Jedro

V kolikor je tožena stranka spremenila organizacijo (in zaradi te spremembe tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi), to ne pomeni, da je nad tožnikom izvajala mobbing.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 10. 2009, ki je bila tožniku vročena 7. 10. 2009, nezakonita in se razveljavi (1./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009, ampak še traja ter da je tožena stranka tožniku dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na dalo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in ga priznati v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto nadomestila plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu davka in prispevka izplačati ustrezno neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v osmih dneh, da ne bo izvršbe (1./2. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (1./3. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnik vlaga dve pravočasni pritožbi zoper sodbo in sicer po pravni pooblaščenki in osebno. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmotno stališče, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj naj bi za odpoved obstajal utemeljen poslovni razlog ter da mu utemeljeno ni mogla ponuditi druge ustrezne pogodbe o zaposlitvi v podpis, saj so bila vsa delovna mesta zasedena. Sodišče je tudi navedlo, da zoper tožnika tožena stranka ni izvajala trpinčenja na delovnem mestu oziroma ga nadlegovala. Tožnik se s takšnimi zaključki sodišča ne strinja. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič M.Š., M.Č., I.M., J.P.S., A.V., D.V., R.L., S.R., J.K., M.Z., M.S., A.V. in N.N., pri čemer je sodišče zavrnitev predlaganih dokazov izredno pavšalno obrazložilo, češ, da naj bi že izvedeni dokazi zadostovali za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in odločitev. Slednje pa ne drži. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. V kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem navedenih prič, bi lahko ugotovilo, da se je negativen odnos do tožnika s strani tožene stranke (K.G. in Z.V.) pričel v marcu 2008, torej potem, ko je 13. 3. 2008 M.Š. na seji upravnega odbora tožene stranke s poročilom primerjava cen na področju gradnje baznih postaj predstavil poslovanje in prihranke sektorja G., ki ga je vodil tožnik in opozoril tudi na do desetkrat preplačane storitve v preteklih letih. Slednje je povzročilo, da je vodstvo tožene stranke, predvsem pa K.G. in Z.V., tožniku odvzela pristojnosti, ga razrešila kot vodjo, od njega zahtevala, da podpiše pogodbo za DM specialist ter ga pričela izolirati od določenih podatkov. Tožniku sta Z.V. in K.G. jemala besedo, mu omejevala možnost komuniciranja z njima, ga prekinjala pri govoru in mu onemogoča izražanje mnenja, se izmikala neposrednim kontaktom s tožnikom, vršila druge pritiske na tožnika, ga ignorirala, mu prepovedovala, da sodeluje v pripravi odgovorov za medije in da se torej brani, ko se kritizira v medijih njegovo delo, mu odvzemala dela in naloge po sklenjeni pogodbi, čeprav je bila potreba po opravljanju teh nalog in del, namerno povzročala psihično škodo s številnimi pritiski in zapleti, kot npr. s takojšnjo neutemeljeno zahtevo, da vrne službeni avtomobil med dopustom in podobno. Tožnik je predložil tudi dnevnik trpinčenja, iz katerega izhaja, da je tožena stranka nad njim vršila mobbing in pritiske, da zapusti toženo stranko. Tožnik se strinja, da je sicer pristal na predlagan podpis pogodbe za delovno mesto specialist, vendar pa je potrebno ob tem izpostaviti okoliščino, da bi sicer tožnik ostal brez zaposlitve, saj ga je tožena stranka razrešila z delovnega mesta vodja sektorja gradnja. Tožena stranka mu je neutemeljeno odvzela večino vseh del in nalog tudi po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je navidezno izpeljala reorganizacijo z namenom, da tožniku poda redno odpoved pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika šikanirala in izvajala nad njim mobbing, ker pa sta mobbing in trpinčenje na delovnem mestu prepovedana v skladu s 6. a členom ZDR, je posledično predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR mora biti namreč poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen in mora onemogočiti nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po stališču sodišča prve stopnje iz izpovedi F.V. ni mogoče razbrati, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi drugačen od poslovnega. Po stališču tožnika pa je izpoved priče F.V., da je tožnik dober delavec, da je v letu 2009 prišlo do reorganizacije in do tega, da so šli stran iz podjetja zgolj tožnik, A.V. in N.K.