Jedro

Tožnica je zvedela za obseg škode, ki je nastal zaradi požara, v trenutku, ko so bila zaključena dela, ki so bila potrebna za sanacijo škode, oziroma ko se je seznanila z računom, ki je bil izdan za opravljena dela, zato je zastaranje začelo teči s tem trenutkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan drugemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 375,84 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4832/2010 z dne 20.1.2010 še v prvem in tretjem odstavku izreka (za glavnico v višini 4.086,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Hkrati je tožnici naložilo, da prvi toženki povrne 785,88 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu pa znesek 629,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Oporeka stališču sodišča prve stopnje, da ji je bila višina škode znana že 28.12.2006 in vztraja, da ji je bila (škoda zaradi zmanjšanja premoženja zaradi požara) znana šele ob vročitvi računa za opravljena dela 9.1.2007. Odločilno dejstvo v predmetnem postopku, s katerim se sodišče skoraj ni ukvarjalo, je, kdaj je prejela račun H., d.o.o., za izvedbo sanacije. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ) in tudi ni upoštevalo sodne prakse (II Cp 3471/2010, I Cp 3944/2010) o tem, kdaj je obseg škode znan oziroma bi moral biti znan oškodovancu. Pri presoji potrebne skrbnosti je treba upoštevati, da je namen določitve subjektivnega roka varovati interese oškodovanca, ne pa omogočati hitrejše zastaranje odškodninskih zahtevkov. Zaključek sodišča da je potekel subjektivni zastaralni rok, je materialnopravno zmoten. Zaključki sodišča nasprotujejo izvedenim dokazom, sodišče se do odločilnih dejstev ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz dokumenta „Zapisnik o opravljenih delih in predaja računa za opravljena dela“ z dne 9.1.2007, jasno izhaja, da izročitve računa pred navedenim dnem (9.1.2007) ni bilo in so drugačni zaključki sodišča zmotni oziroma se sodišče do vsebine predloženega dokaza niti ni opredelilo. Zaključek sodišča, da je tožeča stranka tožencema račun pokazala in posredovala po sestanku z dne 28.12.2006 nasprotuje navedbam tožencev v dopisu 16.1.2007, v katerem sama navajata, da sta bila z izstavljenim računom, ki jima je bil posredovan po pošti in sta ga prejela 16.1.2007, seznanjena šele 10.1.2007. Povzema navedbe iz dokumenta, glede katerih ocenjuje, da se sodišče prve stopnje do njih, čeprav gre za odločilna dejstva, ni opredelilo. Obrazložitev sodbe v drugem odstavku 14. strani obrazložitve je nerazumljiva, saj sodišče navede, da je tožeča stranka z računom razpolagala že 28.12.2006, četudi ji je bil ta vročen 9.1.2007. Navaja tudi, da je razpolagala s (pred)računom, ki ni obstajal in so zato navedbe sodbe nerazumljive in se sodbe ne da preizkusiti. Graja dokazno oceno sodišča in z povzetkom izpovedb prič S. H. in D. H. prikazuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno. Poudarja, da njuni izjavi ne moreta dokazovati, kdaj in da jima je predložila račun H., d.o.o., št. 110/06 z dne 28.12.2006. Tega računa tožencema ni nikoli posredovala, izstavila pa jim je račun št. 2007/1, ki jim ga je tudi poslala. Izpovedbe strank in prič sodišče ocenjuje izrazito pristransko, saj enake okoliščine v primeru prič tožencev obravnava kot pokazatelj kredibilnosti, v primeru prič tožečih strank pa kot pokazatelj neverodostojnosti izpovedbe. Posledično pa izvede napačne dejanske zaključke. Zaključuje, da je začel subjektivni zastaralni rok teči, ko je H., d.o.o., tožeči stranki vročila račun 110/06 z dne 28.12.2006; da je do izročitve računa prišlo 9.1.2007, kar izhaja iz Zapisnika o opravljenih delih in predaji računa ter izpovedbe zaslišanih prič (D. S., S. L. in N. B. S.); da sta le toženca zatrjevala, da jima je tožeča stranka račun št. 110/06 z dne 28.12.2006 predložila pred dnem 9.1.2006 (pravilno 2007) in da zaslišani priči D. in S. H. nista potrdili navedb tožencev (nista potrdila niti datuma domnevnih sestankov, še manj pa, da bi videla račun št. 110/06 z dne 28.12.2006, ampak sta navedla, da sta videla račun tožeče stranke št. 2007/1 z dne 9.1.2007, ki 28.12.2006 še ni obstajal). Sodišče je torej zmotno ugotovilo, da je tožencema 28.12.2006 predložila račun št. 110/06 z dne 28.12.2006, saj je ta račun prejela šele 9.1.2007, isti dan ga je prefakturirala tožencema in jima ga naslednji dan skušala vročiti, česar navedena nista želela in je bila vročitev opravljena po pošti.

3. Drugi toženec je na pritožbo odgovoril, se opredelil do v pritožbi uveljavljanih pritožbenih očitkov in predlagal, da ga pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljenega ter priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožeča stranka za škodo izvedela že konec leta 2006, spričo česar se je subjektivni zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo izvršilnega predloga, vloženega 7.1.2010. 6. Pritožba vztraja, da tožbeni zahtevek ni zastaran, ker je tožnica za obseg škode zvedela šele z vročitvijo računa H., d.o.o., z dne 28.12.2006 (pravilno 27.12.2006), za opravljena dela z dne 9.1.2007, ko je podpisala primopredajni zapisnik.

7. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, kot trdi pritožnica. Z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (da ugotovljena dejstva nasprotujejo predloženim izvedenim dokazom; da je sodišče izvedlo zaključek nasproten vsebini predloženega dopisa z dne 16.1.2007, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov), pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča, kar ni pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi glede očitka, da je sodba nerazumljiva v delu, v katerem navaja, da je tožeča stranka z računom razpolagala že 28.12.2006, četudi ji je bil vročen 9.1.2007 (drugi odstavek 14. strani obrazložitve). Predhodno (prvi odstavek 14. strani obrazložitve) so navedeni razlogi, zakaj sodišče tožencema verjame, da jima je tožnica račun z dne 27.12.2006 (B2 oz A19) pokazala že 28.12.2006. Sodišče tudi ne ugotavlja, da bi tožeča stranka razpolagala s predračunom, ki po pritožbeni trditvi ne obstaja in je pritožbeni očitek, da v tem delu sodba ni razumljiva, neutemeljen. Kot je razvidno iz razlogov sodbe (prvi odstavek 14 strani obrazložitve) je predračun omenjala zakonita zastopnica tožnice N. B. S., s čimer je po oceni sodišče očitno smatrala račun B2 oz. A19 (1). Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec vedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Za začetek teka zastaralnega roka je torej odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora namreč tudi oškodovanec pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (6. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje se je v skladu s predstavljenimi materialnopravnimi izhodišči pravilno osredotočilo na ugotavljanje, ali in kdaj bi tožeča stranka ob zadostni skrbnosti lahko zvedela za vse elemente, ki bi ji omogočili uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz naslova premoženjske škode (škode nastale v požaru v noči od 15. na 16.12.2006). Pravilnost odločitve je torej odvisna le od vprašanja, ali je, kot zaključuje sodišče prve stopnje, tožeča stranka že pred koncem leta 2006 (28.12.2006), tožencema pokazala račun z dne 27.12.2006 (B2 oz. A19) oziroma ali je bila škoda določljiva in znana že v letu 2006, ko so bila zaključena potrebna dela za sanacijo škode po požaru.

