Jedro

Direkcija RS za vode v okviru Ministrstva za okolje in prostor med drugim opravlja upravne, strokovne in razvojne naloge na področju upravljanja voda ter upravne, strokovne, organizacijske in razvojne naloge na področju gradnje vodnih objektov in vodne infrastrukture ter vzdrževanja vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih zemljišč, poleg tega pa tudi izvaja naloge, povezane z investicijami v vodno infrastrukturo (prva do tretja točka drugega odstavka 14. člena Uredbe). Tak opis pristojnosti po presoji sodišča očitno pomeni pooblastilo Direkciji RS za vode, da v naštetih primerih v imenu Republike Slovenije opravlja delo investitorja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo po združitvi zadev med drugim odločil, da se v katastrski občini ... kot urejene evidentirajo meje oziroma deli meje med tam navedenimi parcelami (prva in druga točka izreka), med katerimi so tudi parcele v lasti tožnikov. Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenih delov meje vložila Direkcija RS za vode in sicer na podlagi Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP) ter Uredbe o državnem prostorskem načrtu za zagotavljanje poplavne varnosti jugozahodnega dela Ljubljane in naselij v občini Dobrova – Polhov Gradec (v nadaljevanju Uredba). Iz gradiva projekta Gradaščica, objavljenega na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor, izhaja, da projekt izvaja Direkcija RS za vode, ki je zato investitor v smislu četrtega odstavka 12. člena ZUPUDPP ter s tem tudi upravičena oseba za vložitev zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa med drugim izhaja, da je investitor po 12. členu ZUPUDPP oseba, ki naroči izdelavo načrta oziroma, ki izvede načrtovane prostorske ureditve. Direkcija RS za vode je upravni organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor ter poleg ostalih nalog opravlja tudi upravne, strokovne in razvojne naloge na področju upravljanja voda, gradnje vodnih objektov in vodne infrastrukture ter vzdrževanje vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih zemljišč ter naloge, povezane z investicijami v vodno infrastrukturo. Po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se lahko postopek evidentiranja urejene meje uvede tudi na zahtevo državnih organov. Direkcija RS za vode je zato v obravnavani zadevi izkazala upravičenost za vložitev zahtev za evidentiranje urejene meje in parcelacije, saj spada načrtovani poseg v prostor v njeno pristojnost. 3. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, sodeloval subjekt, ki ne obstoji. Direkcija RS za vode namreč ni vpisana v noben ustrezen register, obrazložitev drugostopenjske odločbe pa pomeni golo prepisovanje normativne ureditve, brez konkretizacije zadeve. Direkcija za vode je organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor, zato nima samostojnega upravičenja za nastopanje v pravnem prometu, kar pomeni, da nima niti upravičenja za sodelovanje v kakršnemkoli upravnem postopku. To izhaja tudi iz registra AJPES, tako da je po mnenju tožnikov v postopku sodeloval neobstoječ subjekt. Poleg tega iz registra AJPES izhaja, da ne gre za neposrednega uporabnika državnega proračuna, tako da ne gre za subjekt, ki bi razpolagal z lastnimi sredstvi, tako da ta subjekt ne more biti investitor. O vseh teh navedbah v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo se drugostopenjski organ ni izjasnil, tako da je njegova odločba v tem pogledu neobrazložena.

4. Tožniki menijo še, da sta jim bili kršeni ustavni pravici do pravnega sredstva in do poštenega odločanja, saj je v postopku Ministrstvo za okolje in prostor tako investitor kot organ, ki je odločal o pritožbi. Zato ne more biti govora o poštenem odločanju oziroma o nepristranskosti, pri čemer ni mogoče spregledati, da so v predhodnih postopkih podali utemeljene pripombe, ki so pomenile predlog dopustnih odstopanj od funkcionalnih, oblikovalskih in tehničnih rešitev, določenih z DPN, zaradi izvedbe rešitev, ki so primernejše z oblikovalskega, hidrološkega, energetskega, prometno-tehničnega ali okoljevarstvenega vidika (…), vendar niso bile upoštevane.

5. Dodajajo še, da je odločba, v kateri je kot stranka naveden neobstoječ subjekt, nična.

6. Iz navedenih razlogov sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženki pa naj naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V slovenskem pravnem redu nosilci pravne subjektivitete (pravne osebnosti) niso posamezni državni organi, temveč zgolj Republika Slovenija (prim. prvi odstavek 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije; ZVRS). Po tej zakonski določbi Vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno, po drugem odstavku 7. člena ZVRS pa Vlada upravlja z nepremičninami in z drugim premoženjem Republike Slovenije, če glede posameznih nepremičnin s posebnim zakonom ni drugače določeno.