Č. (vsi, ki so prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi), čeprav ni bilo vzrokov za to in čeprav je projekt še vedno obstajal, mogoče razumeti v smislu, ki ga zatrjuje tožnik, torej da za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo podanega utemeljenega poslovnega razloga. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi v delu ugotavljanja, ali bi lahko tožena stranka tožniku ponudila drugo ustrezno delo, ga prekvalificirala oziroma dokvalificirala v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik izpostavlja, da izpovedba K.G., da naj bi bila reorganizacija izvedena po predlogu strokovnih služb, očitno zavajanje. Sodišče se tudi ni opredelilo do pisnih listinskih dokazov predloženih s strani tožnika, kot so elektronske pošte T.P. z dne 30. 9.2009, ter časovnice z dne 20. 10. 2009, objav v medijih, elektronske pošte M.Š., K.G. z dne 2. 5. 2008, seznama z Z.V. dogovorjenih delovnih nalog tožnika, elektronske pošte R.P., dopisa glavnemu izvršnemu direktorju 16. 4. 2009, podpore sektorju gradnja, elektronske pošte K.G. zaposlenim z dne 23. 9. 2009, odgovora na pobudo za povečanje števila zaposlenih B.D. z dne 2. 2. 2009, elektronske pošte M.Š. s področja za tehnologijo dne 17. 3. 2008. Tožnik osebno vlaga pritožbo iz istih razlogov kot njegova pravna pooblaščenka in navaja, da sodišče pogodbeni volji strank ni dalo nobene teže, ampak je na podlagi tožnikovega opisa, kakšna dela je opravljal, štelo, da do spremembe dela ni prišlo. To je neutemeljeno poenostavljanje, kajti v tovrstnih zadevah je bistveno ravno to, da potreba po določenem delu „iz pogodbe o zaposlitvi“ ni več potrebna zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov. Tožnik se zaveda, da po sodni praksi delovno sodišče ni pristojno, da v objektivnem smislu in ekstezivno ocenjuje ekonomske ali kakršnekoli druge smotrnosti v ugotovitvi in odločitvi delodajalca, da je prenehala potreba po delu, ki ga je po pogodbi opravljal tožnik. Vendar pa po drugi strani zakon zahteva, da sodišče presodi obstoj utemeljenega razloga iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ki je v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če zakonodajalec ne bi hotel, da bi sodišče presojalo kakršnokoli smotrnost, potem ne bi uporabilo pojmovne zveze „utemeljen razlog“. Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga predhodno preveriti ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, kar vse bi se moralo odražati tudi v pisni obrazložitvi odpovedi pogodbe. Sodišče ne more v sodnem sporu ugotavljati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katere se ni skliceval že delodajalec. V konkretnem primeru odpoved pogodbe nima nobenih dejstev v zvezi s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ki bi presegali vsebino tega člena. Tožnik je bil izrazito neenakopravno obravnavan in sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj določenih pomembnih dokazov tožnika ni izvajalo. Sodišče tako ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z zatrjevano navidezno reorganizacijo, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve in sicer pod prilogo 1, prilogo 2, prilogo 3, prilogo 4, prilogo 5, prilogo 6. Sodišče je le upoštevalo ugotovitev, da je bila reorganizacija izvedena. Enako kot njegova pooblaščenka navaja, da bi moralo sodišče zaslišati določene priče, pri čemer tožnik ni bil nesposoben opravljati kakršnokoli delo v sektorju G. in je K.G. širil laži o njem med zaposlenimi.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kote neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge, ki govorijo v nasprotju od zatrjevanega, saj je sodišče preverjalo kakšno delo je tožnik po odpovedi opravljalo in ugotavljalo, da ne glede na to, da je sektor, v katerem je delal, spremenil ime, tožnik je še vedno opravljal enako delo. Tega pa mu tožena stranka zaradi reorganizacije in dejanskih potreb ni mogla več zagotavljati. Sodišče je temeljito in natančno in obsežno izvedlo dokazni postopek namenilo in navedenemu namenilo večji del obrazložitve sodbe. Dejstvo je, da je tožena stranka razloge za odpoved v sami izdani odpovedi obrazložila in da so bili prav ti razlogi preverjeni preko izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem. Sodišče se je v izpodbijani sodbi dotaknilo celo posameznih dejstev v zvezi z odpovedjo, ki jih tožnik sploh ni navajal, čeprav je bilo to v njegovo korist (str. 6 in 7 sodbe). Tako ni obstajal kakršnikoli drug razlog, ki bi narekoval tožnikovo odpoved. Priče, ki jih v svojih pritožbah navaja tožnik, niso ne lastniki podjetja in ne člani uprave, tako da objektivno o resničnih možnostih in predvsem o potrebah po zaposlenih pri toženi stranki ne morejo izpovedovati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo vseh predlaganih prič M.