Jedro

Presoja višine denarne odškodnine, dosojene 90-letnemu oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, zmanjšanja življenjske aktivnosti in za pretrpljeni strah.

Izrek

Revizijama se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe glasi: "Toženi stranki J. r. p. o., L., L., L. in Z.T. d.d., L., M., sta dolžni solidarno plačati tožniku B. B. znesek 2.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 86.866,20 SIT, drugotožena stranka pa še dodatnih 56.737,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 30.600,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 66.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta ji toženi stranki dolžni solidarno plačati odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila in ji solidarno povrniti 86.866,00 stroškov postopka, drugotožena stranka pa iz tega naslova sama še 56.737,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožeči stranki prisodilo vso zahtevano odškodnino (5.700.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila. Ob upoštevanju drugačnega uspeha tožeče stranke v pravdi, je toženima strankama naložilo v plačilo še dodatne stroške prvostopnega postopka in stroške pritožbenega postopka. Pritožbo tožene stranke J. r. p.o. L. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek prvostopne sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe toženi stranki in uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

J.r. p.o. L. v reviziji vztraja pri stališču, da je tudi tožnik soprispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. V času nesreče je bil star 90 let in se, kot je izjavil sam, pred nesrečo ni preveč oziral okoli sebe v želji, da bi čim prej prišel do svojega cilja - trgovine. Očitno je, da je v tej želji popolnoma izključil dogajanja okoli sebe in s tem potrebno pazljivost in skrbnost. Če bi bil pozoren v zadostni meri, bi tovornjak lahko opazil. Do nesreče je res prišlo v coni, ki je namenjena pešcem, vendar pa je pomembno tudi dejstvo, da po tej coni kljub temu vsak dan vozijo dostavna in druga vozila, kar je bilo tožniku znano. Glede na svoja leta ter fizične in psihične sposobnosti, bi moral biti tožnik vsekakor bolj pazljiv. Ker ni bil, je njegova soodgovornost podana. Prisojena odškodnina je tudi previsoka in ni v skladu z določbo 200. člena ZOR. Prisotnost primarnega strahu je tožnik sam zanikal, zato je zmoten zaključek sodišča, da je ta strah obstajal. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. V premajhni meri je sodišče upoštevalo, da je bil v času nesreče tožnik v obdobju življenja, ko je naraven ciklus staranja že v tisti fazi, v kateri začne telo po naravni poti izgubljati svoje moči in ko začnejo telesne funkcije in organi počasi odpovedovati. Duševne bolečine v času nesreče devetdeset let starega tožnika se zato ne dajo primerjati z istimi bolečinami mladega človeka. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa spremeni. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v tistem delu, ki se nanaša na soodgovornost tožnika in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi drugotožena stranka je v reviziji mnenja, da je v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi 15 cm dolge brazgotine tožnik ni skažen, saj predstavlja brazgotina le kozmetični defekt. Iz tega naslova zato tožeči stranki ne bi smela biti prisojena odškodnina, ki bi presegala 100.000,00 SIT. Enako velja za odškodnino, ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova prestanega strahu. Izredno visoka pa je odškodnina, ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik mora voziček uporabljati predvsem zaradi splošne oslabelosti in ne zaradi posledic v prometni nesreči zadobljenih poškodb. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je do nastanka škode prišlo v času, ko je bil tožnik star že devetdeset let in da vzrok za nastanek škode tudi v tem, da se je tožnik naslonil na tovornjak. Odškodnina, ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti naj se zato zniža na 700.000,00 SIT.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji sta delno utemeljeni.

Obe toženi stranki v reviziji vztrajata pri trditvah, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo tudi zaradi ravnanja tožeče stranke. V tem delu reviziji nista utemeljeni. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, toženi stranki pa jih z revizijo ne moreta izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), je odločitev obeh sodišč, da soodgovornost tožeče stranke ni podana, materialnopravno pravilna. Dejstvo, da naj bi se tožnik oprijel tovornjaka, v postopku ni bilo ugotovljeno. Revizijsko sklicevanje drugotožene stranke na to (v dokaznem postopku neugotovljeno) okoliščino zato ni utemeljeno.

Materialnopravno zmotno pa je tudi izhodišče prvotožene stranke, ki še v reviziji zatrjevani soprispevek tožeče stranke k nastanku škode gradi na trditvah, da naj bi bil tožnik zato, ker je bil v času nastanka škode star devetdeset let, premalo skrben, predvsem pa premalo pazljiv na dogajanja okoli sebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč je namreč do nastanka škode prišlo na površini, ki je namenjena pešcem in po kateri je tovornjak prvotožene stranke vozil vzvratno in "na slepo". Zaradi vzvratne vožnje "na slepo" po površini, ki je namenjena izključno pešcem, bi se "dodatna in posebna skrbnost" lahko pričakovala in zahtevala od voznika tovornega vozila, ne pa od tožeče stranke, kot materialnopravno zmotno zatrjuje v reviziji drugotožena stranka.

