Jedro

Dolžnik bi moral morebitne napake pri vročitvi sklepa o izvršbi, morebitno dejansko nemožnost seznanitve s sklepom o izvršbi oziroma morebitno napačno presojo pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo že v sklepu z dne 29. 10. 2020, grajati najpozneje v pritožbi zoper ta sklep, ki pa je ni vložil, zaradi česar je sklep o izvršbi postal pravnomočen, in sicer z dnem pravnomočnosti sklepa z dne 29. 10. 2020. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, morebitnih nepravilnosti vročitve sklepa o izvršbi dolžnik ne more uveljavljati z ugovorom po izteku roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo dolžnikov ugovor po izteku roka z dne 13. 5. 2021 in dopolnitve ugovora po izteku roka z dne 18. 5. 2021 in 27. 5. 2021 (točka I izreka) in odločilo, da dolžnik stroške dopolnitve ugovora po izteku roka z dne 18. 5. 2021 in 27. 5. 2021 nosi sam (točka II izreka), upniku pa mora povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper takšen sklep se je iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po svojih pooblaščencih pravočasno pritožil dolžnik. Navedel je, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je dolžnik v vlogi z dne 27. 5. 2021 skliceval na odsvojitev sklepa o izvršbi iz poštnega nabiralnika na naslovu A. ulica 2 in trdil, da je sklep o izvršbi 10. 2. 2021 postal pravnomočen na podlagi upnikovih protipravnih dejanj. Sodišču prve stopnje je očital, da se do dokazov, ki bi potrdili resničnost teh dolžnikovih navedb, ni opredelilo. Pojasnil je, da je navedba v njegovem ugovoru z dne 19. 8. 2021 „Dolžniku je bil vročen sklep o izvršbi, s katerim...“ posledica dejstva, da je njegov pooblaščenec za sestavo ugovora uporabil vzorec, ki je vseboval sestavine, ki se v vlogah običajno ponavljajo, ne da bi za to navedbo bila dejanska podlaga v vročanju. Izpostavil je, da je v vlogi z dne 27. 5. 2021 sodišče obvestil, da se še vedno ni uspel seznaniti z vsebino sklepa o izvršbi, kljub izrecnemu zaprosilu pa sodišče njegovemu pooblaščencu ni poslalo dvojnika sklepa o izvršbi. Dolžniku sta bili tako v postopku kršeni pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo potrebnega materialnega procesnega vodstva. Dolžnik tudi ni bil seznanjen s poštno knjigo, iz katere izhajajo datumi domnevnih vročitev, zaradi česar se brez svoje krivde nanjo ni mogel sklicevati v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je nasprotoval zaključku sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da najemne pogodbe z dne 25. 8. 2019, ki jo je priložil ugovoru po izteku roka, ni mogel predložiti že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Da dolžnik navedb v zvezi s to pogodbo predhodno ni podal, je namreč prav posledica kršitev vročanja, po mnenju dolžnika pa je v svojih dopolnitvah ugovora po izteku roka primerno obrazložil in dokazal, da teh trditev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče bi se zato z njegovimi navedbami in predloženimi dokazi moralo ukvarjati tudi po vsebini. Ker tega ni storilo, ampak je ugovore kot nedovoljene zavrglo, je storilo bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa naložil plačilo stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z neupoštevanjem dolžnikovih navedb o odsvojitvi sklepa o izvršbi iz poštnega nabiralnika in na to vezane trditve, da sklep o izvršbi zaradi upnikovih protipravnih dejanj ni mogel postati pravnomočen in da se dolžnik s sklepom še ni seznanil. Sodišče se je namreč do navedb dolžnika o tem, ki so pomembne za odločitev o ugovoru po izteku roka, obrazloženo opredelilo v točkah 10, 11 in 12 izpodbijanega sklepa in dolžnikove navedbe v zvezi s tem utemeljeno zavrnilo. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je dolžnik zoper sklep o izvršbi, ki mu je bil po podatkih spisa s fikcijo vročitve po določbah 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) na naslovu A. ulica 2,1 vročen 12. 8. 2020, 19. 8. 2020 vložil pravočasen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje že odločilo s sklepom z dne 29. 10. 2020 in ugovor zavrnilo. Že v tistem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo tudi o ugovoru, vloženem 17. 9. 2020, in ga kot prepoznega zavrglo, je sodišče prve stopnje izhajajoč iz podatkov spisa (tj. vročilnice delovodna številka 20017082020000913, pripete k l. št. 15) presodilo tudi vprašanje pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi in ugotovilo, da je bil ta dolžniku pravilno vročen. Dolžnik, ki zoper sklep z dne 29. 10. 2020 ni vložil pritožbe, takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ni izpodbijal in je sklep z dne 29. 10. 2020 z dnem 10. 2. 2021 postal pravnomočen, s tem dnem pa je pravnomočen postal tudi sklep o izvršbi.

