Jedro

Zaključek, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na ukradenem avtodomu, na podlagi 64. člena SPZ, ni utemeljen že iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj nakupa predmetnega avtodoma od osebe, ki v okviru svoje registrirane dejavnosti daje takšne stvari v promet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica premičnine – avtodoma znamke Fiat Ducato 15q 2.0/JTD z nadgradnjo McLOUIS, št. šasije: 000, do celote, in na vrnitev predmetnega avtodoma tožnici (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti stroške začasnega zastopnika v višini 837,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so za pridobitev lastninske pravice od nelastnika po 64. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) izpolnjene vse predpostavke. Prenosnik V. B. ni imel pravice razpolagati s stvarjo, saj je bilo vozilo, ki je predmet te pravde, ukradeno, V. B. pa je bil obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin in dveh kaznivih dejanj prikrivanja. Izpolnjena je tudi predpostavka dobre vere pridobitelja v trenutku izročitve. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da je bila ob izročitvi vozila v dobri veri, češ da je V. B. izročil avtodom D. G in ne neposredno tožnici. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče D. G., ki je izpovedal, da je avtodom kupil po pooblastilu svoje sestre S. G., da se je račun glasil na ime tožnice in da sta bila s tožnico dogovorjena, da ji s prepustitvijo avtodoma poravna dolg. Tožnica je bila s postopkom prodaje seznanjena oziroma je dejala, da lahko D. G. poravna svoj dolg tako, da v njenem imenu kupi avtodom in ji ga izroči. V skladu z njunim dogovorom, da sklene posel v njenem imenu in za njen račun, je D. G., ki je s prenosnikom že prej poslovno sodeloval in ga je tako poznal ter vedel, da se ukvarja s prodajo rabljenih avtomobilov, deloval kot njen zastopnik. V. B. je avtodom dejansko izročil v posest D. G., ki ga je še isti dan izročil tožnici, za katero je bil kupljen. S tem je bil seznanjen tudi V. B. Za dejansko izročitev ni potrebno, da prenosnik sam izroči stvar oziroma da jo pridobitelj sam sprejme. Izročitev prek prenosnikovega ali pridobiteljevega zastopnika se šteje za izročitev s strani prenosnika oziroma za izročitev pridobitelju (62. člen SPZ). Ni relevantno, ali je prenosnik vedel, da prodaja ukradeno vozilo. Bistveno je, da je bila tožnica prepričana, da je prenosnik upravičen prenesti lastninsko pravico na spornem avtodomu, da ni vedela, da je vozilo ukradeno, ter da je bila prepričana, da je prenosnik razpolagalno sposoben. Kot je pojasnila med postopkom, je njeno prepričanje temeljilo na dejstvu, da je imel prenosnik avtodom v svoji posesti, da je bratu sam dejal, da se ukvarja s prodajo rabljenih vozil in da mu lahko proda avtodom, da je za prodajo vozila izdal račun, ki je bil opremljen z žigom družbe A., s.r.l., in da je ob prodaji bratu izročil prometno dovoljenje. Ker sta bila račun in prometno dovoljenje opremljena s pravimi žigi, tožnica ni mogla vedeti, da so ti ponarejeni. Poleg tega je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje prenosnik dejansko fizična oseba, ki se je ukvarjala s prodajo rabljenih avtomobilov. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prenosnik ni bil zaposlen ali pooblaščenec navedene družbe in tako tudi ni mogel v okviru njene dejavnosti dajati v promet takih premičnin ter je očitno le zlorabil njeno ime. Da prenosnik ni mogel dajati premičnin v promet v okviru dejavnosti družbe, ni ovira, saj je razpolagalna nesposobnost prenosnika ena od predpostavk pridobitve lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na 40. in 60. člen SPZ. Napačno je sklepalo, da V. B. ni postal lastnik vozila in zato ni imel razpolagalne pravice za prenos lastninske pravice na tožnico, posledično pa tožnica ni uspela dokazati pridobitve lastninske pravice od nelastnika na podlagi 64. člena SPZ. Če prenosnik nima razpolagalne sposobnosti, pridobitelj kljub temu pridobi lastninsko pravico na premičnini na podlagi 64. člena SPZ. Sodišče prve stopnje ne obrazloži svojega zaključka, da niso izpolnjene predpostavke iz 64. člena SPZ, da tožnica ni bila v dobri veri oziroma katera izmed drugih predpostavk v obravnavanem primeru ni izpolnjena. Dejansko stanje je tako nepopolno ugotovljeno. Tožnica je pojasnila vsa pravno relevantna dejstva. Pojasnila je tudi, da je v konkretnem primeru šlo za odplačen pravni posel. Vozilo je bilo kupljeno za dogovorjeno kupnino. Prenosnik je dajal takšne premičnine v promet v okviru svoje dejavnosti, saj se je ukvarjal s prodajo rabljenih avtomobilov. Predmetno vozilo je na podlagi prodajne pogodbe izročil tožničinemu zastopniku v posest, ta pa ga je takoj izročil tožnici. Predmetno vozilo je bilo torej izročeno v posest drugače kot s posestnim konstitutom.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ima izpodbijana sodba zadostne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih.