Š., M.Č., I.M., J.P.S., A.V., D.V., R.L., S.R., J.K., M.Z., M.S., A.V. in N.N.. Osma točka 2. odstavka 339. člena ZPP določa, da je le-te podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ob navedenem je poudariti, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so relevantni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen natančen in izčrpen dokazni postopek, v katerem je prebralo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika ter priče K.G., T.N.P., T.K., Z.V., F.V. in A.V.. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 10. 2009 in posledično reintegracija in reparacija neutemeljen. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasno navedlo, da izvedeni dokazi zadoščajo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično odločitev, sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo, da vse ostale predlagane dokazne predloge kot nepotrebne zavrača. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. To kar je tožnik želel dokazati z izvedbo teh dokazov, namreč ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pri toženi stranki šlo za organizacijske spremembe, ki so povzročile, da je pod pogoji iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi prenehala potreba po delu tožnika.

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR). Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR). Obveznost delodajalca obstaja le v primeru, če ima na voljo ustrezno delo in za nedoločen čas.

Iz izvedenih dokazov je očitno razvidno, da je tožena stranka organizacijo res spremenila tako, da je postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Zaradi navedenega ni bistveno, da tožnik zatrjuje, da pri toženi stranki delo še vedno obstaja, in to njegovo delo. Organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007 – ZDR) je namreč ravno v tem, da delodajalec delo organizira drugače, ga tudi razporedi med druge delavce in potem isti obseg dela, za katerega se odloči, opravi z manjšim številom zaposlenih. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 3. odstavka 88. člena ZDR in pred odpovedjo preverila ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih mestih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal oziroma prekvalificirati za drugo delo. Vodja kadrovske službe je pojasnila, da se v zadnjih letih srečujejo s precejšnjo omejitvijo zaposlovanja in poslovni rezultati ne izkazujejo več takšne rasti, kot je bilo to v zlatih letih. Zaslišana vodja kadrovske službe se je povezala tudi z vodjo kadrovske službe v T., kjer so prav tako preverjali, ali je mogoče tožnika prezaposliti in ustreznega delovnega mesta niso imeli.

ZDR v 6. a členu ureja prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal več različnih zadolžitev v času trajanju delovnega razmerja. Zaslišane priče so izpovedale, da je šlo pri tožniku za prenehanju potreb po delu iz pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije ne pa zaradi drugih razlogov, to sta pojasnili priči T.K., T.N.P., ki sta izrecno izpostavili, da tožnikovo zatrjevanje o navideznosti poslovnega razloga nikakor ne drži in da je bil razlog posloven. Enako so izpovedale tudi A.V. in N.K.Č.. V kolikor je tožena stranka spremenila organizacijo, to ne pomeni, da je tožnika šikanirala in izvajala nad njim mobbing. Prav tako nesledenje delodajalca predlogom podrejenih ne pomeni šikaniranja in tudi ne izvajanja pritiskov na delavce, o nadlegovanju govorimo, ko gre za nezaželena vedenja povezana s katerokoli okoliščino in z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, prepovedano je tudi trpinčenje na delovnem mestu, ki predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posamezniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Če je tožena stranka tožniku odvzela službeni avtomobil med dopustom, pa tudi ne pomeni, da je šlo za šikaniranje in izvajanje mobbinga zoper tožnika. Tako je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve brezpredmetni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.