Jedro

Ob vložitvi tožbe dne 29.10.1993 je mejno vrednost za dopustnost revizije predstavljal znesek 80.000,00 SIT. Ker te vrednosti višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega, je bilo treba revizijo stranskega interventna na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 56.141,83 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo stranski intervenient z vsebinsko navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Določba 26. člena Zakona o blagovnem prometu ne nalaga plačila obresti, če je šlo za enkratno plačilo za garantirano ceno, saj je bila tožniku, ki je kupil vozilo, ohranjena vrednost, kar pomeni, da je za plačani denar prejel dogovorjeno stvar. Posledice zamude pri izročitvi vozila so opredeljene le v Zakonu o obligacijskih razmerjih. V tej smeri pa tožnik ni uveljavljal plačila odškodnine. Sicer pa je tudi izračun obresti, ki so vtoževane in dosojene, nepravilen. Ob dobavi vozila bi moral biti opravljen izračun, s katerim bi se medsebojno pobotale obveznosti, med drugim tudi obveznost kupca, da doplača razliko v ceni. O tem obveznem končnem obračunu nižji sodišči nista zavzeli določnega stališča. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi gre za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takšnem sporu je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, v obravnavanem primeru višina denarne terjatve. Tožeča stranka je v tožbi v tej pravdi zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 56.141,83 SIT, pri čemer kasneje ni prišlo do spremembe tožbenega zahtevka v smeri njegove razširitve. Tožba je bila vložena dne 29.10.1993. Glede na čas vložitve tožbe se je pravdni postopek začel (185. člen ZPP) v času, ko je že veljal Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za desetkrat zvišal med drugim tudi v 2. odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, do katere je še dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Uradni list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 29.10.1993 veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT. Ker te vrednosti višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega, je bilo treba revizijo stranskega intervenienta na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).