6. V 64. členu SPZ je urejena pridobitev lastninske pravice na premičninah od razpolagalno nesposobne osebe. Kljub temu, da ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti prenosnika, pridobitelj pridobi lastninsko pravico na premičnini pod naslednjimi kumulativno določenimi pogoji: da je pridobitelj (1) v trenutku izročitve v dobri veri; da je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla; da so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena SPZ (pridobitev stvari na podlagi veljavnega pravnega posla, sklenjen razpolagalni pravni posel med prenosnikom in pridobiteljem, izročitev stvari drugače kot s posestnim konstitutom); da gre za enega od primerov, določenih v drugem odstavku 64. člena SPZ (nakup na javni dražbi ali nakup od osebe, ki v okviru svoje dejavnosti dalje takšne stvari v promet, ali nakup od prenosnika, ki je dobil stvar v posest po volji njenega lastnika).

7. Kot že pojasnjeno, je nakup premičnine od osebe, ki v okviru svoje dejavnosti daje takšne stvari v promet, eden od kumulativnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe po 64. členu SPZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerih pravilnosti pritožba ne izpodbija, temveč nasprotuje le njihovi pravni relevantnosti, izhaja, da V. B. ni bil povezan z družbo A., s.r.l., navedeno na računu z dne 12.8.2005, saj v navedeni družbi ni bil zaposlen, niti ni bil njen pooblaščenec. V nasprotju s pritožbenimi navedbami gre za pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje zaključek, da v obravnavanem primeru ni šlo za prodajo v okviru dejavnosti družbe A., s.r.l., kot je trdila tožnica. Izpolnjenost pogoja, da gre za primer pridobitve iz drugega odstavka 64. člena SPZ, je namreč tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretizirala zgolj z navedbami, da je V. B., od katerega je kupila avtodom, delal za družbo A., s.r.l., ki je v okviru svoje dejavnosti dajala take premičnine v promet. Z izpostavljanjem dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil prenosnik V. B. dejansko fizična oseba, ki se je ukvarjala s prodajo rabljenih avtomobilov, pritožba ne more uspeti. Poleg tega, da tožnica ni navajala V. B. kot osebe, ki v okviru svoje dejavnosti daje take stvari v promet, temveč ga je omenjala le kot zaposlenega pri takšni osebi, je bistveno zlasti to, da je pogoj zgoraj navedene varovane pridobitve izpolnjen le v primeru opravljanja registrirane dejavnosti in da registracija zajema tudi prodajo zadevnih premičnin. V pritožbi izpostavljena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je V. B. ukvarjal s prodajo rabljenih avtomobilov kot fizična oseba, pa takšnega zaključka ne omogoča. Da se je V. B. ukvarjal s prodajo rabljenih avtomobilov kot fizična oseba, se je namreč sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedi D. G., da je z V. B. poslovno sodeloval kot gostinec in mu je ta v razgovoru ponudil dostavo avtodoma iz Italije. Zgoraj navedenega pravno relevantnega dejstva sicer tožnica niti ni zatrjevala. Ni navajala, da ji je V. B. prodal ukradeni avtodom v okviru opravljanja svoje registrirane dejavnosti. Zaključek, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na avtodomu, ki je bil ukraden tožencu, na podlagi 64. člena SPZ, tako ni utemeljen že iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj nakupa predmetnega avtodoma od osebe, ki v okviru svoje registrirane dejavnosti dalje takšne stvari v promet. 8. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba neutemeljeno napada zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi bila ob izročitvi vozila v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti prenosnika. Dobrovernost v smislu 64. člena SPZ pomeni, da pridobitelj ne sme vedeti ali morati vedeti, da prenosnik ni sposoben razpolagati s stvarjo (2), podana pa mora biti ob izročitvi stvari. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožnica sama sklenila kupoprodajno pogodbo z V. B., slednji pa ji je izročil avtodom, ki ga je imel pred tem v svoji posesti, skupaj z podpisanim in z žigom opremljenim računom družbe A., s.r.l., in prometnim dovoljenjem, zaradi česar je utemeljeno verjela, da je upravičen do razpolaganja s stvarjo. Na podlagi izpovedi priče D. G. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prenosnik V. B. avtodoma ni izročil tožnici, temveč D. G., to je bratu tožnice, s katerim se je tudi dogovarjal glede nakupa. Slednji je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v nekaj dneh po nakupu klican na policijo, kjer je izvedel, da je avtodom ukraden, šele pozneje (24.8.2005) pa je bil avtodom tudi zasežen, in sicer tožnici, kateri je D. G. prepustil avtodom zaradi dolga in ji ga (v vmesnem času med nakupom in zasegom) tudi izročil. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa ni mogoče zaključiti drugače, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je D. G. v skladu z njunim dogovorom deloval kot (direktni) zastopnik in da je avtodom še isti dan izročil tožnici, vendar gre za pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Dobra vera na strani prenosnika se ne zahteva in praviloma tudi ni podana.

(2) M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 323.