Jedro

Tožeča stranka mora navesti vse okoliščine soprispevka tožnika, da bi sodišče lahko uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za nadaljnjih 2.400,00 EUR in se znesek, vsebovan v točki I. izreka sodbe iz zneska 9.435,00 EUR spremeni v znesek 11.835,00 EUR, znesek vsebovan v točki II. izreka sodbe se iz zneska 9.580,00 EUR spremeni v znesek 7.180,00 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu glede glavne stvari pa se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke glede izreka o pravdnih stroških se delno ugodi in se znesek, vsebovan v točki III. izreka iz zneska 733,16 EUR spremeni v znesek 909,12 EUR, znesek vsebovan v točki IV. izreka se iz zneska 1.448,63 EUR spremeni v znesek 1.196 EUR, spremeni se znesek, vsebovan v točki V. izreka tako, da se znesek 310,50 EUR spremeni v znesek 385,02 EUR.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 58,33 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka, na način kot je to odločeno v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo P 396/2018 z dne 13. 7. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 9.435,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka tožnika namenoma poškodovala z vrtno kosilnico dne 26. 6. 2015. Toženka je s to kosilnico zapeljala na njegovo levo stopalo in mu pri tem poškodovala prvi in drugi prst levega stopala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna tožeči stranki za njej nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo in je pri tem uporabilo določbe člena 131 OZ. Odločilo je še o tem, da tožnik ni prispeval k nastanku škode ali da bi povzročil, da bi bila škoda večja kot bi bila sicer. Ob uporabi določbe člena 171 in 185 OZ je ugotovilo, da le pristop in medsebojno verbalno prerekanje pravdnih strank glede košnje še ne dokazuje upoštevnega soprispevka tožnika. O škodnem dogodku so bile predlagane priče M. B., M. K., J. N. in R. S., ki pa jih sodišče upoštevaje, da ni bilo s strani strank konkretnih navedb o tem kaj naj bi te priče povedale glede soprispevka tožnika k škodnem dogodku in nastali škodi, še zlasti pa na izpovedbo toženke, da v bližini razen njenega moža in tožnika drugih ni videla, zato ni zaslišalo. Prav tako sodišče ni zaslišalo predlaganih prič R. K., J. T., M. G., F. Š., D. N., L. H., A. H., J. N., M. B., M. K., R. S., ki sta jih pravdni stranki predlagali v zvezi z okoliščinami škodnega dogodka ter opravljanjem raznih del in vožnjami tožnika, saj njihovo zaslišanje glede na ostale izvedene dokaze ni bilo potrebno. Prav tako sodišče ni angažiralo novega izvedenca medicinske stroke kot je to predlagala toženka, saj je v postopku angažirani izvedenec v mnenju ter v obeh dopolnitvah povsem jasno, strokovno in prepričljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča in strank. Postavitev novega izvedenca zato po presoji sodišča prve stopnje ni bila potrebna. Sodišče je še upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka bila v kazenskem postopku obsojena za storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, ki ga je storila s tem, da je dne 26. 6. 2015 z bencinsko samohodno kosilnico namenoma zapeljala preko leve noge tožnika, ki je pri tem utrpel poškodbo levega stopala in sicer zdrobljen zlom ter amputacijo končnega členka palca in rano – raztrganino v predelu drugega dela prsta z zlomom končnega členka drugega prsta, kar vse je huda telesna poškodba. Sodišče zato ni sledilo navedbam toženke v tem pravdnem postopku, da do neposrednega stika s tožnikom ni prišlo, da ni zapeljala s kosilnico čez levo nogo tožnika in da je do škodnega dogodka prišla zaradi ravnanja tožnika, ki naj bi stopil na kosilnico. Sodišče prve stopnje je namreč vezano na določbo 14. člena ZPP. Nato je določilo še odškodnino po višini in je pri tem upoštevalo izpovedbo tožnika in mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel telesne bolečine od hudih pa do lahkih, ki bodo ostale tudi v bodoče. Trpel je številne neugodnosti med zdravljenjem in mu je zato od zahtevanih 4.000,00 EUR prisodilo 3.200,00 EUR. Za strah je od 1.000,00 EUR prisodilo 600,00 EUR, saj je tožnik trpel tako primarni kot tudi sekundarni strah. Glede skaženosti mu je prisodilo odškodnino 520,00 EUR, saj tožnik nima več palca na nogi, pri hoji pa zmerno šepa in daje videz invalidne osebe. Za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mu je prisodilo odškodnino v znesku 4.800,00 EUR, saj je ugotovilo, da ima tožnik trajne anatomske in funkcionalne posledice. Tožniku je prisodilo še 300,00 EUR zaradi kršitve tožnikove pravice do osebnega dostojanstva. Skupaj je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 9.120,00 EUR, pri čemer je uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožeča stranka in sicer v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine po vseh postavkah, kakor tudi glede višine priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je tožnik v škodnem dogodku zadobil hudo telesno poškodbo. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je zaradi poškodbe bil tožniku delno amputiran palec, na drugem prstu leve noge pa je utrpel tudi raztrganino, posledice pa so vidne še danes. Bolečine se še vedno izjemno stopnjujejo ob spremembah vremena, kar tožnik težko prenaša. Tožnik je trpel tekom zdravljenja tudi izredno hude telesne bolečine. Tožnik bo lahke telesne bolečine tako trpel še vso življenjsko dobo, vsaj še 20 let. Sodišče prve stopnje je tudi v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem, kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je to potem v prenizki meri denarno ovrednotilo. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo za strah prisoditi celotno odškodnino v znesku 1.000,00 EUR. Upravičenost takšnega zahtevka po višini je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je potrdil, da je tožnik trpel primarni strah hude intenzitete ter nato sekundarni strah, ki je trajal še do konca zdravljenja. Pritožbo podaja tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je v tem delu tožnik še posebej razočaran nad izredno nizko prisojenim zneskom. Zaradi poškodbe stopala je hoja tožnika deformirana, izboljšanje stanja ni pričakovati in bo takšno stanje trpel še vse življenje. Zaradi poškodbe na stopalu je tudi njegovo ravnotežje slabše. Zaradi posledic poškodbe tožnik bistveno težje in počasneje hodi, v hojo vlaga bistveno več truda, vendar rezultatov kot jih je imel pred poškodbo ne more dosegati. Zaradi posledic škodnega dogodka ima težave pri vsakodnevnih opravilih in pri delu na domu. Tožnik je v posledici škodnega dogodka ostal tudi poškodovani živec v drugem prstu, zaradi česar mu od poškodbe dalje noht ne raste normalno. Tudi na zaslišanju je tožnik potrdil, da ga zelo moti, da mora zaradi posledic poškodbe večkrat počivati, da mora dvigovati poškodovano okončino, da ga hoja prej utrudi, ob hoji pa ga prične tudi boleti. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku prišlo do trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic in da je zaradi poškodbe prišlo do atrofije mišic leve noge in da je posledično prišlo do zmanjšanja moči v levem stopalu in v celotni levi spodnji okončini, gibljivost levega stopala pa je v posledici poškodbe zmanjšana za 33 %. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar tožnik tudi trpi duševne bolečine. Zato bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno odškodnino v znesku 12.500,00 EUR. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik ima v posledici nedopustnega ravnanja toženke dobro vidno brazgotino in sicer dolžine 2 centimetra na drugem prstu ter izrazito skažen palec, kot je razvidno iz spisovne in listinske dokumentacije. Deformacija se kaže tako v hoji, zaradi poškodbe šepa, kot tudi v skaženosti palca, kar je vidno še posebej v poletnih mesecih, ko bos hodi ali je v natikačih. Zaradi navedenega tožnik prestaja in bo prestajal tudi bodoče duševne bolečine iz naslova skaženosti. Po oceni tožnika je prenizko prisojena odškodnina iz naslova kršitev dostojanstva in kršitve osebnostnih pravic. Gre za hud poseg v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico, katera je bila kršena z izvršitvijo kaznivega dejanja. Zato zahteva, da se mu prisodi celotna odškodnina iz tega naslova. Pritožbo podaja tudi glede stroškov sodnega postopka. Mnenja je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo znižati pravdne stroške pooblaščenke na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno priznalo toženi stranki pravdne stroške za sestavo 6. pripravljalne vloge in za potovanje odvetnika. Sodišče prve stopnje je tudi neupravičeno uporabilo pobot pravdnih stroškov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencu. Sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče brez konkretne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog toženke z zaslišanjem prič R. K., J. T., . G., F. Š., D. N., H. L., A. H., J. N., M. B., M. K. in R. S., ker njihovo zaslišanje naj ne bi bilo potrebno. Toženka je zaslišanje J. N., M. B. in M. K. predlagala v zvezi z okoliščinami nastanka poškodb toženca in ugotavljanjem njegovega soprispevka. Te priče bi potrdile, da je tožnik brez utemeljenega razloga stopil na nepremičnino toženke, jo ozmerjal in ji fizično skušal preprečiti nadaljnjo košnjo. V kolikor tožnik ne bi stopil na nepremičnino toženke in fizično s telesom poskušal preprečiti nadaljnje košnje, do škodnega dogodka ne bi prišlo. S tem, ko sodišče teh prič ni zaslišalo in svoje odločitve za zavrnitev dokazov ni obrazložilo, je zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa je glede soprispevka tožnika ostalo dejansko stanje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje prič R. K., J. T., M. G., J. N. in D. N. v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, da poškodbe pri tožniku niso zapustile prav nobenih trajnih posledic in da tožnik ne trpi prav nobenih duševnih bolečin. Omenjene priče bi namreč lahko potrdile, da je tožnik že en mesec po poškodbi hodil v gozd po gobe, v katerem je preživel tudi po tri ure skupaj. Priče bi potrdile, da se je tožnika vozil z motornim kolesom in da je tožnik po poškodbi nemoteno lahko opravljala vsa dela. S tem je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno in sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker svoje odločitve za zavrnitev teh dokazov ni obrazložilo. Nato navaja, da je sodišče prav tako neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke za angažiranje novega izvedenca medicinske stroke. Izvedenec namreč v izvedeniškem mnenju in dveh dopolnitvah sploh ni obrazložil in pojasnil, na kakšni podlagi temelji njegov zaključek glede posamezne vrste in obdobja trajanja telesnih bolečin. Ni pojasnil, na podlagi česar je zaključil, da je tožnik utrpel trajne hude, srednje hude oziroma trajno lahke bolečine ter samega obdobja trajanja posameznih vrst telesnih bolečin. Iz izvedenskega mnenja prav tako ne izhaja odgovor na vprašanje sodišča, na kakšni podlagi temelji zaključek glede intenzivnosti in trajanja primarnega in sekundarnega strahu. Glede psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče sploh ni ugotovilo pri kateri aktivnostih in katere bi bile zmanjšane in tožnik duševno trpi. Prav tako je ostalo dejansko stanje na področju psihičnih bolečin zaradi skaženosti neugotovljeno in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi odškodnine iz naslova kršitve dostojanstva in osebnostnih pravic, ker je to storilo le na podlagi izpovedi tožnika. Sodba je v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, da tožnik ni prispeval k nastalemu škodnemu dogodku ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog, ker naj bi sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZZP s tem, da naj ne bi obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič J. N., M. B. in M. K., katere je tožena stranka predlagala v zvezi z okoliščinami nastanka poškodb tožnika in ugotavljanjem njegovega soprispevka. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo, saj je obrazložilo na večih mestih v sodbi zakaj tem dokaznim predlogom ni sledilo. Sodišče prve stopnje je v točki 12. obrazložitve sprejelo dokazni sklep o zavrnitvi izvedbe teh dokazov in je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni zaslišalo predlaganih prič, ki sta jih pravdni stranki predlagali v zvezi z okoliščinami škodnega dogodka ter opravljanjem raznih del in o vožnjah tožnika, saj njihovo zaslišanje glede na ostale izvedene dokaze ni bilo potrebno. V točki 15. obrazložitve pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da so bile o poteku škodnega dogodka predlagane priče M. B., M. K., J. N. in S. R., ki pa jih sodišče upoštevaje, da ni bilo s strani strank konkretnih navedb o tem kaj naj bi te priče povedale glede soprispevka tožnika o škodnem dogodku in nastali škodi, še zlasti pa ne iz izpovedbe toženke, da v bližini razen njenega moža in tožnika, drugih ni videla, zato ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je tako obrazložilo zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov in tako ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, ki ga vidi tožena stranka v pritožbenih