsko, v družbo F., je bilo ugotovljeno, da je to blago najprej prišlo v Tajsko iz Kitajske z uvoznimi carinskimi deklaracijami navedenimi v prilogi 3A, ki so jih spremljali tam navedeni računi. Za predmetno blago so bile nato izdane izvozne tajske carinske deklaracije, navedene v prilogi 3B, ki so jih spremljali tam navedeni tajski izvozni računi, ki so bili tudi priloga k obravnavanim 15 uvoznim carinskim deklaracijam. Upoštevajoč navedeno je carinski organ zaključil, da je blago uvoženo po spornih carinskih deklaracijah pripeljano v pristanišče Koper iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v prosti coni Laem Chabang na Tajskem, kar pomeni, da je bilo potrdilo o nepreferencialnem tajskem poreklu izdano na podlagi napačnih ali nepravih podatkov in se šteje, da je poreklo blaga Kitajska in ne Tajska.

5. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Odgovarja na pritožbene navedbe, ki so enake ugovorom, ki jih je imela tožeča stranka v postopku pri carinskemu organu prve stopnje. Navaja, da lahko po določbi 78. člena CZ carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga deklaracijo ponovno preverjajo. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, pri vseh osebah, ki so s posebnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in pri vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti ali podatki. Carinski organ je imel v listinah, posredovanih s strani OLAF-a, zadostno podlago, da je lahko brez kakršnegakoli dopolnjevanja postopka začel postopek naknadnega preverjanja in izdal odločbo. S svojimi ugotovitvami je seznanil tožečo stranko z zapisnikom, ki so mu bile priložene listine, na katere je oprl svojo odločitev. Poročila o opravljeni preiskavi s strani OLAF so tako po 9. členu Uredbe ES št. 1073/99, kot tudi po 11. členu sedaj veljavne Uredbe (EURATOM) št. 883/2013 dopusten dokaz v upravnih in sodnih postopkih držav članic. Zato zavrača očitke tožeče stranke, da bi moral sam izvesti postopek inšpekcijskega nadzora in ne slepo verjeti ugotovitvam OLAF-a. 6. Kako pridobi blago status nepreferencialnega porekla je opredeljeno v zakonodaji EU v členih 22 do 26 CZS ter v členih 35 do 65 in prilogah 9 do 11 Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92I o carinskem zakoniku Skupnosti (izvedbena uredba, IUCZ). Tako ugotovitev OLAF-a po opravljeni zunanji preiskavi, da so bile pošiljke mrežaste tkanine odposlane iz Kitajske na Tajsko in po menjavi zabojnikov ter pretovarjanju poslane v EU, da torej niso bile predmet nikakršne predelave ali proizvajalne dejavnosti na Tajskem, saj predelava ali proizvodnja ni dovoljena v skladiščih proste cone takšne vrste, pomeni, da blago ni pridobilo v skladu z zgoraj navedenimi pravnimi podlagami v zakonodaji EU nepreferencialnega porekla in je zato ohranilo svojo nepreferencialno kitajsko poreklo in s tem zavezanost k plačilu protidampinške dajatve. Ob tem pritožbeni organ pojasnjuje, da je predmet tega postopka ugotavljanje, ali je blago pridobilo tajsko nepreferencialno poreklo, kot je bilo prijavljeno ob sprostitvi v prost promet, ni pa potrebe po ugotavljanju ali je res kitajskega porekla, kot zahteva tožeča stranka, saj je bilo blago kot blago kitajskega porekla prijavljeno že ob uvozu na Tajsko.

7. Na očitke tožeče stranke, da je carinski urad izvedbo ugotovitvenega postopka glede bistvenih okoliščin prepustil OLAF-u in slepo verjel ugotovitvam OLAF-a odgovarja, da v tem primeru ni bilo razloga za dvom v ugotovitve, da je na Tajskem šlo zgolj za pretovarjanje kitajskega blaga v druge kontejnerje, saj je preiskava potekala v sodelovanju s pristojnimi tajskimi organi ter nekaterimi tajskimi podjetji. Zato v obravnavanem primeru ni bilo razloga, da bi carinski organ opravil inšpekcijski nadzor, saj je dejansko stanje ugotavljal OLAF v zunanji preiskavi in pri tem pridobil podatke s pomočjo katerih je bila zagotovljena sledljivost uvoza pošiljk iz Kitajske na Tajsko in nato v EU. Razlogov za dvom v ugotovitve, da je na Tajskem šlo zgolj za pretovarjanje kitajskega blaga v druge kontejnerje ni, kar pomeni, da glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ni bilo razloga, da bi moral še carinski urad voditi posebni ugotovitveni postopek in pridobivati dodatne dokaze.

