Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delavski svet na prvi stopnji ni pristojen odločati o predčasni razrešitvi delavca s posebnimi pooblastili. V skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi gre delavcu s posebnimi pooblastili v primeru nezakonite predčasne razrešitve odškodnine v višini 12 plač tudi v primeru, če delavcu delovno razmerje ne preneha. V primeru razporeditve delavca na drugo, psihofizično ne bolj zahtevno delovno mesto, delodajalec brez posebej utemeljenih razlogov delavca ni dolžan pošiljati na zdravniški pregled.
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki 2 in 3 izreka spremeni tako, da se tožnikov zahtevek v tem delu, ki glasi: "Razveljavi se sklep v.d. direktorja brez datuma ter v zvezi z ugovorom tožnika sklep delavskega sveta z dne 16.6.1994. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati v bruto znesku in izplačati v neto znesku razliko v plači za leto 1994, ki znaša v bruto znesku za mesec avgust 140.215,00 SIT, za mesec september 135.440,00 SIT, za mesec oktober 128.513,00 SIT ter od neto zneskov še zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila." kot neutemeljen zavrne.
V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu (točka 1, glede stroškov točka 3 in točka 4 izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje skladno z zahtevkom razveljavilo sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 11.2. in 16.5.1994, o razrešitvi tožnika z delovnega mesta pomočnika direktorja za področje komerciale za industrijsko tehnično blago ter razveljavilo sklepa v.d. direktorja tožene stranke brez datuma in delavskega sveta z dne 16.6.1994 o razporeditvi tožnika na delovno mesto knjigovodje potrošniških kreditov in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova bruto razlike plače za mesec avgust 1994 izplača 140.215,00 SIT, za mesec september 1994 znesek 135.440,00 SIT in za mesec oktober 1994 znesek 128.513,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov plače dalje ter zaradi nezakonite razrešitve izplača 1.713.396,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1994 dalje, s tem da mu ta znesek plača pod pogoji prisilne poravnave z dne 27.8.1994, prav tako pa je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 139.497,00 SIT. Pri tem je ugotavljalo, da o tožnikovi razrešitvi z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na prvi stopnji ni odločal pristojni organ, o tožnikovi razporeditvi na drugo ustrezno delovno mesto pa je bilo nezakonito odločeno, ne da bi bila pred tem preverjena tožnikova zdravstvena zmožnost za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Glede na nezakonitost razrešitve in razporeditve je bil tožnik opravičen tudi do prisojenih denarnih zneskov.
Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja, da naj bi bil za odločanje o razrešitvi delavcev z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, po določbah toženkinega statuta, pristojen delavski svet, ki je bil tudi po zakonu pristojen o tem odločati kot drugostopni organ, zakonitost razporeditve tožnika na drugo delovno mesto v tem primeru ni bila pogojena s predhodno pribavo zdravniškega spričevala, saj je šlo za razporeditev na psihofizično manj zahtevno delovno mesto in je zato tožniku od 1.8.1994 dalje, po zaključku takratnega bolniškega staleža, zakonito obračunavala in izplačevala plačo po novem delovnem mestu. Ne glede na formalno zakonitost predčasne razrešitve z delovnega mesta pomočnika direktorja pa tožnik v tem primeru ni bil opravičen do izplačila dvanajstih plač po individualni pogodbi o zaposlitvi, saj mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, poleg tega pa je bila njegova razrešitev v vsakem primeru vsebinsko utemeljena zaradi njegovega slabega dela, zaradi česar je bil nad toženko izveden postopek prisilne poravnave.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da razrešitev tožnika z delovnega mesta pomočnika direktorja ni bila zakonita, ker o njegovi razrešitvi ni odločal pristojni organ.
Pritožbene trditve, da je pri toženki o razrešitvi delavca s posebnimi pooblastili pristojen odločati delavski svet, ne držijo, saj so bile določbe statuta dne 29.5.1991 glede tega usklajene z veljavno določbo 2. odstavka 10. člena ZTPDR, da delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v družbenih podjetjih izbere (pa tudi razrešuje) poslovodni organ. Ker delavski svet na prvi stopnji dne 12.2.1994 torej ni bil pristojen za odločanje o razrešitvi tožnika z delovnega mesta pomočnika direktorja, njegova razrešitev ni bila zakonita.
Pogodba o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi z dne 18.9.1991, ki je do tožnikove razrešitve urejala razmerja med pravdnima strankama, je v 17. členu predvidevala izplačilo dvanajst tožnikovih plač tako za primer izsiljene oziroma nezakonite razrešitve, kot za primer prenehanja delovnega razmerja. Ker tožnik kljub nezakonitosti razrešitve z delovnega mesta pomočnika direktorja v tem primeru ni mogel zahtevati reintegracije na to delovno mesto (tega tudi ni poskušal zahtevati), je glede na gornje določbe pogodbe o zaposlitvi opravičen do izplačila predvidenih dvanajstih plač, kar znese 1.713.396,00 SIT in ta znesek po višini ni bil sporen. Plačilo te obveznosti je zato sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo toženi stranki in to pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila nad toženko zaključena dne 27.8.1994, saj je navedena terjatev nastala pred sklenitvijo prisilne poravnave. Ob izkazani formalni nezakonitosti tožnikove razrešitve z delovnega mesta pomočnika direktorja pritožbene trditve o tožnikovem slabem delu glede izplačila navedenega zneska po pogodbi o zaposlitvi ne morejo biti upoštevne.
Zato tudi v tem delu tožena stranka s pritožbo ni mogla uspeti.
Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala organizacija oziroma delodajalec ob vsaki razporeditvi delavca na drugo delovno mesto vedno preverjati delavčevo zdravstveno sposobnost s pribavo zdravniškega spričevala. Pritožba v tem primeru utemeljeno opozarja, da ob izkazani formalni ustreznosti (z vidika formalne izobrazbe) delovnega mesta knjigovodje potrošniških posojil za tožnika ni bilo nobenih resnih argumentov za dvom v tožnikovo splošno zdravstveno sposobnost za ta dela, seveda v okviru njegove splošne delazmožnosti, saj gre očitno za psihofizično celo manj zahtevno delovno mesto od delovnega mesta pomočnika direktorja, ki ga je tožnik zasedal pred tem. Zato je toženka od 1.8.1994 dalje na podlagi dokončnega sklepa o razporeditvi tožniku zakonito in utemeljeno obračunavala plačo oziroma nadomestilo plače po obračunski osnovi delovnega mesta knjigovodje potrošniških kreditov. Ker je tako sodišče prve stopnje neutemeljeno razveljavilo sklep v.d. direktorja in dokončni sklep delavskega sveta z dne 16.6.1994 o razporeditvi tožnika na navedeno delovno mesto in tožniku za mesece avgust, september in oktober 1994 neutemeljeno dosodilo razliko plače do plače po obračunski osnovi delovnega mesta pomočnika direktorja, je pritožbeno sodišče v skladu z določili 3. in 4. točke 373. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v zvezi z njegovo razporeditvijo na drugo delovno mesto in izplačilom razlike plače kot neutemeljen zavrnilo.