Jedro

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. S tem ko je sodišče ob zavrnitvi predlaganih dokazov presodilo, da navedeni dokazi glede na že izvedene ne morejo vplivati na drugačno oceno ugotovljenih odločilnih dejstev, ni kršilo določbe 2. odstavka 17. člena ZKP.

Z navedbami, da sodišči obeh stopenj napačno ocenjujeta obsojenčevo ravnanje, da je bil oškodovanec v vlogi napadalca in da je napačen zaključek, da dejanje ni bilo storjeno v silobranu, zahteva napada dejanske zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. S.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 (stotisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 23.03.1999 je bil obs. S.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in mu je bila po 50. členu istega zakonika izrečena pogojna obsodba, v njej pa z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine v znesku 150.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.10.1999 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. V ostalem je zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.P. iz L., je dne 30.03.2000 priporočeno po pošti vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenca oprosti obtožbe ali jo zavrne oziroma podrejeno vrne zadevo v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da sta obe izpodbijani sodbi, gledano s formalnega stališča, pravilni in popolni, tako da ni mogoče pritrditi odvetnici obsojenega, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. V drugem delu pa zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta sodišči kršili zakon, ker da obsojenčevo ravnanje ni kaznivo dejanje, saj da je ravnal v silobranu in ker je sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, saj pri poškodbi oškodovanca ne gre za hudo, ampak lahko telesno poškodbo. Gre sicer za navedbo o kršitvi kazenskega zakona, po vsebini pa za očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč izpodbija ugotovitev dejstev, ki so vodila sodišče k zaključku, da obsojeni ni ravnal v silobranu. Ravnanje v silobranu bi namreč izključilo protipravnost njegovega ravnanja in ga sodišče ne bi moglo spoznati za krivega. Izpodbijanje okoliščin in zaključkov sodišča v zvezi s silobranom, kot jih je sodišče ugotovilo, analiziralo in se do njih opredelilo, predstavlja poseg v dejansko podlago za uporabo zakona, ne pa očitek napačne uporabe samega zakona. Vrhovno sodišče teh navedb zahteve za varstvo zakonitosti zato ne bo moglo upoštevati. Huda telesna poškodba oziroma njen opis in opis posledic, kot jo zakon opredeljuje, predstavljajo zakonite znake kaznivega dejanja. Sodišče ne krši zakona, če ugotovi na podlagi dejstev in dokazov obstoj takšne poškodbe in posledic in s tem izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja. Kršitev zakona bi bila podana takrat, če opisano dejanje ne bi imelo vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, pa bi sodišče dejanje tako opredelilo. V obravnavanem primeru je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zakon prav uporabilo. Oporekati pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot že rečeno, z izrednim pravnim sredstvom - z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. V zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja so tudi neutemeljeni očitki sodišču, da je kršilo zakon, ko ni sledilo dokaznim predlogom obrambe za zaslišanje novih prič in po postavitvi tretjega izvedenca. Sodišče ima pravico zavrniti dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki so nepotrebni. Svoje utemeljeno ravnanje za takšno odločitev je sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po naziranju zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