8. Prav tako po mnenju tožene stranke ni razlogov, da bi bilo glede na zbrane informacije, iz katerih je razvidno, da je bilo ob uvozu iz Kitajske na Tajsko blago prijavljeno s kitajskim poreklom, potrebno ponovno preverjati poreklo blaga. Sledljivost blaga je zagotovljena na podlagi kod ob prevzemu pošiljke v prosto carinskem skladišču, ter z navedbo računa za izvoz, ki je navedena na potrdilu o poreklu blaga. Tožena stranka zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da gre zgolj za sklepanje OLAF-a o istovetnosti blaga. Navedena povezava je razvidna iz prilog 3 A in 3 B. Pritožbeni organ zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da bi moral carinski urad dopolnjevati postopek glede ugotavljanja verodostojnosti potrdila o poreklu. Na ta vprašanja je dan odgovor v rezultatih opravljene misije OLAF, kateremu je OZT sam pojasnil, da mu izvozniki še niso posredovali dokumentov in informacij, kar nesporno kaže, da je bilo dokazilo o poreklu sestavljeno na podlagi podatkov, posredovanih s strani izvoznika. Torej, tudi če bi carinski urad sam dopolnjeval postopke, drugačnih podatkov glede istih vprašanj s strani tajskih organov in podjetij ne bi prejel. 9. Po mnenju tožene stranke se tožeča stranka tudi neutemeljeno sklicuje na svojo dobro vero in skrbnost. Pogoje zaradi katerih se naknadna vknjižba ne opravi določa člen 220 (2)(b) CZS. Po navedeni določbi morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: nezakonita izdaja potrdil o poreklu mora biti posledica napake pristojnih organov samih; ta napaka mora biti taka, da je zavezanec za plačilo, ki ravna v dobri veri, ne more razumsko odkriti; davčni zavezanec mora upoštevati vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi. V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj, da gre za napako carinskega organa, ki ga je ta povzročil s svojim aktivnim ravnanjem. Pojem carinski organ je opredeljen s členom 4 CZS in OZT ni mogoče šteti za carinski organ v smislu CZ. Zato njegove napake ne omogočajo uporabe mehanizma neizvedbe naknadne izterjave iz člena 220 (2)(b) CZS. Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na dobro vero, ker naj ne bi imela nobenega razloga za dvom v navedbe in dokumentacijo predloženo s strani prejemnika blaga. Glede na vlogo, ki jo ima deklarant po določbah člena 199 IUCZ, bi tožeča stranka kot skrbni gospodarski subjekt morala ukrepati z dolžno pozornostjo, glede na to, da gre za blago za katerega je bila že zdavnaj pred konkretno sprostitvijo blaga v prost promet uvedena najprej začasna protidampinška dajatev na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz LR Kitajske – Uredba št. 138/2011, z Uredbo št. 791/2011 pa uvedena dokončna protidampinška dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz Kitajske. Poleg tega pa je Evropska komisija 20. maja 2010 z obvestilom objavljenim v UL C 131 z dne 20. 5. 2010 naznanila začetek protidampinškega postopka v zvezi z uvozom nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz Kitajske. Tožeča stranka pa je šele po vložitvi carinske deklaracije pridobila pogodbo sklenjeno med proizvajalcem in prejemnikom blaga, kar je ne prikazuje ravno kot stranko, ki bi pred vstopom v določeno poslovno razmerje preverila vse razpoložljive informacije in pretehtala ali je tveganje, ki ga to razmerje nosi za njeno poslovanje, sprejemljivo. V konkretnem primeru tudi ne gre za vprašanje pristnosti oziroma ponarejenosti potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga niti njegove verodostojnosti, temveč za vprašanje ali je na potrdilu navedeno pravo poreklo blaga. In ugotovitve OLAF-a v sodelovanju s prisojnimi tajskimi organi in podjetjem C. potrjujejo, da je omenjeno podjetje podjetje za skladiščenje, ki opravlja storitve za podjetje D., za katerega se vse spremljevalne listine in izvozni računi glasijo na podjetje E. in ki uporablja pristanišče Laem Chabang, kjer se v prostorih tega podjetja odvija le skladiščenje ter raztovarjanje/natovarjanje zabojnikov. To pa pomeni, da je blago ostalo istega porekla kot ob uvozu na Tajsko, torej je kitajskega porekla, kot je bilo prijavljeno (dokaz tajvanska uvozna deklaracija), s tem pa je nastopila obveznost plačila protidampinških dajatev ob uvozu v EU.

10. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni bilo potrebe po dodatnem raziskovanju dejanskega stanja in posledično po izvedbi ugotovitvenega postopka. Meni, da ugotavljanje morebitnih nepravilnosti pri izdaji potrdil o poreklu oziroma ugotavljanje dejanskega porekla blaga ni možno zgolj na podlagi primerjave carinske deklaracije in njej priloženih listin, temveč je potrebno izvesti tudi druge ustrezne dokaze in dejansko stanje popolnoma raziskati. Sklicuje se na sodno prakso sodišča EU v zadevi Andalucia, št. T-29/03 točka 33. V skladu z Uredbo št. 1074/1999 se lahko poročilo OLAF pod določenimi pogoji sicer uporabi kot dokaz, ne daje pa ta uredba podlage, da bi poročilo OLAF lahko v celoti nadomestilo ugotovitveni in dokazni postopek nacionalnega organa. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) bi morala tožena stranka presoditi vsebino poročila OLAF, njegovo verodostojnost, dokazno vrednost in na podlagi te presoje ugotoviti ali poročilo neko dejstvo potrjuje ali ga ne potrjuje, vse to pa v izpodbijani odločbi tudi obrazložiti. Tožena stranka bi tako morala v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti v predmetni zadevi predvsem: vprašanje verodostojnosti potrdila o poreklu; na podlagi čigavih podatkov je bilo potrdilo o poreklu sestavljeno; okoliščine v zvezi z dejanskim prejemnikom blaga; dejansko poreklo blaga po predmetni carinski deklaraciji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer skuša z navajanjem izvedenih dejanj OLAF tekom preiskave prikazati, da je s tem bil opravljen potrebni ugotovitveni postopek, vendar gre v tem primeru za ugotovitveni postopek, ki ga je vodil drug organ in ne tožena stranka. S takšnim postopanjem je zato tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, kar ima za posledico tudi nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja v konkretni zadevi.

11. Tudi sicer pa je bilo dejansko stanje v konkretni zadevi nepopolno in napačno ugotovljeno. Iz poročila OLAF in njegovih prilog ne izhaja konkretna in dokazljiva povezava med blagom, ki je prišlo iz Kitajske in blagom, ki je iz Tajske uvoženo v EU. Tožena stranka bi morala dokazati, da je blago po poreklu iz Kitajske, ne pa da blago ni po poreklu iz Tajske, saj je pogoj za odmero protidampinških dajatev kitajsko poreklo blaga. Poročilu OLAF niti ni priložena morebitne izjava oziroma pojasnilo družbe C. (ki je blago skladiščila) glede izpisov uvoznih in izvoznih pošiljk, zato po mnenju tožeče stranke ti izpisi ne morejo zadoščati kot dokaz za povezavo z uvozom iz Kitajske. Navaja, da so v izpisku uvoznih pošiljk (priloga 3A) kot tudi na izpisu izvoznih pošiljk (priloga 3B) navedeni isti kontejnerji, pri čemer pa se nobena od teh številk ne ujema s številkami kontejnerjev po predmetnih carinskih deklaracijah, kar kaže na to, da ne gre za isto blago. Tudi navedbe iz poročila OLAF, da naj bi blago imelo določeno kodo, ne izkazuje zatrjevane povezave, da gre za blago iz Kitajske. Koda izdelka se pojavi zgolj na tabelah, ki jih je predložila družba C. ne pa v prilogah, ki se nanašajo na izvoz iz Tajske v EU oziroma Slovenijo. Po presoji tožeče stranke bi tabele OLAF v konkretni zadevi lahko uporabili kvečjemu kot tehnični pripomoček (sodba I U 480/2011), ne pa da se je tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja v celoti in izključno oprla na nanje.

