11. 2. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. januarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 97/2003 z dne 7. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki je od ustavne pritožnice terjala plačilo najemnine za garažo za leti 1997 in 1998, to je za obdobje, ko v drugi pravdi še ni bilo odločeno o pritožničinem zahtevku za odkup garaže. Ustavna pritožnica navaja, da najemnine za ti dve leti ni dolžna plačati, ker je v tem obdobju že bila lastnica garaže, saj je treba šteti, da je bila pogodba za nakup garaže po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ) sklenjena takrat, ko sta se srečali zahteva za odkup in zakonska obveznost za prodajo garaže, kar naj bi se zgodilo v letu 1993.

2.Pritožnica pritožbenemu sodišču očita, da ni obrazložilo, na kakšni materialnopravni podlagi je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, zaradi česar mora, kljub nakupu garaže, plačati najemnino za uporabo te garaže. Taka odločitev naj bi bila samovoljna in moralno sporna, ker je lastnik garaže neutemeljeno odklonil njeno prodajo. Odločitev naj bi bila samovoljna tudi zato, ker tožeča stranka sploh ni navajala, da bi med njo in ustavno pritožnico obstajalo najemno razmerje glede uporabe garaže. Ker zoper odločitev pritožbenega sodišča ni imela na razpolago rednega pravnega sredstva, naj bi ji bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Sodišču očita, da je kršilo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), ker pri odločanju ni upoštevalo, da je na garaži pridobila lastninsko pravico na podlagi SZ, s pravočasno postavljeno zahtevo za odkup garaže.

B.

3.Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica s trditvijo, da sodišče ni obrazložilo materialnopravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku in da je zato odločitev samovoljna, smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo z razumnimi pravnimi argumenti. Pojasnilo je, na kakšni pravni podlagi in do kdaj mora ustavna pritožnica plačevati najemnino za uporabo garaže. V pravilnost te odločitve se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati.

5.S trditvijo, da zoper odločitev Višjega sodišča ni imela rednega pravnega sredstva, ustavna pritožnica zatrjuje kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbam sodišč prve stopnje in da več od tega 25. člen Ustave ne zagotavlja. Prav tako je že večkrat odločilo, da pritožbeno sodišče, ki sodbo sodišča prve stopnje spremeni zaradi drugačne pravne presoje dejanskega stanja, ne krši pravice do pravnega sredstva. Prav to je v primeru izpodbijane sodbe storilo sodišče druge stopnje, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo z okoliščinami, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje in do katerih bi se ustavna pritožnica lahko opredelila z vložitvijo odgovora na pritožbo.

6.Pritožnica zatrjuje poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave z navedbo, da ji je sodišče naložilo plačilo najemnine za uporabo garaže v letih 1997 in 1998, čeprav naj bi bila takrat že lastnica te nepremičnine. Trditev o lastninski pravici na garaži v spornem obdobju utemeljuje z navedbo, da je postala lastnica garaže že s pravočasno vložitvijo zahteve za odkup garaže po SZ. S tako navedbo ustavna pritožnica izraža sicer svoje razumevanje določb SZ, ki urejajo pravico do odkupa stanovanj in pripadajočih delov, vendar pridobitve lastninske pravice s tem ne izkazuje. Sodba, ki je pritožnici priznala pravico do odkupa garaže po SZ, je bila izdana po spornem obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo najemnine, in lastnici garaže šele nalaga sklenitev aneksa k prodajni pogodbi za stanovanje, s katerim bo pritožnica odkupila še garažo. Ker ustavni pritožnici ni uspelo izkazati, da je bila v spornem obdobju že lastnica garaže, je njen očitek o kršitvi 33. člena Ustave neutemeljen.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje ustavna pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št.93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger