Jedro

Značilnosti oziroma sestava blaga so dejansko vprašanje, sama razvrstitev v carinsko tarifo pa je pravno vprašanje. Ker GSM mobilni telefonski sistem v Kombinirani nomenklaturi carinske tarife (KNCT) ni poimenovan, se njegova uvrstitev v carinsko tarifo izvede z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb ter pravil za razvrščanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2000, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada z dne 2.10.2000. Z navedeno odločbo je Generalni carinski urad zavrnil ugovor tožeče stranke zoper zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ZINCT št. 428/2000 z dne 27.7.2000, s katero je Generalni carinski urad na podlagi zahtevka tožeče stranke uvrstil blago s trgovskim nazivom GSM Mobilni telefonski sistem proizvajalca Ericsson iz Švedske v tarifno oznako 8517 30 009 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNCT).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je med strankama sporna zavezujoča informacija o uvrstitvi GSM mobilnega telefonskega sistema v tarifno številko 8517 30 009 KNCT, saj tožeča stranka zatrjuje, da bi se moral celotni GSM sistem uvrstiti v tarifno številko 8525 20 910 KNCT. Sodišče navaja, da je podlaga za izdajo zavezujoče informacije 7. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 17/95, 28/95, 32/99 in 40/99, v nadaljevanju CZ) v zvezi z določili 2. poglavja Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in 103/99, v nadaljevanju Uredba za izvajanje CZ). Postopek je urejen tako, da stranka sama predloži listine (vzorce, fotografije, načrte, kataloge in druge dokumente), iz katerih mora biti razviden natančen opis blaga, ki omogoča njegovo identifikacijo in uvrstitev v nomenklaturo carinske tarife. V postopku razvrščanja v nomenklaturo carinske tarife se ugotavljanje značilnosti blaga obravnava kot dejansko vprašanje, sama uvrstitev blaga pa je pravno vprašanje. Prvostopni carinski organ in tožena stranka sta svoje dejanske ugotovitve oprla izključno na podatke iz tehnične dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka, zato sodišče prve stopnje zavrača pavšalne tožbene ugovore, da je bilo v postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kot tudi predlog za opravo glavne obravnave in postavitev izvedenca, saj tožeča stranka odločilnih dejanskih okoliščin ne prereka, prereka le uvrstitev spornega blaga v carinsko tarifo, kar pa je pravno vprašanje, ki zahteva le presojo v postopku ugotovljenih dejstev. V nadaljevanju sodišče navaja, da ni sporno, da celoten GSM mobilni telefonski sistem in bazne postaje, ki predstavljajo le enega izmed gradnikov sistema, niso natančno poimenovani v KNCT, zato je bila uvrstitev spornega blaga pravilno izvedena in s strani tožene stranke pravilno presojena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb, ter Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo kjer so podana Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife ter navodila za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife kakor tudi pojasnila za razvrščanje blaga v KNCT in sicer z uporabo temeljnih pravil 1, 4, in 6 ter opomb 3, 4 in 2 (B) k XVI. oddelku Temeljnih pravil, ki jih je tožena stranka tudi pravilno utemeljila. S temi razlogi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanja ne navaja, dodaja pa, da čeprav tožeča stranka po eni strani zatrjuje, da so bazne postaje ključne za delovanje mobilnega sistema, na drugi strani pa poudarja, da je za delovanje sistema pomembna tudi centrala telefonskega mobilnega sistema in ostali gradniki, ki so nujno potrebni za vzpostavljanje zveze z mobilnimi telefoni, je potrebno gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4, ter 2(b) k XVI oddelku Navodil, ki jih prvostopno sodišče v obrazložitvi povzema, ter temeljnih pravil 1, 4, in 6. Ker je funkcija GSM sistema nedvomno v tem, da centrala mobilnega telefonskega sistema skupaj z baznimi postajami in ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje), kar je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki je izrecno poimenovana v KCT, je utemeljena uvrstitev celotnega GSM sistema med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično in ne na mobilno telefonijo. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja uvrstitev celotnega GSM mobilnega telefonskega sistema v tarifno številko 8525 20 910. V komentarju harmoniziranega sistema v točki 3 k tarifni številki 85.25 Navodila so med drugimi res navedeni tudi brezžični celularni telefoni (znani kot mobilni telefoni), vendar bazne postaje tu niso navedene. V komentarju k 85. poglavju, ki natančno opredeljuje navedeno tarifno podštevilko, so sicer omenjene tudi bazne postaje, vendar le z vidika pogojev delovanja mobilnih telefonov, ni pa v komentarju navedeno, da bi ta tarifna podštevilka zajemala tudi bazne postaje, kar je po presoji sodišča prve stopnje odločilno za razlago, da bazne postaje še manj pa celoten GSM mobilni telefonski sistem, v tej tarifni podštevilki niso zajeti. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni utemeljila uvrstitve celotnega GSM sistema v carinsko tarifo, temveč le uvrstitev telefonske centrale, saj je tožena stranka (pred njo pa organ prve stopnje) pravilno in izčrpno navedla razloge zaradi katerih je sporno blago uvrstila v številko 8517 30 009 KNCT. Neutemeljen je tožbeni ugovor krajevne in stvarne pristojnosti carinskega organa za izdajo zavezujoče informacije, saj je ta določena v 2. odstavku 4. člena in v 10. členu ZCS-1, ki je veljal v času odločanja prvostopnega carinskega organa. Očitane kršitve upravnega postopka niso podane. Tožeča stranka je sodelovala v postopku, svojo vlogo je na zahtevo carinskega organa dopolnila s predložitvijo ustreznih listin, izjav in tehnično dokumentacijo za sporno blago in je imela možnost predlagati dokaze. Postavitev izvedenca pa v postopku ni predlagala.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in zaradi kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave RS. Predlaga da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je dejansko stanje sporno (zmotno in nepopolno ugotovljeno). Tožeča stranka je izrecno zahtevala glavno obravnavo, ki je sodišče ni izvedlo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora (4. odstavek 72. člena ZUS). Pri izdaji sodbe naj bi sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 1. odstavka 399. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni obrazložena, sodišče je sledilo obrazložitvi tožene stranke, ki v bistvenih delih ni bila obrazložena, zato tožnik ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Tožniku sta kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva, v smislu 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ker sodišče pri navedbi tehnične dokumentacije ne navaja temeljnih podatkov in značilnosti, predvsem redne in listovne številke, ne ve kako bo vrhovno sodišče preizkusilo, za kakšno dokumentacijo gre. Določba 7. člena CZ, s katero je vladi dano pooblastilo za ureditev postopka izdaje zavezujoče informacije, je neustavna, saj predstavlja kršitev 1., 2., 3., 120., 153. in 147. člena Ustave RS in kršitev legalitetnega načela, zato določbe 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 11. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona pri izdaji zavezujoče informacije ne bi smele biti uporabljene. Tožena stranka bi morala uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in zavezujočo informacijo izdati v obliki deklarativne odločbe. Zavezujoča informacija nima sestavin, ki jih določa 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Izdal jo je dr. B., čeprav ni bil pooblaščen v skladu z 68. členom Zakona o upravi. Ponavlja tožbene navedbe o kršitvi kontradiktornosti upravnega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba, ki je bila vložena 14.12.2004, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, ki ga uveljavlja revident, ni podan. Že sodišče prve stopnje je revidentu pojasnilo razloge, zaradi katerih glavne obravnave ni opravilo. S temi razlogi se revizijsko sodišče strinja in dodaja, da sama neoprava glavne obravnave, navkljub izrecni zahtevi stranke, še ne pomeni bistvene kršitve določb postopka upravnega spora. Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS je opustitev izvedbe glavne obravnave predstavljala bistveno kršitev le, v kolikor je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker revident v postopku ni prerekal nobene od dejanskih ugotovitev, ki so pravno pomembne za odločitev v tej zadevi, prerekal je uvrstitev v carinsko tarifo, kar napačno razume kot dejansko vprašanje, in za razjasnitev tega vprašanja predlagal postavitev izvedenca in opravo glavne obravnave, po presoji revizijskega sodišča neoprava glavne obravnave v tem postopku ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Uvrstitev v tarifo namreč ni dejansko, temveč pravno vprašanje, ki ga ni mogoče dokazovati ali razlagati z izvedencem.

Ker iz predloženih spisov ne izhaja, da bi članice sodnega senata, ki je v tem upravnem sporu odločal o zadevi, sodelovale v upravnem postopku, ki sta ga vodila upravni organ prve stopnje in tožena stranka, niso bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Revident njihovega sodelovanja oziroma odločanja v predhodnem postopku niti ne zatrjuje, pravi le, da naj bi bile zaposlene pri toženi stranki. Samo dejstvo zaposlitve pri toženi stranki, ob tem, da v konkretnem upravnem postopku članice sodnega senata niso sodelovale, pa v skladu z sprejeto sodno prakso vrhovnega sodišča kot tudi Ustavnega sodišča, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v postopku materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pravna podlaga za izdajo zavezujoče informacije je v določbi 7. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 17/95, 28/95, 32/99 in 40/99, v nadaljevanju CZ) in določbah 2. poglavja Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in 103/99). Določba 1. odstavka 7. člena CZ določa, da carinski organ izda zavezujočo informacijo na podlagi pisne zahteve, na način in po postopku, ki ga določi vlada. Po presoji vrhovnega sodišča s takšnim pooblastilom vladi ustavna načela niso kršena. Ker določba 7. člena CZ kot tudi določbe 2. poglavja Uredbe za izvajanje Carinskega zakona, ki predstavljajo le konkretizaciji danega pooblastila, s strani ustavnega sodišča niso bile razveljavljene ali odpravljene niti ni bila ugotovljena njihova neustavnost, revizijsko sodišče zavrača revizijske navedbe, da v postopku izdaje zavezujoče informacije določb 2. poglavja Uredbe za izvajanje Carinskega zakona ni mogoče uporabiti.

Kot je revidentu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so značilnosti oziroma sestava blaga dejansko vprašanje, sama razvrstitev v carinsko tarifo pa je pravno vprašanje. V reviziji, zaradi izrecne prepovedi vsebovane v 2.odstavku 85. člena ZUS-1, dejanskih ugotovitev ni dopustno izpodbijati, zato je revizijsko sodišče pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe vezano na v postopku ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka je z zahtevkom zahtevala izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi celotnega GSM mobilnega telefonskega sistema v nomenklaturo carinske tarife. GSM mobilni telefonski sistem je telekomunikacijski sistem, ki omogoča telefoniranje s pomočjo mobilnih telefonov, kjer naročniki s telefonsko centralo niso povezani s pomočjo žičnih ali optičnih vodnikov, temveč z radijsko zvezo. Poleg glavne telefonske centrale (MSC) je GSM sistem sestavljen še iz ostalih gradnikov, ki so potrebni za povezavo z mobilnimi telefoni, med katerimi je navedena tudi bazna postaja (BTS), ki predstavlja vmesnik med centralnim delom omrežja in mobilnim telefonom, in je z vidika omrežja zadnji element, ki preko radijske povezave komunicira z mobilnim telefonom. Bazna postaja le sprejme signal in ga pošlje v obdelavo centralnemu delu telefonske centrale, ki nato obdelani signal pošlje nazaj do bazne postaje in ta po radijski zvezi poveže klicatelja s klicano osebo.

Na podlagi navedenega je po presoji revizijskega sodišča prvostopno sodišče pri presoji pravilnosti uvrstitve spornega blaga v carinsko tarifo, pravilno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče, tudi s tem, ko se je sklicevalo na razloge tožene stranke. Ker GSM mobilni telefonski sistem kot celota ni poimenovan v Kombinirani nomenklaturi carinske tarife (v nadaljevanju KNCT), je bila njegova uvrstitev v carinsko tarifo pravilno izvedena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature, ki so del Uredbe o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 97/1999, prečiščeno besedilo) in Pravil za razvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife, katerega sestavni del so Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife s komentarjem ter Pravila za razvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife skupaj z opombami, kar vse je sestavni del Navodil za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99, v nadaljevanju Navodil). V postopku so bila pravilno uporabljena Temeljna pravila 1, 4 in 6 ter opombe 3, 4 in 2(b) k XVI. oddelku Navodil, katerih uporabo sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno utemeljila. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je potrebno pri uvrstitvi spornega blaga v carinsko tarifo glede na obseg zahtevka za izdajo zavezujoče informacije, gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti njeno funkcijo. Pri mobilnem telefonskem sistemu gre tudi po presoji revizijskega sodišča za kombinirano opremo v smislu opomb 3 in 4 k XVI. oddelku Navodil, ki je sestavljena iz več komponent (sistemov ali podsistemov), ki tvorijo integralno celoto s tem, da posamezne komponente - sistemi ali podsistemi opravljajo dopolnilne funkcije, oziroma je njihov skupni namen prispevati k opravljanju jasno definirane funkcije. Zato se celotni sistem v smislu opombe 3 in 4 uvršča tako, da vse komponente štejejo za celoto in se uvrščajo v tarifno številko, ki ustreza funkciji celote. Pri tem pa glede na besedilo opombe 4 ne gre za katero koli funkcijo, temveč so te funkcije omejene na jasno definirane funkcije iz posameznih tarifnih številk 84. in 85. poglavja.

Funkcija GSM mobilnega sistema je tudi po presoji revizijskega sodišča v tem, da centrala mobilnega telefonskega sistema skupaj z ostalimi sistemi in podsistemi omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki, kar je tudi jasno definirana funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki je v KNCT pri tarifni številki 8517 30 izrecno poimenovana. Zato je po presoji revizijskega sodišča ob dodatni uporabi Temeljnih pravil 1, 4 in 6 materialnopravno pravilna uvrstitev GSM mobilnega telefonskega sistema med druge telefonske centrale za telefonijo, tarifna številka 8517 30 009 KNCT.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo, zakaj uvrstitev spornega blaga v tarifno številko 8525 20 910 KNCT ni ustrezna in jih v izogib ponavljanja ne navaja ponovno.

Ugovore, ki se nanašajo na stvarno in krajevno pristojnost in vodenje upravnega postopka, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi izpodbijane sodbe se revizijsko sodišče strinja in jih ne navaja ponovno.

Zavezujoča informacija je izdana na predpisanem obrazcu (3. odstavek 8. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona) in vsebuje vse sestavne dele odločbe, in sicer podatke o organu, ki jo je izdal, številko in datum, podatke o stranki, navedeno je o kateri zadevi gre v postopku, vsebuje izrek, kratko obrazložitev s povzetkom dejanskega stanja in povzetkom uporabljenega materialnega prava, pravni pouk, podpis in pečat organa, ki jo je izdal, zato so drugačne revizijske navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje v sodbi res ni navedlo listovnih številk tehnične dokumentacije, na katero se sklicuje, vendar je pojasnilo, da je dejansko stanje ugotovljeno izključno na podlagi tehnične dokumentacije, ki jo je vlogi in nato pozivu na dopolnitev vloge predložila tožeča stranka, zato navedena pomanjkljivost, ob dejstvu, da se tehnična dokumentacija nahaja v spisu, ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo ustavni pravici do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva po 22. in 25. členu ustave RS ter 6. člen EKČP. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje, pred tem pa tožena stranka, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika ter se do njih v zadostni meri opredelilo. Do navedb, ki za odločitev niso bistvene in do očitno neutemeljenih navedb pa se sodišče ni dolžno opredeliti. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na razloge tožene stranke, ni kršilo določb postopka upravnega spora, saj je to po 2. odstavku 67. člena ZUS (sedaj 2. odstavek 71. člena ZUS-1), izrecno dovoljeno kolikor sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

V reviziji zatrjevane kršitve upravnega postopka, v skladu z določbo 1. odstavka 85. člena ZUS-1 niso predmet revizijske presoje, Predlog revidenta, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo neutemeljeno revizijo.