navedbah, da sodišče ni obrazložilo zakaj predlaganih dokazov v tej zvezi ni izvedlo. Po zaključku sodišča druge stopnje temu ni tako in zavrnitev dokazov je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s soprispevkom tožnika k nastalemu škodnemu dogodku ugotovilo dejansko stanje in je ugotovilo, da med pravdnima strankama medsebojno verbalno prerekanje glede košnje še ne dokazuje upoštevnega soprispevka tožnika v smislu določbe člena 171 OZ. Sodišče prve stopnje v ravnanju tožnika ni ugotovilo soprispevka, saj je verjelo njegovi prepričljivi izpovedbi, da mu je toženka namenoma zapeljala s kosilnico čez levo stopalo in je takšen mehanizem poškodovanja potrdil tudi, v tem postopku angažirani izvedenec medicinske stroke in takšen način nastanka poškodbe izhaja tudi iz mnenja, tekom kazenskega postopka angažiranega sodnega izvedenca B. Š. in iz ugotovitev iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z uporabo inštituta soprispevka. Pritožba zgolj pavšalno in nesubstancirano navaja, da je glede soprispevka tožnika ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožnik v pritožbi ne pojasni v katerem delu je dejansko stanje v tej zvezi bilo zmotno ugotovljeno in tudi ne v katerem delu je bilo nepopolno ugotovljeno. Gre samo za prepis zakonskega dejanskega stanu iz člena 338 ZPP v pritožbo, kar pa nato ni ustrezno obrazloženo1. Kot pa obrazloženo, je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v zvezi s samim temeljem nastanka škodnega dogodka in tudi v zvezi s tem, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Odločitev za neuporabo člena 171 in 185 OZ tako ne temelji zgolj na izpovedbi tožnika, temveč je sodišče kot je obrazloženo zgoraj, to ugotovitev napravilo tudi na podlagi drugih dokazov, katere je tudi v sodbi navedlo. Pritožba tožene stranke v tem delu tako ni utemeljena.

7. Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke glede višine prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko pritožba tožene stranke v tej zvezi ni utemeljena. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik se je sodišče prve stopnje oprlo na v tem postopku pridobljeno izvedeniško mnenje in obe dopolnitvi ter na izpovedbe tožnika v tistih delih, v katerih je objektivizirana z ugotovitvami izvedenca. Na izdelano izvedensko mnenje je imela toženka določene pripombe, zato je sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče je dokazno ocenilo mnenje izvedenca, ki je odgovoril na vse relevantne pripombe toženke. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženki, da izvedenec ni pojasnil podlage za svoje zaključke, saj je že uvodoma v mnenju pojasnil, da se je pri izdelavi mnenja opiral na medicinsko dokumentacijo, splošno znanje in osebne izkušnje, upošteval je tudi starost tožnika, intenzivnost in trajanje bolečin pa je vrednotil glede na splošna spoznanja, izkušnje in podatke iz medicinske dokumentacije, tako glede vseh oblik vtoževane nepremoženjske škode. Zato pritožba tožene stranke v delu, kjer navaja, da izvedensko mnenje ni sprejemljivo in da izvedenec ni pojasnil podlage za svoje mnenje, ni utemeljena. Izvedenec je vse to pojasnil, kar izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je pravilno dokazno ocenilo mnenje izvedenca in njegovo dopolnitev in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni angažiralo novega izvedenca medicinske stroke. Sodišče v tej zvezi tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje pa je po zaključku sodišča druge stopnje v prenizkem znesku prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je v tej zvezi zahteval odškodnino v višini 4.000,00 EUR, katera se je v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje izkazala za utemeljeno po višini. Sodišče prve stopnje je obširno ugotovilo obseg poškodb in sicer je ugotovilo, da je tožnik zadobil amputacijo levega stopala, zlom končnega členka drugega prsta levega stopala in raztrgano rano na drugem prstu levega stopala, kar vse je huda telesna poškodba. Tožnik se je poškodoval 26. 6. 2015, zdravljenje pa je trajalo do 28. 9. 2015. V tem obdobju je tožnik trpel tako od hudih telesnih bolečin do lahkih. Te lahke telesne bolečine bodo pri tožniku ostale ob obremenjevanju tudi v bodoče in se pojavljajo pri daljših in večjih obremenitvah levega stopala ter pri hoji po naravnem terenu. Ker bodo lahke bolečine trajale tudi v bodoče, še vse tožnikovo življenje (vsaj še 20 let) in na to dejstvo pravilno opozarja tožeča stranka, je tudi to dejstvo narekovalo, da je potrebno prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova. Sodišče druge stopnje pa izpostavlja v zvezi z neugodnostmi zlasti operativni poseg z reamputacijo palca in fiksacijo zloma drugega prsta s Kirschnerjevo žico v narkozi, 3 kratno aplikacijo začasnega seruma proti tetanusu, nošnjo longete za levo stopalo v obdobju treh tednov, ter številna rentgenska slikanja in ostale neugodnosti med zdravljenjem, katere vse je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 19. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da si je tožnik moral inicirati sredstvo proti strnjevanju krvi Fragmin v obdobju 7 dni. Glede na ves ugotovljen obseg telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju, da bodo telesne bolečine pri tožniku ostale še celo življenje, je tako sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 179 in 182 OZ, prisodilo iz tega naslova celotno zahtevano odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Pritožba tožene stranke je v tej zvezi neutemeljena, ker na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zahteva drugačno uporabo materialnega prava in sicer, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi nižjo odškodnino iz tega naslova ali pa zahtevo celo zavrniti. Iz naslova primarnega in sekundarnega strahu je tožnik zahteval odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, sodišče mu je prisodilo 600,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je prisojena v nekoliko prenizkem znesku in je zato pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljena, tožene pa ne. Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je ob sami poškodbi noge tožnik hudo kratkotrajno ustrašil in se je zbal zase in za prsta, nato pa ga je nadalje, tekom zdravljenja skrbelo kako bo s prstom in pred morebitnimi zapleti in je bilo tako nedvomno dlje časa porušeno tožnikovo psihično ravnovesje, vsaj do zaključka zdravljenja. Ob upoštevanju intenzivnosti primarnega in trajanju sekundarnega strahu je tako pravična denarna odškodnina iz tega naslova 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo glede obsega primarnega in sekundarnega strahu na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi tožnika in iz teh ugotovitev izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah, s tem se je tudi opredelilo do nepravilnih navedb tožene stranke, da tožnik ni trpel ne primarnega in ne sekundarnega strahu. Odškodnina prisojena iz naslova skaženosti je po zaključku sodišča druge stopnje prisojena v pravičnem znesku. Tožena stranka v pritožbi ne izpove kako naj bi dejstvo, da je tožnik že naslednjega dne po poškodbi nogo postavil na voz in jo razkazoval širši okolici, to vplivala na to, da tožnik ni utrpel skaženosti in s tem tudi duševnih bolečin. Sodbo sodišča prve stopnje je v tem delu mogoče preizkusiti, saj je v točki 27. obrazložilo sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz mnenja izvedenca izhaja, da tožnik nima več palca na levem stopalu, kar je močno opazno, ko se sleče v domačem okolju in ko je poleti bos ter nosi opanke in ima občutek, da ga bližnji ljudje bolj pozorno opazujejo. Ker pa gre za občasne duševne bolečine lažje stopnje, ki jih bo tožnik sicer imel v prihodnje, pa zato tožnik ni upravičen do višje pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje pa se je tudi izreklo do tega, zakaj ni zaslišalo prič in se je o zavrnitvi tega dokaznega predloga opredelilo v točki 12. obrazložitve in odločitev v tej zvezi je obrazložena in tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je zaradi psihičnih bolečin zaradi skaženosti obrazložilo tako subjektivne kot objektivne okoliščine, na podlagi katerih je prisodilo pravično denarno odškodnino in je to obrazložilo v točki 27. obrazložitve in sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik prestaja občasne duševne bolečine lažje stopnje in da izboljšanja v bodoče ni pričakovati. S tem je pojasnjen subjektivni del predpostavke za prisojo odškodnine iz tega naslova, škoda pa je objektivizirana na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi tožnika. Vse to pa je razvidno tudi iz predloženih fotografij poškodovanega dela telesa tožnika. Pritožbi v tem delu tako nista utemeljeni in prisojena je pravična denarna odškodnina iz tega naslova.

9. Sodišče prve stopnje je v nekoliko prenizkem znesku prisodilo odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno obrazložilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz tega naslova, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodišče je obrazložilo v katerem delu je tožnik zmanjšano življenjsko aktiven in je obrazložilo tudi, da tožnik zaradi teh prikrajšanj trpi duševne bolečine, te duševne bolečine pa bodo pri njem prisotne celo življenje. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tega, v čem se ti primanjkljaji in duševne bolečine kažejo, saj ima tožnik težave in občasne bolečine pri večjih obremenitvah levega stopala, pri daljši hoji, hoji po naravnem terenu, posebej navkreber, po lestvah ter pri odskokih in doskokih. Tožnik ima tudi težave pri vožnji osebnega vozila in ne samo na krajši razdalji. Po oceni izvedenca pa je pri tožniku v posledici obravnavane hude telesne poškodbe, prišlo do trajnega zmanjšanja vseh splošnih življenjskih aktivnosti lažje stopnje, zato višja pravična denarna odškodnina kot jo je prisodilo sodišče druge stopnje v znesku 6.000,00 EUR ni utemeljena in pritožba tožeče stranke v tej zvezi, ko zahteva še višjo denarno odškodnino ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo objektivizacijo psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in je ugotovilo, da je prišlo do omejene gibljivosti levega stopala v gležnju, lažje stopnje. Gibljivost se je v vseh smereh zmanjšala za 33 %, prišlo je pa tudi do zmanjšane gibljivosti krna palca, težje stopnje za 75 % in do zmanjšane gibljivosti 2. prsta srednje stopnje za 50 % in tožnik je moral spremeniti shemo hoje. V posledici teh poškodb na stopalu pa je pri tožniku prišlo do trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic. Na tako ugotovljeno dejansko stanje tako pripada tožniku pravična denarna odškodnina iz tega naslova v višini 6.000,00 EUR, kar je prisodilo sodišče druge stopnje ob uporabi člena 179 in 182 OZ.

10. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj pripada tožniku tudi odškodnina iz naslova kršitve dostojanstva in kršitve osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s svojim protipravnim ravnanjem grobo posegla v njegovo dostojanstvo in v telesno nedotakljivost, posledice storjenega dejanja pa tožnik čuti in še vedno čuti ponižanje, sramoto ter druge negativne občutke zaradi katerih trpi duševne bolečine. Zaradi dejanja toženke, ki je bilo naklepno se čuti prizadetega, ogroženega, bilo mu je neugodno in neprijetno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi tega posega toženke v njegovo telesno sfero, porušeno njegovo psihično ravnovesje in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do prisoje odškodnine iz tega naslova v višini 300,00 EUR. Pritožba tožene stranke tako v tem delu ni utemeljena.

11. Skupna pravična denarna odškodnina tako znaša po sodbi sodišča druge stopnje 11.520,00 EUR. Takšna odškodnina se po višini nekoliko približuje odškodninam, prisojenim za podobne primere. Iz sodne prakse tako izhaja, da so odškodnine, prisojene zaradi amputacije stopala, prisojene v visokih zneskih, ker pa je poškodba pri tožniku manjšega obsega kot primerljive odškodnine, je odškodnina prisojena v višini 9 povprečnih plač v Republiki Sloveniji primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere2. 12. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke in o delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke temelji na določbi člena 353 ZPP in določbi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve, vendar je glede prisoje pravične denarne odškodnine delno zmotno uporabilo prej citirano materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je delno pravilno uporabilo vso v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih očita tožena stranka in kar je obrazloženo zgoraj, sodišče druge stopnje pa ni zaznalo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, vsebovane v točki I. in II. izreka sodbe in je za 2.400,00 EUR zvišalo že prisojeno pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, v preostalem še izpodbijanem delu pa je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. Obe pravdni stranki podajata tudi pritožbo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu. Tožniku je bila namreč po organu za brezplačno pravno pomoč odobrena redna brezplačna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje in je zato upravičena uporaba te določbe. Stroški pa so bili za obe pravdni stranki po višini odmerjeni pravilno in skladno z Odvetniško tarifo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in obširno obrazložilo zakaj je priznalo vsaki pravdni stranki njune pravdne stroške, nastale na prvi stopnji in kar izhaja iz točke 35. in 37. obrazložitve. Glede na to pa, da je tožeča stranka delno uspela s pritožbo se je takoimenovani % uspeha v pravdi za njo zvišal iz 50 % na 62 % in sorazmerno s tem uspehom je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vse ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Sodišče prve stopnje pobotanje pravdnih stroškov ni opravilo. Zaradi spremembe uspeha v pravdi je sodišče druge stopnje spremenilo točko V. izreka sodbe prve stopnje.

14. Obe pravdni stranki sta tudi priglasili pritožbene stroške. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške in mora pa tožeči stranki skladno z njenim 25 % pritožbenim uspehom povrniti njene pritožbene stroške v znesku 58,33 EUR, na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi o pritožbenih stroških upoštevalo določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, ter določbe člena 154/I in 165 ZPP.

1 Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo (člen 340 ZPP). 2 Primerjaj odškodnine prisojene v zadevah VS RS II Ips 750/2005 z dne 30. 3. 2004, VSL I Cp 1957/2015 z dne 9. 9. 2015.