Jedro

Predmet izpodbijane odločbe je izdaja trošarinskega dovoljenja po zahtevi Zavoda RS za blagovne rezerve, tožnik pa z ničemer ne izkazuje, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oz. njegov pravni interes ne bo zavarovan. Po mnenju sodišča si namreč tožnik v tem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ne glede na to, da izkazuje dejanski interes, ki pa v tem postopku ni pravno relevanten.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim trošarinskim dovoljenjem je Carinarnica A. v 7. točki odločila, da se Zavodu RS za blagovne rezerve izda trošarinsko dovoljenje za trošarinsko skladišče B. v objektih in na površini, kot je razvidno iz priložene dokumentacije, upravljalec skladišča A.A.A. d.o.o., v tem skladišču pa se bo pod režimom odloga plačila trošarine opravljala trošarinska dejavnost: skladiščenje, prejemanje, odpremljanje naftnih derivatov, izključno v lasti Zavoda RS za blagovne rezerve, ki ima na območju trošarinskega skladišča B. sklenjeno pogodbo z družbo A.A.A. d.o.o., ki nima trošarinskega dovoljenja. Iz zapisnika z dne 15. 3. 2000, ki je priloga dovoljenja, o ogledu predvidenih lokacij izhaja, da so izpolnjeni prostorski in tehnični pogoji za izdajo trošarinskega dovoljenja na navedeni lokaciji. Prvostopni organ v obrazložitvi ugotavlja, da Zavod RS za blagovne rezerve, katerega osnovna dejavnost je trgovina na debelo s trdimi, tekočimi in plinastimi gorivi, izpolnjuje pogoje za pridobitev trošarinskega dovoljenja na podlagi 1. odstavka 21. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe, dalje ZTro). Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zoper trošarinsko dovoljenje zavrnil, kakor tudi pritožbo tožnika zoper 2. točko izreka odločbe Carinskega urada A., št. ... z dne 20. 7. 2006, s katero je CU A. v 1. točki ugodil zahtevku tožnika za vročitev izpodbijanega trošarinskega dovoljenja, v 2. točki pa zavrnil njegov zahtevek za vpogled v spise. Po mnenju pritožbenega organa pritožba zoper trošarinsko dovoljenje z dne 27. 3. 2000 ni utemeljena. Navaja določbe 28. do 21. člena ZTro, ki jih citira, ter določbo 20. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 6/99 in spremembe, dalje Pravilnik), ki določa podrobnejše pogoje v zvezi z ustanovitvijo in delovanjem trošarinskega skladišča. Po mnenju pritožbenega organa je bilo glede na navedena zakonska določila trošarinsko dovoljenje upravičeno izdano, saj je vložnik zahtevka za izdajo trošarinskega dovoljenja in kasnejši imetnik dovoljenja izpolnjeval pogoje, določene v 19., 20. in 21. členu ZTro, zahtevek pa je glede na 20. člen Pravilnika vseboval vse zahtevane podatke. Tožnik pa ne more uspeti z izpostavljanjem kršitve 2. in 4. točke 4. člena ZTro, saj je ena izmed dejavnosti vložnika zahtevka, Zavoda RS za blagovne rezerve, tudi skladiščenje, kar izhaja iz izpisa sodnega registra, in so bili njegovi trošarinski izdelki skladiščeni v okviru njegove dejavnosti. Glede na ugotovitve iz zapisnika o ogledu trošarinskega skladišča pa izhaja, da zadevno skladišče ustreza določbam 4. člena in ostalim določbam ZTro. Zavod RS za blagovne rezerve je za uporabljanje skladišča sklenil pogodbo s tožnikom, saj ni nujno da imetnik trošarinskega dovoljenja upravlja s skladiščenim blagom, ampak lahko upravlja skladišče druga pravna oseba (17. točka 2. odstavka 20. člena Pravilnika). Tožnikove navedbe, da mu ni znano, kdaj je bil ogled skladišča opravljen, saj je vstop v kompleks mogoč samo z dovoljenjem tožnika, pa ne vzdrži, saj iz Pogodbe o skladiščenju in obnavljanju državnih blagovnih rezerv št. ... z dne 18. 3. 1996 (12. člen) ter Pogodbe o upravljanju in vzdrževanju skladišča in blaga državnih blagovnih rezerv, št. ... z dne 29. 7. 1999 (6. člen) razvidno, da je Zavod RS za blagovne rezerve v kompleks, katerega je prevzel s sklepom Vlade RS, št. ... z dne 10. 9. 