Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, vložen 30.3.1993, je pravočasen. Z začasno odredbo se lahko kumulativno prepove razpolaganje in lastninjenje poslovnega prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine Kranj št. 363-358/92 z dne 5.4.1993, s katerim je ta tožeči stranki prepovedal razpolaganje s poslovnim prostorom v pritličju zgradbe v Kranju, stoječe na parc. št. 30, vl. št. 758 k.o. Kranj in na tem prostoru lastninsko preoblikovanje podjetja do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za denacionalizacijo. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pravna podlaga za izdajo sklepa 68. člen zakona o denacionalizaciji, in da so razlogi iz tega člena izpolnjeni. Podana je namreč dejanska in pravna podlaga za vrnitev podržavljenih nepremičnin, obstoji pa tudi nevarnost, da bi tožeča stranka podjetje lastninsko preoblikovala. Tožena stranka meni, da čeprav je rok za predlog za začasno odredbo po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij potekel, se taka začasna odredba lahko izda po 68. členu zakona o denacionalizaciji, ker tožeča stranka še ni lastninsko preoblikovana.

Tožeča stranka pa v tožbi navaja, da po 68. členu zakona o denacionalizaciji ni mogoče izdati kumulativno obeh začasnih odredb predvidenih v 1. odstavku tega člena. Meni, da lastninjenje po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ni mogoče šteti za nezakonito razpolaganje, niti ne za nevarnost. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je zavarovanje zahtevkov upravičencev do zavezancev na novo uredil, in to po izdaji zakona o denacionalizaciji, ter tudi določil rok za vložitev predloga in predpisal posledice zamude roka. Sklep je bil izdan po poteku prekluzivnega roka iz 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Dalje tožeča stranka navaja, da ji predlog za izdajo začasne odredbe ni bil vročen, meni pa tudi, da zaradi zamude roka s strani upravičenca ni več stranka v postopku, in da bi upravni organ moral postopek ustaviti. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka A.J. na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Tako zakon o denacionalizaciji (68. člen) kot zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (9. člen) dovoljujeta izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka, ki ga denacionalizacijski upravičenec uveljavlja v postopku denacionalizacije. Tudi po vsebini je bila začasna odredba ob izdaji spornega sklepa po obeh navedenih zakonih v bistvu enaka. Z začasno odredbo se je lahko začasno prepovedalo razpolaganje s stvarjo ali delno oziroma popolno lastninsko preoblikovanje podjetja. V zvezi s tožbeno navedbo tožeče stranke, da z začasno odredbo ni mogoče naložiti obeh prepovedi iz 1. odstavka 68. člena zakona o denacionalizaciji, sodišče navaja, da je tudi po obeh zakonih možno z isto začasno odredbo prepovedati razpolaganje in lastninjenje, zato taka odločitev upravnih organov ni v nasprotju z zakonom. Zakon o denacionalizaciji ne določa roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, o tem se uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku, zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je najprej določal rok 3 mesecev po uveljavitvi zakona, to je do 5.3.1993, potem pa je ta rok podaljšal do 7.6.1993 (Uradni list RS, št. 31/93). Iz upravnih spisov izhaja, da je upravičenec predlog vložil 30.3.1993, torej v dopustnem roku. O predlogu je bilo odločeno s sklepom z dne 5.4.1993. Drugačne navedbe tožeče stranke niso utemeljene.

Začasna odredba se izda, če je dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana. Iz upravnih spisov sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem primeru pogoji za izdano začasno odredbo podani. Tožeča stranka niti sama ne oporeka, da je nepremičnina, za katero se ji z začasno odredbo prepoveduje razpolaganje in lastninjenje, predmet denacionalizacije. Nepremičnina je bila nacionalizirana po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, kot izhaja iz upravnih spisov, in glede na že ugotovljeno dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku obstoji verjetnost, da bo denacionalizirana. Zakon pa ne zahteva, da bi morala biti izkazana konkretna nevarnost za razpolaganje z nepremičnino, ker je razpolaganje oziroma lastninjenje po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij celo predvideno, z začasno odredbo pa se ga lahko prepove.

Po določbi 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij bi pristojni organ sicer moral dostaviti tožeči stranki predlog za začasno odredbo, vendar je po isti določbi tudi dolžan začasno odredbo nemudoma izdati. Ob že ugotovljenem dejanskem stanju v denacionalizacijskem postopku, dejstvo, da predlog tožniku ni bil vročen, ni vplivalo na zakonitost izdanega sklepa o začasni odredbi. Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, čeprav navaja napačno pravno podlago za izdajo (68. člen zakona o denacionalizaciji), namesto pravilno 11. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Sodišče je zato na podlagi določbe 2. dostavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.