10. Glede odločilnega dejstva (kdaj bi tožnica ob zadostni skrbnosti lahko pridobila podatke za uveljavljanje premoženjske škode), so pravno pomembne naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je do škodnega dogodka, v zvezi s katerim naj bi nastala zatrjevana škoda, prišlo v noči od 15. na 16.12.2006 v sobi stavbe na naslovu ..., - da sta toženca imela sobo v najemu na podlagi najemnih pogodb z dne 18.8.2006, - da so se dela za odpravo škode pričela opravljati 17.12.2006, - da je dela opravljala družba H., d.o.o., - da se je za dela dogovarjal D. S. (mož N. B. S., zakonite zastopnice tožeče stranke), ki je v imenu tožeče stranke vodil dela v zvezi s sanacijo, - da so bila dela zaključena do konca decembra 2006, med prazniki 2006, - da je za opravljena dela H., d.o.o., izdala račun tožeči stranki z datumom 27.12.2006 (B2), - da so se S. (zakonita zastopnica in njen mož) sestali s tožencema in starši drugega toženca še v letu 2006 (takoj po požaru in nato 28.12.2006), - da je bil na sestanku 28.12.2006 pokazan račun B2, - da je zakonita zastopnica tožeče stranke prevzela račun s podpisom primopredajnega zapisnika 9.1.2007 (A20), - da je tožeča stranka 9.1.2007 tožencema izstavila račun št. 2007/1 (A2) za povrnitev odprave škode zaradi požara, ki jima ga je poslala po pošti, - da je 7.1.2010, na podlagi računa z dne 9.1.2007, tožnica predlagala izvršbo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo in logično dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tožencema verjelo, da je bila tožeča stranka z višino škode seznanjena že v letu 2006. Ne prepriča ga pritožbena teza, „da pred 9.1.2007 račun z dne 27.12.2006 še ni obstajal.“ Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bila dela končana že v decembru 2006, da ima račun H., d.o.o., naslovljen na tožečo stranko, datum 27.12.2006 (B2 oziroma A19) in da se je tožeča stranka s tožencema in staršema drugega toženca sestala še v letu 2006 (28.12.2006), pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ob tem ni odveč opozoriti, da se navedbe tožnice (IV. točka pripravljalne vloge z dne 27.12.2010), da je družba H., d.o.o., z naročenimi deli zaključila 9.1.2007 se niso izkazale za resnične. Priča S. L. (direktor in lastnik H., d.o.o., ki je bil izvajalec sanacijskih del po požaru) tega namreč ni potrdil. Povedal je (narok 23.5.2012), da so bila dela zaključena že med prazniki v letu 2006, zato ima tudi izstavljen račun (B2) datum 27.12.2006. 12. Razen sklicevanja tožnice na prevzemni zapisnik (A20), ko ji je bil hkrati izročen tudi račun B2, tožnica ni ponudila prepričljive razlage, ki bi vnesla dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tožencem račun B2 pokazala že pred koncem leta 2006, kot sta trdila toženca. Njuno izpovedbo sta, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, potrdili tudi priči D. in S. H. (starša drugega toženca) in za drugačno pritožbeno prikazovanje ni podlage. Glede na oddaljenost dogodka (do požara je prišlo decembra 2006, priči sta bili zaslišani na naroku 23.5.2012) je življenjsko logično in razumljivo, da priči nista znali natančno časovno opredeliti sestanka, na katerem jima je bil, skupaj s tožencema, pokazan račun B2. Sicer pa je zakonita zastopnica tožeče stranke sama navajala, da je do sestanka (tudi starši) prišlo med Božičem in Novim letom (po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožencema 28.12.2006). Iz zapisnika o zaslišanju prič D. in S. H. je razvidno, da jima je sodišče prve stopnje predočilo račun B2 (gre za račun, ki ga je izstavil izvajalec del H., d.o.o., tožeči stranki). Očitno zmotno prepričanje priče S. H., da je bil isti račun poslan tudi po pošti (2), ne nudi podlage za pritožničino trditev, da priča ni mogla videti računa B2. 13. Sodišče ne navaja, da je tožeča stranka račun z dne 27.12.2006 izročila tožencem oziroma staršem drugega toženca, temveč da ga je pokazala, kasneje pa poslala po pošti. Dopis z dne 16.1.2007 se nanaša na račun, ki ga je tožnica izdala 9.1.2007 (gre za račun A2) in ga poslala tožencema po pošti. Zapis v dopisu 16.1.2007 (3) ne dokazuje, kot prikazuje pritožnica, da pred sestankom 10.1.2007 toženca z izstavljenim računom, ki jim je bil posredovan po pošti in sta ga prejela 16.1.2007, nista bila seznanjena. Kot pravilno navaja toženec v odgovoru na pritožbo, je treba upoštevati, da sta bila v zvezi z opravljenimi deli izvajalca H., d.o.o., pri sanaciji škode zaradi požara, izstavljena dva računa in sicer račun H., d.o.o., z dne 27.12.2006, naslovljen na tožečo stranko (B2) in račun št. 2007/1 z dne 9.1.2007 (A2), ki ga je izdala tožnica in ga je tožencema posredovala po pošti (toženca sta ga prejela 16.1.2007 kot je razvidno iz dopisa tega dne). Na sestanku 28.12.2006 je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožencema (in staršema drugega toženca) pokazan račun B2, kar ne nasprotuje vsebini dopisa 16.1.2007, kot očita pritožnica.

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z višino škode seznanjena že v letu 2006, temelji na celoviti oceni vsakega dokaza posebej v povezavi z drugimi dokazi in pritožnica, z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb in dopisa z dne 16.1.2007, vanj ne vnaša dvomov. Sodišče je podalo oceno verodostojnosti prič in strank (gre za skupek zaznavnih možnosti, ki jih ima sodišče) na podlagi vtisa ob neposrednem zaslišanju (v povezavi z drugimi dokazi) in mu zato, ker, kot trdi pritožnica ni verjelo njej in njenim pričam, ni mogoče očitati neenakopravnega obravnavanja strank. Ob neizpodbijanem dejstvu, da so bila sanacijska dela zaključena med prazniki, še v letu 2006, da se je za dela dogovarjal mož zakonite zastopnice tožeče stranke D. S., ki je tudi vodil vsa dela v zvezi s sanacijo, bi, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, bila višina škode za sanacijo znana že takrat in določljiva in bi jo (ob potrebni skrbnosti) tožnica lahko ugotovila. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran, je torej pravilna.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Povrniti mora stroške drugega toženca za odgovor na pritožbo. Priznani stroški znašajo 375,84 EUR (283,20 EUR po tarif. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT, 10,00 EUR po tarif. št. 6000 ZOdvT in 20,00 EUR po tarif. št. 6002 ZOdvT, povečani za 20% davek na dodano vrednost).

17.Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. (1) Na vprašanje, če so, ko so se sestali s starši toženih strank, pokazali račun B2 oz. A19, je N. B.S. (zakonita zastopnica tožeče stranke) odgovorila, da so „lahko starši, ko so se sestali, dobili predračun“.

(2) Po pošti je bil poslan račun 2007/1 z dne 9.1.2007 (A2), ki ga je, kot je zatrjevala tožnica, izdala tožnica na podlagi izdanega računa družbe H., d.o.o., št. 110/6 z dne 27.12.2006 (B2 oziroma A19), na podlagi katerega je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo.

(3) V sredo, 10.1.2007, smo se dobili z namenom, da nam pokažete račun za adaptacijo sanacije sobe in da se pogovorimo o plačilu tega računa.