Glede denarne satisfakcije, ki je bila tožeči stranki prisojena z izpodbijano pravnomočno sodbo drugostopnega sodišča, pa sta reviziji delno utemeljeni. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bila tožeči stranki že v postopku pred sodiščem prve stopnje prisojena celotna vtoževana odškodnina (700.000,00 SIT), toženi stranki pa odločitve sodišča prve stopnje nista izpodbijali. Ta odškodnina zato ni bila predmet revizijskega preizkusa.

Iz naslova prestanega strahu (primarnega in sekundarnega) je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki denarno zadoščenje v znesku 100.000,00 SIT, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožeče stranke odškodnino iz tega naslova zvišalo na vseh vtoževanih 500.000,00 SIT. Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih dejstev, pa taka odločitev drugostopnega sodišča materialnopravno ni pravilna in ni v skladu s kriteriji iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Kot se v revizijah utemeljeno zatrjuje, se je tožnik ob škodnem dogodku sicer ustrašil, vendar pa je bil ta strah le kratkotrajen, po tožnikovi izpovedbi pa tudi ne preveč intenziven, zaskrbljenost zaradi izida zdravljenja pa je trajala do trenutka, ko mu je bilo dovoljeno obremenjevanje obeh okončin, to je dobra dva meseca. Znesek 100.000,00 SIT zato tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja primerno denarno zadoščenje iz naslova prestanega strahu.

Tudi iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi skaženosti je bila tožeči stranki z drugostopno sodbo prisojena previsoka odškodnina. Po operaciji je namreč tožniku na desnem kolku ostala le 15 cm dolga brazgotina, ki predstavlja po mnenju izvedenca kozmetični defekt, dejstvu, da mora tožnik po končanem zdravljenju "za vsako izdatnejše gibanje uporabiti invalidski voziček", pa je dalo pritožbeno sodišče vendarle preveliko težo. Uporaba vozička je namreč v pretežni meri posledica tožnikove visoke starosti, tožnik, ki se kljub spoštljivi starosti še vedno želi gibati, pa s svojo vožnjo v vozičku ne more vzbujati takšne pozornosti in sočutja, kot zaključuje drugostopno sodišče. Sicer pa tožnik tega, da njegova vožnja z vozičkom vzbuja pri drugih pozornost in sočutje, v svoji izpovedbi ni niti zatrjeval. Kljub visoki starosti in z njo povezanemu naravnemu upadanju življenjskih moči, gleda tožnik na svojo prihodnost izredno optimistično in z željo, da bi bile posledice prometne nezgode v njegovem vsakdanjem življenju čimmanj prisotne. Denarno zadoščenje, ki mu je bilo iz tega naslova prisojeno s prvostopno sodbo v višini 100.000,00 SIT, je zato tudi po presoji revizijskega sodišča povsem v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR.

Zaradi posledic poškodbe se je tožnikovo življenje res spremenilo. Gibljivost levega gležnja je omejena za 10 stopinj, ima parezo desnega peroneusa, za 1/3 pa je omejena tudi gibljivost v kolku. Za samostojno hojo ni sposoben in se vozi v invalidskem vozičku. Pri tem pa je pomembna tudi ugotovitev, da nemožnost hoje ni le posledica zadobljenih poškodb ampak tudi posledica splošne oslabelosti (zaradi naravnega procesa staranja). Zaradi nezmožnosti hoje ne more skrbeti sam zase in mora živeti v domu upokojencev. Vse povedano brez dvoma zmanjšuje tožnikove splošne življenjske aktivnosti, zaradi česar tožnik duševno trpi, zaradi česar mu po presoji revizijskega sodišča, ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR in tudi določbe 203. člena ZOR, pripada denarno zadoščenje v znesku 1.500.000,00 SIT.

V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče revizijama delno ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, da je tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode prisodilo skupaj 2.400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku. Ob dejstvu, da revizijska sodba ne predstavlja bistvene spremembe prvostopne sodbe (ki je toženi stranki nista izpodbijali), je ostala odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje nespremenjena. Zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti iz na prvi stopnji prisojenih 700.000 na 1.500.000,00 pomeni pritožbeni uspeh tožeče stranke za 800.000,00 SIT. Od tega zneska so zato priznani tožeči stranki stroški pritožbenega postopka in znašajo ob upoštevanju odvetniške tarife 30.600,00 SIT (400 točk x 76,50 SIT). V revizijskem postopku pa sta delno uspeli toženi stranki, njun revizijski uspeh pa znaša 3.300.000,00 SIT. Prvotožena stranka povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala, drugotoženi stranki pa je revizijsko sodišče priznalo 66.000,00 SIT stroškov revizijskega postopka (sodna taksa za revizijo, ki je odmerjena ob upoštevanju revizijskega uspeha - zneska 3.300.000,00 SIT) in jih naložilo v povrnitev tožeči stranki.