12. Bistvenega pomena za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v konkretnem primeru je po mnenju tožeče stranke tudi ugotovitev ali je bilo potrdilo o poreklu blaga, ki je predmet carinskih deklaracij v konkretni zadevi verodostojno ali ne. Tožeča stranka poudarja, da vprašanje nepravilnosti potrdila o poreklu blaga sploh še ni bilo obravnavano, niti ugotovljeno. Pri tem opozarja na navedbe iz poročila OLAF, iz katerih izhaja, da so navedena podjetja zaprošena, da potrdijo poreklo uvoženega blaga ter priskrbijo ustrezne dokumente, vendar pa nobeno od teh podjetij ni zagotovilo dostopa do teh dokumentov in informacij potrebnih za naknadno preverjanje statusa porekla izdelkov. Glede na to ne drži navedba tožene stranke, da je bilo v preiskavi s strani OLAF glede statusa porekla blaga nedvomno ugotovljeno, da je izdaja potrdil s strani OZT temeljila na napačnih ali nepravih informacijah, ki so jih OZT priskrbeli izvozniki. Dokler se ne pridobi podatkov od družbe E. kot izvoznika in dokler se OZT kot organ, ki je potrdila o poreklu izdal, ne izreče o verodostojnosti glede teh potrdil, v predmetni zadevi ni dovolj podatkov za izdajo izpodbijane odločbe. Citira sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi št. I U 263/2012, iz katere je razvidno, da morajo carinski organi, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Tega pa tožena stranka do sedaj še ni ugotavljala. Vse zgoraj navedeno pa bi lahko tožena stranka ugotovila preko mednarodnega upravnega sodelovanja ali pa z zahtevo po dopolnitvi preiskav in poročila OLAF, kar pa ni storila, saj bi v nasprotnem primeru prekoračila triletni rok za naknadno odmero dajatev iz tretjega odstavka 221. člena CZS. V primeru, če bi tožena stranka v postopku ugotovila, da je potrdilo o poreklu bilo neverodostojno, pa bi bilo potrebno nato ugotavljati dejansko poreklo blaga, saj morebitna ugotovitev neverodostojnosti potrdila o poreklu blaga ne pomeni avtomatično, da je blago kitajskega izvora, ampak pomeni, da dejansko poreklo blaga ni znano in da ga je potrebno v postopku šele ugotavljati. Pri tem je potrebno upoštevati merila, ki jih CZS določa za ugotavljanje nepreferencialnega porekla blaga. Tožena stranka se sicer v zvezi s preverjanem potrdila o poreklu na podlagi mednarodnega sodelovanja sklicuje na sodbo sodišča EU št. C-442/18 v zadevi Komisija proti Nemčiji, sodbo C 153/94 in sodbo št. T-191/09, kar pa za presojo v konkretni zadevi ni relevantno.

