Jedro

V postopkih javnega razpisa je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Enakost obravnavanja pomeni nearbitrarno uporabo prava, kar vključuje tudi pravico do obrazložitve odločbe. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravilnosti. To velja tudi za postopke, kakršen je obravnavani, ko gre za javnopravno stvar, kjer se v skladu s 4. členom ZUP upravni postopek smiselno uporablja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Mariborske razvojne agencije, št. 2014/1893/20/S z dne 24. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožnika št. 2014/1893/20 na Prvi javni razpis za subvencioniranje obrestne mere za komercialne kredite, v okviru programa spodbujanja konkurenčnosti Maribora s širšo okolico (Ur. list RS, št. 61/2014, v nadaljevanju javni razpis). V obrazložitvi sklepa je navedla, da noben od prijavljenih kreditov ne izpolnjuje pogoja iz druge alinee poglavja 1.4.2. javnega razpisa, ki določa, da v času do roka za oddajo vlog krediti ne smejo zapasti, vendar so lahko odobreni tudi pred 1. 1. 2013. Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V letih 2007 in 2008 je zaradi prenove poslovnih prostorov z namenom izgradnje turističnih apartmajev pri banki A.A. najel tri kredite in sicer dne 16. 10. 2007 z zapadlostjo 20. 11. 2022, 13. 12. 2007 z zapadlostjo 20. 2. 2018 in 3. 4. 2008 z zapadlostjo 20. 10. 2018. Vsi navedeni krediti torej izpolnjujejo pogoj javnega razpisa tako glede zapadlosti, kakor časa sklenitve. Leta 2011 pa se je tožnik odločil, da bi zaradi racionalnosti vse tri kredite združil v en kredit. Tako je bila z isto banko dne 12. 7. 2011 sklenjena pogodba za obročni kredit, s katero so se obstoječi trije krediti združili v en kredit v skupnem znesku 334.000,00 EUR. Pri tem je šlo za združitev kreditov v en kredit in ne za poplačilo starih kreditov. Posledično to pomeni, da vsi krediti izpolnjujejo razpisni pogoj. Tožnik bi sicer lahko na javni razpis prijavil le obstoječi kredit z dne 12. 7. 2011, vendar je iz previdnosti priložil tudi pogodbe za prejšnje kredite, da bi se lahko tožena stranka prepričala, da je bil namen kreditov dejansko izgradnja turističnih sob, česar iz pogodbe o združitvi kreditov ni mogoče razbrati. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno pojasnjuje, zakaj je bila vloga tožnika zavržena ter zavrača tožnikov ugovor, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Razpisni postopek je vodila komisija za vodenje postopka javnega razpisa, ki je v svojem poročilu ugotovila, da nobeden izmed prijavljenih kreditov ne izpolnjuje razpisnega pogoja, saj so bili vsi trije krediti odplačani z novim kreditom št. 20.057.097. Tožena stranka se ne strinja s trditvijo tožnika, da je pri sklenitvi nove kreditne pogodbe šlo za združitev kreditov v skupni kredit in ne za poplačilo starih kreditov, saj to iz kreditne pogodbe ne izhaja. Nova kreditna pogodba namreč ne vsebuje podatkov o kreditih, ki naj bi se domnevno združevali, predpisuje obrestno mero, ki se razlikuje od obrestnih mer iz prijavljenih kreditov ter določa drugačen rok vračila kredita. Meni, da gre v tem primeru za poplačilo starih kreditov z novim kreditom, kar pomeni, da so stari krediti na dan oddaje vloge zapadli in ne izpolnjujejo pogojev iz javnega razpisa. V navodilu prijaviteljem za izdelavo vloge na javni razpis je določeno, da morajo biti navedbe na vseh priloženih obrazcih medsebojno usklajene, prav tako morajo biti usklajene z ostalimi prilogami v vlogi. Ker je tožnik v vlogi navedel, da je z investicijo pričel oktobra 2007 in jo zaključil aprila 2010, tako na javnem razpisu ne bi mogel uspeti, če bi prijavil samo kredit št. 20.057.097, saj ne bi izpolnjeval osnovnega pogoja javnega razpisa, da je bil porabljen za upravičeno investicijo. Ne strinja se tudi s trditvijo tožnika, da potrdilo kreditodajalca o obračunanih in plačanih obrestih z dne 28. 8. 2014, ki ga je izdala banka, potrjuje navedbe tožnika, da so bili krediti združeni v en kredit. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na dodelitev javnih sredstev za subvencioniranje obrestne mere za komercialne kredite v okviru programa vzpodbujanja konkurenčnosti Maribora s širšo okolico. Pri tovrstnih postopkih, ki potekajo na podlagi javnega razpisa, gre po ustaljeni sodni praksi za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah tožeče stranke. Glede na to, da gre za specifičen tip upravnega spora, se je že tudi razvila sodna praksa, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopkih javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je tako v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje prijavljenih vlog, po v naprej predpisanih merilih, v pristojnosti strokovne komisije. Zaradi navedenega je sodna presoja v tovrstnih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo, ali obrazložitev izpodbijane odločbe zadosti pogojem iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Za bistveno kršitev določb postopka gre, če se odločitev ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V obravnavanem primeru je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla le, da noben od prijavljenih kreditov ne izpolnjuje pogoja iz druge alinee poglavja 1.4.2. javnega razpisa, ki določa, da v času do roka za oddajo vlog krediti ne smejo zapasti, vendar so lahko odobreni tudi pred 1. 1. 2013. Pri tem pa ni pojasnila, zakaj tako meni. Zaradi navedenega sodišče ne more preizkusiti izpodbijanega sklepa. V postopkih javnega razpisa pa je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Enakost obravnavanja pomeni nearbitrarno uporabo prava, kar vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravilnosti. To velja tudi za postopke, kot je obravnavani, ko gre za javnopravno stvar, kjer se v skladu s 4. členom ZUP upravni postopek smiselno uporablja. Navedene pomanjkljivosti obrazložitve odločitve pa ni mogoče odpraviti v odgovoru na tožbo, saj je relevantno le tisto, kar je zapisano v odločbi oz. izpodbijanem sklepu.

Ker že navedena opustitev obrazložitve izpodbijane odločitve terja odpravo, se sodišče ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. Odločitev sodišča temelji na določbi 3. točke pravega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev ustrezno obrazložiti v skladu z napotki v tej sodbi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 15,00 EUR, glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožnik pa se je v postopku zastopal sam. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj ZUS-1 priznava pravico do povrnitve stroškov postopka le tožnikom, kolikor ti uspejo s svojo tožbo.