1998 (s katerim je smiselno prevzel tudi pravice in obveznosti iz najemne pogodbe, sklenjene med Ministrstvom za obrambo in družbo tožnika), imel prost vstop ob spremstvu delavca tožnika, torej za vstop ni potreboval posebnega dovoljenja tožnika. Tožnik tudi ne more uspeti z izpostavljanjem 7. in 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP), saj iz dokumentacije, katero je bilo carinskemu organu potrebno predložiti v postopku pred izdajo trošarinskega dovoljenja, ki je bila tožniku na vpogled, razvidno, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je Zavod RS za blagovne rezerve vložil zahtevek za izdajo trošarinskega skladišča v objektu B. in je za ta namen za potrebe izdaje trošarinskega dovoljenja Zavodu RS za blagovne rezerve tudi posredoval potrebne listine, katastrski načrt skladišča naftnih derivatov B. ter overjeno izjavo s podpisom odgovorne osebe družbe A.A.A. d.o.o. v skladišču B.. Navaja, da se trošarinsko dovoljenje glede na 14. člen Pravilnika lahko izda, če je bila količinska odprema iz skladišča v preteklem koledarskem letu vsaj za en trošarinski izdelek večja od v 19. členu Pravilnika predpisane količine, ter da očitno zaradi neizpolnjevanja količinskih pogojev tožnik tudi ni vložil zahtevka za izdajo trošarinskega dovoljenja. Ker se v trošarinskem skladišču lahko skladiščijo le trošarinski izdelki, ki so pod režimom odloga, najemna pogodba ne vpliva na zakonitost izpodbijanega dovoljenja. Tožniku je bil omogočen vpogled v upravne spise, v listine, ki so bile uporabljene kot podlaga za odločitev za izdajo trošarinskega dovoljenja za skladišče B.. S pregledovanjem spisov, ki so bili označeni s stopnjo zaupnosti v skladu s pravili opravljanja dela posameznih služb, pa bi bili kršeni predpisi teh operativnih služb. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija trošarinsko dovoljenje za trošarinsko skladišče B., ter očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega predpisa ter bistveno kršitev pravil postopka. Napačna je ugotovitev prvostopnega organa, da ima Zavod RS za blagovne rezerve na območju trošarinskega skladišča B. sklenjeno pogodbo s tožečo stranko, ki nima trošarinskega dovoljenja in upravlja z blagom Zavoda RS za blagovne rezerve, ter da se na navedeni lokaciji lahko hranijo izključno trošarinski izdelki, naftni derivati v lasti Zavoda RS za blagovne rezerve. Sklicuje se na, v času izdaje izpodbijanega dovoljenja, skladiščno pogodbo med Zavodom in tožnikom, na podlagi katere je tožnik za Zavod opravljal skladiščenje naftnih derivatov in je bil izključni posestnik skladiščnih kapacitet. Poleg tega pa je skladiščil tudi svoje blago, ter Zavod ni mogel biti imetnik trošarinskega dovoljenja po določbah 2. in 4. odstavka 4. člena ZTro, saj na lokaciji B. ni opravljal nikakršne dejavnosti, pač pa je bil izključno naročnik storitev, ki jih je opravljal tožnik. Tožniku tudi ni možno ugotoviti, kdaj naj bi bil opravljen ogled skladišča, saj je bil vstop v skladiščni kompleks mogoč samo z dovoljenjem tožnika. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravljalec skladišča A.A.A. d.o.o., iz česar izhaja, da je bilo upravnemu organu znano, da ima tožnik na sporni lokaciji določene pravice. Sklicuje se na 7. člen ZUP, po katerem morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in skrbeti, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih. V nasprotju z navedeno določbo ZUP je prvostopni organ izdal dovoljenje, čeprav je Zavod z njim pridobil pravice, ki so tožniku povzročile nepopravljivo gospodarsko škodo in ogrozile njegov obstoj. Pravico pridobiti trošarinsko dovoljenje je imel tožnik in ne Zavod in bi zato moral biti tožnik opozorjen v postopku na to. Če je za skladišče B. mogoče izdati trošarinsko dovoljenje, ga je mogoče izdati samo stranki, ki izpolnjuje pogoje iz 19. člena ZTro. Takšna oseba pa je bila v času izdaje izpodbijanega dovoljenja samo tožeča stranka. Sklicuje se na določbe 44. in 82. člena ZUP glede sodelovanja v postopku na prvi stopnji, ter da je bil tožniku nezakonito zavrnjen pregled vseh dokumentov upravne zadeve št. .... Sodišču predlaga, da odpravi točko 7 trošarinskega dovoljenja z dne 27. 3. 2000. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom Zavod RS za blagovne rezerve v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da je tožnik z Ministrstvom za obrambo sklenil najemno pogodbo št. ... z dne 10. 12. 1993 za najem naftnega skladišča v B. in v to pogodbo je kasneje kot najemodajalec vstopil Zavod na podlagi sklepa Vlade RS. Očita pravni interes tožniku za vložitev tožbe, saj je še pred vložitvijo tožbe Okrožno sodišče v A. z dne 30. 12. 2005 s pravnomočno sodbo, opr. št. ... z dne 12. 12. 2005, najemno pogodbo razvezalo, tožnik pa je skladišče tudi izpraznil, kot to tudi sam potrjuje v dopisu z dne 7. 2. 2006. Iz previdnosti ugovarja zamudi roka za vložitev tožbe. Tožnik tudi ni nikoli vložil predloga za izdajo trošarinskega dovoljenja, ki se izdaja le na predlog stranke. Postopek izdaje trošarinskega dovoljenja je potekal po predlogu Zavoda, zato tožnik ne more biti aktivno legitimirana stranka v tem postopku.