13. Tožeča stranka še poudarja, da je v postopku carinskih deklaracij in preverjanja potrdil o poreklu blaga ravnala skrbno in v dobri veri ter v skladu s predpisi kljub temu, da ji tožena stranka očita prav nasprotno. Citira določbo 47. člena IUCZ v skladu s katero mora potrdilo o poreklu blaga izdati zanesljiv organ ali organizacija, ki ga je država izdaje za to ustrezno pooblastila in ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za prepoznavanje blaga, na katero se nanaša. Potrdila o poreklu, ki so priloga carinskih deklaracij v konkretni zadevi je izdal tajski Oddelek za zunanjo trgovino, ki spada pod tajsko Ministrstvo za gospodarstvo, ki je pristojen organ za izdajo takih potrdil, kar je potrdil tudi sam OLAF v svojem poročilu. Tožena stranka je tudi pregledala vsebino predmetnih potrdil o poreklu v smislu izpolnjevanja pogojev iz 47. člena IUCZ tako, da je ugotovila, da potrdilo o poreklu vsebuje vse potrebne podatke za prepoznavanje blaga. S tem se je torej prepričala o pristojnosti organa, ki je izdajal potrdila o poreklu, o obliki (obrazcu) potrdila, o poreklu, ki ga je izda ta organ in pregledala samo vsebino potrdila v smislu zahtev IUCZ. Da se je upravičeno zanesla na potrdilo o poreklu dokazuje tudi dejstvo, da je ta organ pristojen tudi za izdajo obrazcev A (form A), ki ga lahko izdajajo pristojni carinski organi iz države članice pod pogoji, ki jih določa IUCZ. Kot je bilo že navedeno iz poročila OLAF izhaja, da še ni ugotovljeno ali so bila predmetna potrdila o poreklu verodostojna ali ne, kar pomeni, da niti sam oddelek za zunanjo trgovino, ki je predmetna potrdila izdajal, še nima dovolj podatkov, da bi ugotovil, ali so izdana potrdila o poreklu verodostojna ali ne. Nadalje tožeča stranka tudi izpostavlja, da je pri sestavljanju carinskih deklaracij upoštevala vse veljavne predpise. Ob prevzemu pooblastila družbe B. za carinsko zastopanje je kot pogoj za prevzem zastopanja zahtevala od navedene družbe vse relevantne podatke za predmetne uvoze, prav tako je od citirane družbe za vsak uvoz blaga prejela originalno potrdilo o poreklu blaga, ki se je sproščalo v EU po postopku 42. Zato ni imela razlogov, da pooblastitelju ne bi verjela. Zatrjuje tudi, da je bila šele 24. 5. 2012 javno objavljena Uredba komisije (EU) št. 437/2012 z dne 23. 5. 2012 o začetku preiskave glede možnega izogibanja protidampinškim ukrepom, uvedenih z izvedbeno Uredbo Sveta (EU) št. 791/2011 in da je bila šele dne 10. 1. 2013 sprejeta izvedbena Uredba Sveta (EU) št. 21/2013 o razširitvi dokončne protidampinške dajatve uvedene z izvedbeno Uredbo Sveta (EU) št. 791/2011, ki je bila objavljena dne 16. 1. 2013. Tožeča stranka pa je vse carinske deklaracije izpolnila preden je bila objavljena Uredba Komisije (EU) št. 437/2012 z dne 23. 5. 2012, tako takrat še ni mogla vedeti, da obstaja kakršen koli dvom o poreklu tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken iz Tajske z namenom izogibanja protidampinškim dajatvam. Navedbe tožene stranke, da je Evropska komisija 10. aprila 2012 prejela zahtevek, da razišče morebitno izogibanje protidampinškim ukrepom na zadevno blago zavrača kot nerelevantne, saj tožeča stranka z zahtevkom in z vprašalniki do objave Uredbe št. 437/2012 z dne 23. 5. 2012 ni mogla biti seznanjena in zato tožena stranka ne more pričakovati od tožeče stranke, da bi bila seznanjena s tem, s čimer do prejema zahtevka ni bila seznanjena nit sama Evropska komisija. Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da citirane navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi ravno potrjujejo, da je bila v času, ko je izpolnila predmetno carinsko deklaracijo v dobri veri oziroma ni mogla vedeti, da obstoji sum glede izogibanja protidampinškim ukrepom.

14. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo reši zadevo oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevi vrne organu, ki je izpodbijano odločbo izdal v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo organa druge stopnje, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh carinskih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

18. V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedenih carinskih deklaracij na podlagi 78. člena CZS. Po drugem odstavku navedene določbe lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi po tretjem odstavku navedene določbe ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. CZS torej predvideva poseben institut, ki se uporablja v carinskih postopkih in je predpisan s carinskimi predpisi.

19. Po podatkih spisa je carinski organ izvedel postopek naknadnega preverjanja, v katerem je izdal zapisnik dne 28. 3. 2014, ki je bil vročen neposredno tožeči stranki ter obema pooblaščencema. V zapisniku je tožečo stranko seznanil s predmetom naknadnega preverjanja ter s svojimi zaključki, ki jih je sprejel na podlagi prejetih listin s strani organizacije OLAF v zvezi z uvozi tkanine z mrežno strukturo iz steklenih vlaken v EU. V samem kontrolnem postopku je že od njegove uvedbe dalje sodelovala tudi tožeča stranka, saj je carinskemu organu dostavila določene listine. Prav tako je po prejetem zapisniku podala obširne pripombe ter dostavila listine v zvezi s trgovskim poslom, ki je bil predmet naknadnega preverjanja. Zaradi navedenega sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka.

20. V skladu z ZUP mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen). Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi. Kot dokaz pa se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Dejansko stanje se lahko ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah (164. člen).