Ocenjuje, da je obsojenec storil dejanje v silobranu. Pravnomočna sodba na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ter obsojenčevega zagovora ugotavlja, da je slednji napadel oškodovanca in mu z udarcem metle prizadejal hudo telesno poškodbo. To pomeni, da sodišče ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, da je dejanje storil v silobranu. Zato protipravnost njegovega dejanja ni izključena. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni podana. Na takšno kršitev bi bilo mogoče sklepati le v primeru, če bi sodišče ugotovilo vse dejanske sestavine silobrana in nato napravilo pravni sklep, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tako pa z navedbami, da sodišči prve in druge stopnje napačno ocenjujeta obsojenčevo ravnanje, da je bil oškodovanec v vlogi napadalca in da je napačen njun zaključek, da dejanje ni bilo storjeno v silobranu, zahteva napada dejanske zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe ter s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Z navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje v svojih odločbah glede obravnavanega kaznivega dejanja uporabili zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti, zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. V nadaljevanju trdi, da poškodba, ki naj bi jo oškodovancu povzročil obsojenec, ni huda telesna poškodba in v zvezi s tem napada dejanske zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe ter oceno izvedenskega mnenja dr. I.K. Grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja predstavljajo tudi vsa ostala izvajanja, v katerih zahteva očita sodišču zlasti, da se pri ugotavljanju oškodovančeve zmanjšane zmožnosti za delo ni ukvarjalo z vprašanjem njegove poklicne aktivnosti in da ni ugotavljalo možnosti, da se je oškodovanec poškodoval kje drugje. Iz takšnih navedb sledi, da zahteva za varstvo zakonitosti pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP izhaja iz zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Ker je sodišče ugotovilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem oškodovancu prizadejal ugotovljene poškodbe, zaradi katerih je bila njegova desna roka znatno oslabljena za čas 4 do 6 tednov in njegova zmožnost za delo za okoli 4 tedne znatno zmanjšana, je sprejelo pravilen pravni zaključek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Očitek, da je bil kršen kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve zagovornice za zaslišanje policista D.B., M.V. ter dr. I.B. in prav tako predlog za odreditev drugega izvedenca medicinske stroke in sicer Medicinske fakultete v Ljubljani. Sprejeto odločitev je v svoji sodbi tudi obrazložilo. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopne sodbe, je pritožbeno sodišče z vsestransko presojo pritožbenih navedb tudi odgovorilo, zakaj sprejema prvostopno zavrnitev predlaganih dokazov, posebej tudi, iz katerih razlogov je odločitev o zavrnitvi odreditve še enega izvedenca medicinske stroke pravilna. Ni mogoče oporekati zahtevi za varstvo zakonitosti, da določba 2. odstavka 17. člena ZKP nalaga sodišču, da mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca oziroma obsojenca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Toda glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče je v tej zadevi izvedlo dokaze, za katere je presodilo, da so pomembni za ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev in tudi podalo oceno njihove verodostojnosti. Z razlogi, s katerimi je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je presodilo, da predlagani dokazi glede na izvedene ne morejo imeti uspeha, to je vplivati na drugačno oceno ugotovljenih odločilnih dejstev, kot je bila sprejeta. S takšnim postopanjem sodišče ni kršilo določbe 2. odstavka 17. člena ZKP, prav tako ne določbe 1. odstavka 16. člena ZKP, po kateri imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank. Potek in vodenje postopka ne dajeta podlage za zaključek, ki ga nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti, da glede pravice predlaganja dokazov obsojenec v razmerju do državnega tožilca ni bil v enakopravnem položaju.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po eni strani navaja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje neobrazloženi in da je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov glavnih obravnav ter vsebino teh zapisnikov in ostalimi listinami, po drugi strani pa z očitkom, da je v obrazložitvi sodbe sodišče navedlo zgolj okoliščine, ki so v prid oškodovancu, povsem pa zanemarilo tiste, ki so v korist obsojencu, nakazuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami ali zapisniki. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, v čem vidi popolno odsotnost razlogov pravnomočne sodbe. V zvezi z odločilnimi dejstvi, ki zadevajo očitek obsojencu, da je z udarcem metle povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo, je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe podalo tudi oceno dejstev in dokazov, ki so po stališču zahteve za varstvo zakonitosti v korist obsojencu. Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih, če njihovo vrednotenje in presoja nista v skladu s trditvami in oceno obrambe. Pri tem je brez vsake podlage očitek, da je sodba sodišča druge stopnje v celoti neobrazložena. Nasprotno, v njej je podana izčrpna presoja pritožbenih navedb, ki zadevajo vsa v prvostopni sodbi ugotovljena odločilna dejstva. V čem naj bi bilo precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami ter zapisniki, zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja konkretno, zaradi česar te zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje sodbo obrazložilo v skladu z zahtevami določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem odločanju postopalo po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP, je uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. S.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ter 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.