10. Glede na to zakonsko ureditev imajo tožniki sicer prav, da Direkcija RS za vode ne more biti investitor posega, v zvezi s katerim je bila izdana izpodbijana odločba, vendar pa to ne more biti niti Ministrstvo za okolje in prostor, kot zmotno navajajo. Investitor je namreč kot pravna oseba lahko le Republika Slovenija, v njenem imenu in za njen račun pa vstopa v civilnopravna razmerja ter opravlja materialna dejanja državna uprava (drugi odstavek 9. člena Zakona o državni upravi; ZDU-1). Upravne naloge opravljajo ministrstva in organi v njihovi sestavi (prvi odstavek 14. člena ZDU-1), ki jih je mogoče ustanoviti z uredbo, med drugim za opravljanje specializiranih strokovnih nalog (prvi odstavek 21. člena ZDU-1). Z istim zakonom so določene tudi pristojnosti ministrstev, pristojnosti organov v sestavi ministrstev pa določa Uredba o organih v sestavi ministrstev.

11. Kot izhaja iz povzete zakonske ureditve, v primerih, kjer v postopkih nastopajo državni organi, njihove upravičenosti do nastopanja v teh postopkih ni mogoče obravnavati v kontekstu njihove pravne subjektivitete, ki je ti organi v nobenem primeru nimajo, temveč nastopajo v imenu in za račun Republike Slovenije. Podlaga za tako nastopanje izhaja iz zakonov in podzakonskih aktov, ki določajo njihovo pristojnost. Kot pravilno navaja toženka, Direkcija RS za vode v okviru Ministrstva za okolje in prostor med drugim opravlja upravne, strokovne in razvojne naloge na področju upravljanja voda ter upravne, strokovne, organizacijske in razvojne naloge na področju gradnje vodnih objektov in vodne infrastrukture ter vzdrževanja vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih zemljišč, poleg tega pa tudi izvaja naloge, povezane z investicijami v vodno infrastrukturo (prva do tretja točka drugega odstavka 14. člena Uredbe). Tak opis pristojnosti po presoji sodišča očitno pomeni pooblastilo Direkciji RS za vode, da v naštetih primerih v imenu Republike Slovenije opravlja delo investitorja. Da gre pri posegu, v zvezi s katerim je bila izdana izpodbijana odločba, za investicijo v upravljanje voda oziroma vodno infrastrukturo, nedvoumno izhaja iz obrazložitve tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe, česa drugega pa ne navajajo niti tožniki.

12. S tem, ko se je toženka sklicevala na zgoraj povzete določbe Uredbe o organih v sestavi ministrstev, posebej glede pristojnosti Direkcije RS za vode v povezavi z naravo posega, v zvezi s katerim je bila izdana izpodbijana odločba, se je po presoji sodišča povsem jasno opredelila do razlogov, ki so jih tožniki uveljavljali v svoji pritožbi oziroma je svoje stališče obrazložila in se pri tem oprla na veljavno pravno podlago. Tako tožbene navedbe o tem, da je v postopku sodelovala neobstoječa oseba, kot o neobrazloženosti drugostopenjske odločbe, so zato neutemeljene.

13. Podobno kot glede pristojnosti za nastopanje v posameznih postopkih, velja tudi glede pristojnosti za odločanje o pravnih sredstvih. Tudi v tem primeru namreč ne gre za uveljavljanje posamičnega interesa organa, temveč za odločanje o javnem interesu na podlagi prava. Pristojnost za odločanje je določena z zakonom (230. člen ZUP), tožnikova pravica do pravnega sredstva pa je varovana najmanj v takem obsegu kot v primerih, ko že prvostopenjsko upravno odločbo izda ministrstvo – torej v upravnem sporu, tožnik pa je z vložitvijo obravnavane tožbe to pravico tudi izkoristil. 14. Sodišče k temu pripominja, da tožniki v tožbi ne navajajo nobenih okoliščin v zvezi s predmetno upravno zadevo – torej z evidentiranjem urejenih meja –, ki bi kazala na pristranost pri odločanju oziroma na kakšno drugo kršitev pravil upravnega postopka. Enako velja tudi za tožbene trditve o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki jih tožniki v ničemer ne konkretizirajo, zato sodišče nima podlage, da bi jih obravnavalo po vsebini.

15. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana upravna odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniki v tožbi ne navajajo nobene dejanske okoliščine, ki bi bila med strankama sporna, poleg tega pa iz zgornje obrazložitve izhaja, da odločitev temelji izključno na interpretaciji pravnih norm. Sodišče je zato lahko v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.