21. Carinski organ je v obravnavanem primeru kot dokaz uporabil listine, ki jih je pridobil od organizacije OLAF. Poročila OLAF o opravljeni preiskavi pa so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih v državah članicah EU in to pod istimi pogoji, kot poročila, ki jih pripravijo nacionalni organi (Uredba (EU EURATOM) št. 883/2013). Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da bi moral carinski organ sam ponovno ugotavljati dejstva, ki jih je že ugotovil OLAF. Sicer pa bi v takšnem primeru carinski organ opravljal poizvedbe pri istih organih in gospodarskih subjektih, ki so že sodelovali v postopku preiskave, ki jo je vodil OLAF, to pa gotovo ni namen ureditve, ki je bila sprejeta na ravni EU zaradi zaščite finančnih interesov unije pred goljufijami ter zaradi pravilnega izvajanja carinske zakonodaje. S tem, ko je carinski organ sledil navedenim ugotovitvam, pa ne pomeni, da teh dokazov tudi ni sam presodil. Carinski organ je namreč obširno in prepričljivo obrazložil, zakaj in na podlagi katerih dokazov meni, da je izkazana istovetnost spornega blaga uvoženega iz Kitajske na Tajsko in nato izvoženega v EU, kakor tudi o nezadostnosti izdanega potrdila o poreklu blaga. Z navedenimi ugotovitvami je bila tožeča stranka seznanjena pred izdajo sporne odločbe, vendar pa ni predložila dokazov, da dejstva, ki izhajajo iz poročil OLAF, niso točna.

22. Posledično sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz poročila OLAF in njegovih prilog je razviden potek vseh poslov povezanih z izvozom obravnavanega blaga iz Kitajske v prosto cono Laem Chabang na Tajskem, njegovim pretovarjanjem in nadaljnjim izvozom v EU. Pri tem so tudi natančno prikazana podjetja, ki so v tem poslu sodelovala. Za blago, ki je predmet obravnave v tem postopku, je bilo ugotovljeno, da je prišlo iz Kitajske na Tajsko z uvoznimi carinskimi deklaracijami navedenimi v prilogi 3A, kjer so bile nato izdane tajske izvozne carinske deklaracije navedene v prilogi 3B, ki so jih spremljali tajski izvozni računi, ki so priloga obravnavanih 15 carinskih deklaracij ter navedena v potrdilu o poreklu blaga. Da se navedene listine nanašajo na isto blago, kot je prišlo iz Kitajske, pa potrjujejo tudi kode izdelka, ki jih je vodilo podjetje C. v prosti coni Laem Chabang, ki je bilo pooblaščeno za skladiščenje v tej prosti coni s strani tajske carine in s tem odgovorno za prikazovanje sledljivosti blaga, ki je bilo uvoženo in nato izvoženo v prosti coni. Storitev navedenega podjetja je tako vključevala sprejem blaga v zabojnikih v prosti coni, praznjenje zabojnikov in prenos blaga v nove zabojnike za ponovni izvoz. S tem je tako izkazana neposredna povezava od kitajskih dobaviteljev do pretovarjanja v pristanišču na Tajskem in izvozom v EU. V zvezi z dokazi o sledljivosti blaga pa je nejasen tožbeni ugovor o „tabelah OLAF“, ki da so le tehnični pripomoček, saj v obravnavanem primeru gre za drugačno dejansko in pravno stanje kot je bilo v zadevi I U 480/2011, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, zato navedeni ugovor ni relevanten.

23. Po presoji sodišča za določitev nepreferencialnega porekla blaga, kar se lahko dokazuje s predložitvijo ustreznega dokumenta, ni bistveno ali je takšna listina verodostojna ali ne. Gre za to, da mora biti nepreferencialno poreklo ocenjeno z uporabo členov 22. do 26. CZS. Kolikor blago navedenih zahtev o poreklu ne izpolnjuje, takšnega potrdila ni mogoče sprejeti kot ustrezen dokaz. Prav za takšno situacijo pa gre v obravnavanem primeru, saj je za blago, uvoženo po obravnavanih carinskih deklaracijah, prikazana neposredna povezava od kitajskih dobaviteljev do pretovarjanja na Tajskem in izvozom v EU, kar pomeni, da dejstvo o poreklu, ki se navaja v potrdilu, ne ustreza pravilom, določenim v CZS na tem področju, hkrati pa navedena dejstva jasno kažejo na poreklo blaga iz LR Kitajske. Tako je nerelevanten ugovor, da vprašanje nepravilnosti potrdila o poreklu blaga sploh še ni bilo obravnavano, ker še nobeno od podjetij, ki so bila zaprošena, da glede porekla izvoženega blaga priskrbijo ustrezne dokumente, na pozive ni odgovorilo, niti se o tem ni izjasnila OZT, ki je potrdila o poreklu izdala. Okoliščine, ali je OZT izdajala potrdila o poreklu blaga na podlagi podatkov, ki so jih dali izvozniki, oziroma ali bi pri izdaji potrdil morala vedeti, da blago ni izpolnjevalo pogojev za izdajo potrdila o nepreferencialnem poreklu, pa so bistvene v zvezi z uporabo določbe 220(2)(b) CZS, ne pa za samo ugotavljanje nepreferencialnega porekla blaga, ki se ugotavlja, kot je že navedeno zgoraj, na podlagi določb 22. do 26. člena CZS. Zato ni relevanten tožbeni ugovor, da bi v zvezi s samim ugotavljanjem porekla blaga moral carinski organ opraviti dodatne poizvedbe pri tajskih državnih organih preko mednarodnega upravnega sodelovanja.

24. Dobra vera glede potrdila o poreklu blaga, na katero se sklicuje tožeča stranka, je relevantna le, kolikor tožeča stranka s tem meni, da se naknadna vknjižba ne opravi na podlagi določbe 220(2)(b) CZS. V skladu z navedeno določbo se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti, ker je sama ravnala v dobri veri in v skladu s predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Vsi navedeni pogoji, da se ne opravi naknadna vknjižba, morajo biti izpolnjeni kumulativno. Pri tem že predpis določa, da če se status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti. Izdaja nepravilnega potrdila pa ne pomeni zmote, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen, če je več kakor očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do določene obravnave. Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob trgovskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Na dobro vero pa se ne more sklicevati, če je evropska komisija objavila obvestilo v Uradnem listu EU in navedla, da obstaja utemeljen dvom o pravilni uporabi preferencialnih dogovorov v državi uporabnici.

25. Dokazovanje dejstev o izpolnjenosti pogojev iz določbe 220(2)(b) CZS je na strani zavezanca za plačilo, v konkretnem primeru tožeče stranke. Ta pa v tožbi (enako pred tem v carinskem postopku) navaja, da se je prepričala o pristojnosti organa, ki je izdal potrdilo o poreklu, o obliki (obrazcu) potrdila o poreklu blaga in o njegovi vsebini v smislu zahtev IUCZ, torej da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se prepričala o verodostojnosti potrdila. Prav tako je pri sestavljanju carinskih deklaracij upoštevala vse veljavne predpise. Z navedenim pa po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala, da je ravnala z zadostno skrbnostjo profesionalnega gospodarskega subjekta. Sodišče obravnava večje število tožb tožeče stranke v zvezi z naknadnim obračunom carinskih dajatev glede istovrstnega blaga, torej gre za gospodarsko družbo, ki se že dalj časa ukvarja s tovrstnimi posli, tudi za istega uvoznika. Kot izvajalec pa mora poznati predpise, ki veljajo za posel ter katere dajatve je treba plačati. Tako je morala vedeti, da je za tkanine iz steklenih vlaken, kolikor so proizvedene na Kitajskem, treba plačati protidampinško dajatev. Po uvedbi protidampinške dajatve pa je na trgu prišlo do sprememb pri trgovanju z navedenim blagom pri uvozu v EU, saj se je močno povečal uvoz iz Tajske in Tajvana, kar je posledično tudi sprožilo uvedbo preiskave OLAF in protidampinško dajatev za to blago razširilo na Tajsko in Tajvan. Navedena dejstva tožeči stranki kot izkušenemu izvajalcu gotovo niso mogla biti neznana, ne glede na to, da je bila uredba o začetku preiskave objavljena po vložitvi obravnavane carinske deklaracije. Tako so obstajale okoliščine, na podlagi katerih se pričakuje, da se bo skrben izvajalec prepričal o resničnosti dokumentov o poreklu blaga ter pridobil dokaze, s katerimi bo lahko ovrgel dvome. Tožeča stranka pa je šele po uvedbi postopka naknadnega preverjanja od družbe B. ter dejanskega prejemnika blaga na Madžarskem zahtevala dostavo dokumentacije glede porekla blaga. Glede na navedeno tožeča stranka po presoji sodišča ni izkazala, da je sama ravnala s potrebno skrbnostjo ter v dobri veri v smislu določbe 220(2)(b) člena CZS.

26. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških pa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.