V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka izkazuje svoj pravni interes s tem, da pojasnjuje, da se pred Okrožnim sodiščem v A. vodi spor pod opr. št. ..., kjer tožeča stranka toži Zavod RS za blagovne rezerve na plačilo odškodnine, zaradi razveze najemne pogodbe, katero je na tožbo Zavoda RS za blagovne rezerve razvezalo Okrožno sodišče v A. s sodbo opr. št. ... z dne 12. 12. 2005, kjer se kot relevantno pravno vprašanje zastavlja tudi vprašanje zakonitosti napadenega trošarinskega dovoljenja z dne 27. 3. 2000. Tožba je bila vložena pravočasno, saj se je tožnik pravočasno pritožil po vročitvi odločbe o trošarinskem dovoljenju, ter je po prejetju drugostopne odločbe pravočasno vložil tožbo.

V prvem pripravljalnem spisu stranka z interesom navaja, da se v tem postopku preizkuša zgolj to, ali so bile v postopku izdaje trošarinskega dovoljenja udeležencu na prvi stopnji storjene kršitve pravic v takšni meri, da je mogoče govoriti o nezakonitosti izdane odločbe, ter da je tožnik lahko stranka tega postopka le kot takratni najemnik skladišča B., ne pa kot upravičenec do trošarinskega dovoljenja, saj zanj ni nikoli zaprosil, najem pa je prenehal že pred datumom vložitve tožbe. Iz zapisnika o ogledu trošarinskega skladišča z dne 15. 3. 2000 izhaja, da tožena stranka pri izdaji izpodbijanega akta ni spregledala najemnega razmerja in je to dejstvo v postopku upoštevala. Zato pravni interes tožnika v tem postopku ne obstaja. Navajanje pravdne zadeve pri Okrožnem sodišču v A. pa ni odločilno pri zatrjevanju pravnega interesa, saj ne gre za predhodno vprašanje ne v pravdni zadevi, ne v tem postopku. Navaja, da je bila odškodninska zadeva opr. št. ... Okrožno sodišče v A. obravnava po nasprotni tožbi tožnika z dne 25. 5. 2005, ki je bila vložena v zadevi opr. št. ... zaradi razveze najemne pogodbe. Ob tem pa navaja, da se je odškodninski postopek opr. št. ... na glavni obravnavi dne 16. 3. 2009 glede temelja že končal brez neposrednega dokazovanja. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in zavrže tožbeni zahtevek ali da ga kot neutemeljenega zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz. če po tem zakonu ne more biti stranka. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (2. člen ZUS-1). Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, pravo-varstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oz. njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. Po mnenju sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Predmet izpodbijane odločbe je izdaja trošarinskega dovoljenja po zahtevi Zavoda RS za blagovne rezerve, tožnik pa z ničemer ne dokazuje, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oz. njegov pravni interes ne bo zavarovan, saj si po mnenju sodišča tožnik ne more izboljšati svoj pravni položaj v tem postopku, ne glede na to, da izkazuje dejanski interes, ki pa v tem postopku ni pravno relevanten oz. dejanski interes ne vpliva na izboljšanje pravnega položaja tožnika v tem sporu.

Zato so po mnenju sodišča podani razlogi za zavrženje tožbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.