Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni res, da je tožnikoma v primeru, ko se nasprotna tožba ne dovoli, odvzeta pravica do obrambe in pravnega varstva. Tožba za plačilo odškodnine ni bila zavržena, ampak je bila zgolj nedopustna kot nasprotna tožba. To pomeni, da se bo obravnavala kot samostojna tožba pred stvarno pristojnim sodiščem.
Načelo ekonomičnosti postopka je mogoče upoštevati v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče oziroma ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti.
I. Pritožba proti I. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katero se nasprotna tožba ne dovoli, se zavrže. II. Pritožba proti II. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katero se je Okrajno sodišče v Kočevju izreklo za stvarno nepristojno, se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.
III. Prva tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.485,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
1. Okrajno sodišče v Kočevju je v pravdni zadevi P 44/2019 tožnice A. A. zoper toženca B. B. prejelo nasprotno tožbo tožnikov B. B. in njegovega sina C. C. zoper toženko A. A. zaradi plačila odškodnine v skupni višini 200.000,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom nasprotne tožbe ni dovolilo (I. točka izreka) ter se je izreklo za stvarno nepristojno (II. točka izreka).
2. Prvi tožnik sklep v celoti izpodbija z laično pritožbo, v kateri navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se nasprotna tožba ne dovoli ter da ni pristojno za odločanje, protipravna, neutemeljena in preuranjena. V nadaljevanju te svoje navedbe obširno obrazloži. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter odloči, da je Okrajno sodišče v Kočevju pristojno za reševanje zadeve po nasprotni tožbi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, še podrejeno, da pritožbi ugodi in odloči, da je za odločanje po tožbi in po nasprotni tožbi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.
4. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dopustna, pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa pa ni utemeljena.
Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa
5. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je ugotovilo, da je zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, kar pomeni, da je pogoj iz prvega odstavka 183. člena ZPP podan, a nasprotne tožbe kljub temu ni dopustilo, saj je upoštevalo drugi odstavek tega člena, da se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. 183. člen ZPP določa predpostavke za vložitev nasprotne tožbe in rok, do katerega se lahko vloži. Ker v tem členu izrecno ni govora o dovoljenosti pritožbe, je potrebno poiskati odgovor v določbah 20. poglavja ZPP, glede na to, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo v fazi priprav na glavno obravnavo (269. člen ZPP). Po določbi 8. točke prvega odstavka 270. člena ZPP zoper sklep predsednika senata, ki se nanaša na vodstvo postopka, ni pritožbe. Zato je sklep o dopustitvi oziroma nedopustitvi nasprotne tožbe sklep procesnega vodstva. Posledica te ugotovitve je, da tudi pritožbeno sodišče sklepa po vsebini ne more in ne sme obravnavati,2 o čemer je stranke pravilno poučilo sodišče prve stopnje z navedbo v pravnem pouku, da zoper I. točko izreka sklepa ni pritožbe. Ker je bila pritožba kljub vsemu vložena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo. Pritožbeno sodišče dodaja, da so iste pritožbene navedbe podane proti obema odločitvama sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka), zato se bo v nadaljevanju do njih tako ali tako izreklo, kljub temu, da pritožba zoper I. točko izreka ni dopustna.
Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa
6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni stvarno pristojno za obravnavanje nasprotne tožbe, zaradi tega, ker vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi presega 20.000 EUR. Tako izrecno določata prvi odstavek 30. člena (pristojnost okrajnih sodišč) in prvi odstavek 32. člena (pristojnost okrožnih sodišč) ZPP in so pritožbene navedbe, da tega procesni zakon izrecno ne določa, neutemeljene. Ker pridobitev izjave od stranke po prvem odstavku 23. člena ZPP ni obligatorna, je neutemeljena tudi pritožbena navedba v zvezi s tem. Nadalje ni res, da je tožnikoma v primeru, ko se nasprotna tožba ne dovoli, odvzeta pravica do obrambe in pravnega varstva. Pritožbeno sodišče tožnikoma pojasnjuje, da njuna tožba za plačilo odškodnine ni bila zavržena, ampak je bila zgolj nedopustna kot nasprotna tožba. To pomeni, da se bo obravnavala kot samostojna tožba pred stvarno pristojnim sodiščem, to je okrožnim sodiščem in jima pravno varstvo ne bo v ničemer odvzeto. V postopku pred okrajnim sodiščem, kjer nastopata kot toženca, imata zagotovljeno pravico do obrambnih ugovorov, prav tako bosta lahko kot tožnika nastopala pred okrožnim sodiščem po nasprotni tožbi. Sklicevanje na 13. a člen Zakona o sodiščih (ZS) je neutemeljeno, saj ta določa le, kdaj pride do prednostne obravnave. Navedbe glede atrakcije krajevne pristojnosti v pritožbi so sicer pravilne, v obravnavanem primeru ne gre za atrakcijo krajevne pristojnosti, ampak gre za stvarno pristojnost, ki je v procesnem zakonu izrecno in nedvoumno določena in sicer, da okrajno sodišče ne sme reševati zadev iz pristojnosti okrožnega sodišča.3
7. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na načelo ekonomičnosti postopka. To načelo je mogoče upoštevati v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče, oziroma ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti. Ko gre za vprašanje stvarne pristojnosti, se mora načelo ekonomičnosti postopka podrediti določilom o stvarni pristojnosti glede na vrednost spornega predmeta. Enako velja za pritožbene navedbe glede pospešitve postopka in zmanjšanja stroškov postopka. Kadar je treba tožbo in nasprotno tožbo nujno obravnavati skupaj zaradi materialnopravne obravnave spora (npr. določitev skupnega premoženja zakoncev in deležev na njem) mora združeni zadevi reševati sodišče, ki je stvarno pristojno za obe. V obravnavani zadevi pa, kot zmotno navaja pritožba, ne gre za takšen primer, saj gre za odškodninski tožbi, kateri je glede na vrednost spornega predmeta mogoče in dopustno obravnavati eno pred okrajnim in drugo pred okrožnim sodiščem. Utemeljena tudi ni pritožbena navedba, da postopkov ni mogoče razdružiti in voditi ločeno, saj bi to prejudiciralo odločitev v zadevi. V primeru, da se bo v enem ali drugem postopku pojavila kot predhodno vprašanje odločitev po tožbi ali po nasprotni tožbi, bosta morali eno ali drugo sodišče skladno z določili ZPP takšno vprašanje samo rešiti v pravdi, ali pa počakati na odločitev drugega sodišča. S tem strankam ne bo odvzeto pravno varstvo. Ne gre spregledati dejstva, da sta bila tožnika tista, ki sta vrednost spornih predmetov označila na 80.000 EUR in 120.000 EUR in s tem ob jasni določbi 183. člena ZPP pristala na ločeno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe. Ocenitvena dolžnost tožnikov je primarna, sodišče ima pri navedbi vrednosti spornega predmeta le korekturno dolžnost.4
8. Pritožbeno sklicevanje na Uredbo Bruselj I je neutemeljeno glede na to, da ne gre za čezmejni spor oziroma za tožbo in nasprotno tožbo, ki bi bili vloženi v različnih državah. Pritožbeno sklicevanje na 24. člen Konvencije o otrokovih pravicah je prav tako neutemeljeno, saj bo vprašanje izpolnjenosti pogojev po drugem in tretjem odstavku tega člena stvar vsebinske presoje po nasprotni tožbi. 49. člen te konvencije pa določa njeno veljavnost, kar je za presojo izpodbijanega sklepa nebistveno. Da okrajna sodišča opravljajo tudi zadeve pravne pomoči, za odločanje pritožbenega sodišča glede izpodbijanega sklepa ni bistveno, prav tako ne, da še ni odločeno o sodni taksi v zvezi z nasprotno tožbo, saj bo o njej odločalo stvarno pristojno sodišče, glede na to, da plačilo sodne takse predstavlja procesno predpostavko za pričetek obravnavanja zadeve.
9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za vodenje postopka po nasprotni tožbi ni stvarno pristojno, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo prvega tožnika zoper II. točko izreka zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo.
10. Prvi tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v višini 2000 točk,5 kar znaša 1.200 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk znašajo 6 EUR, skupaj 1.218 EUR, 22 % davek na dodano vrednost znaša 267,96 EUR, vsi stroški skupaj pa 1.485,96 EUR. Stroškovni izrek temelji na 165. členu ZPP.
2 Prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list RS, 2006, komentar A. Galič k 183. členu ZPP, 176. in 177. stran, in VSL sklep II Cp 555/2001. 3 Kar pa v obrnjeni situaciji ne velja (3. odstavek 19. člena ZPP). 4 Prim. VSL sklep I Cp 79/2015. 5 Skupna vrednost tožbenega zahtevka znaša 200.000,00 EUR, kar predstavlja nagrado v višini 1.600 odvetniških točk, povečano za 0,25% za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife v zvezi s tar. št. 18.