6. Ob tem ni mogoče spregledati, da je dolžnik v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je vložil v ugovornem roku, tudi sam navedel, da mu je bil vročen sklep o izvršbi in v njem navedel datum izdaje in opravilno številko sklepa ter povzel njegovo vsebino, zaradi česar ni mogoče slediti šele v pritožbi podanim navedbam dolžnika, da naj bi bila navedba v ugovoru, da je bil dolžniku vročen sklep o izvršbi, zgolj posledica dejstva, da je dolžnikov takratni pooblaščenec za pisanje ugovora uporabil vzorec, ki je že vseboval to navedbo. Nenazadnje pa že iz dolžnikovih navedb in predložene kopije sms sporočila (l. št. 122 in 123) izhaja, da je sklep o izvršbi dolžniku 27. 7. 2020 posredoval tudi zakoniti zastopnik upnika C. C., in se je z njegovo vsebino torej seznanil tudi po tej poti.2 Prav tako pritožba prezre, da je dolžnik poleg pravočasnega ugovora, ki ga je po takratnem pooblaščencu vložil 19. 8. 2020, 17. 9. 2020 po pooblaščencu vložil še dopolnitev ugovora, v kateri je sam izrecno trdil, da je prvotni ugovor vložil le na podlagi sklepa o izvršbi, ki ga je po elektronski pošti prejel od upnika še preden mu je bil vročen sklep o izvršbi, da pa se je pred vložitvijo dopolnitve ugovora seznanil tudi s prilogami sklepa o izvršbi tj. s predlogom za izvršbo z dne 17. 7. 2020, sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. VL 32833/2017 in prodajno pogodbo (pri čemer pa ni navedel, kdaj naj bi mu bil torej vročen sklep o izvršbi s prilogami, niti v zvezi s tem ni predlagal dokazov). Tudi iz teh dolžnikovih navedb torej nedvoumno izhaja, da je sklep o izvršbi skupaj s prilogami prejel še pred izdajo sklepa o ugovoru z dne 29. 10. 2020 in da se je že pred izdajo sklepa z dne 29. 10. 2020 tudi z vsebino sklepa o izvršbi in njegovih prilog nedvomno seznanil. 7. Glede na navedeno bi moral dolžnik morebitne napake pri vročitvi sklepa o izvršbi, morebitno dejansko nemožnost seznanitve s sklepom o izvršbi oziroma morebitno napačno presojo pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo že v sklepu z dne 29. 10. 2020, grajati najpozneje v pritožbi zoper ta sklep, ki pa je ni vložil, zaradi česar je sklep o izvršbi postal pravnomočen, in sicer z dnem pravnomočnosti sklepa z dne 29. 10. 2020. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, morebitnih nepravilnosti vročitve sklepa o izvršbi dolžnik ne more uveljavljati z ugovorom po izteku roka. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati kršitve določb postopka, ker se do dokazov, s katerimi je dolžnik (šele) v drugi dopolnitvi ugovora po izteku roka z dne 27. 5. 2021 izkazoval dejstvo, da naj mu sklep o izvršbi ne bi bil vročen in da naj bi bil odtujen iz poštnega nabiralnika (zaslišanje dolžnika, ftc. SMS sporočila) v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo. Prav tako pa zatrjevana dejstva v zvezi z (ne)vročitvijo sklepa o izvršbi, zoper katerega je dolžnik predhodno vložil že celo 2 obrazložena ugovora, v katerih je navedel vsebinske razloge, iz katerih je izpodbijal sklep o izvršbi, in v katerih je izrecno navedel, da mu je bil sklep o izvršbi (skupaj s prilogami) vročen, ne morejo biti razlog, zaradi katerega bi bil dolžnik lahko upravičen po izteku ugovornega roka navajati dejstva in predlagati dokaze, ki bi jih lahko navedel oziroma predlagal že v predhodno vloženih ugovorih in so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

8. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi držalo, da je bil dolžniku sklep o izvršbi odtujen iz njegovega hišnega predalčnika in da zato zoper sklep o izvršbi ni mogel vložiti pravočasnega ugovora, ta dejstva ne bi izkazovala nepravilnosti vročitve sklepa o izvršbi, v zvezi s katero iz podatkov spisa (tj. iz vročilnice delovodna številka 20017082020000913, pripete k l. št. 15) izhaja, da je bil sklep o izvršbi z dne 24. 7. 2020 z vlogo z dne 17. 7. 2020 (predlogom za izvršbo) s prilogami dolžniku s fikcijo vročitve skladno s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vročen 12. 8. 2020, v njegov hišni predalčnik pa vložen 13. 8. 2020, ampak bi lahko kvečjemu predstavljala razlog za vrnitev v prejšnje stanje (tj. opravičen razlog, zaradi katerega se dolžnik s sicer s pravilno vročenim sklepom o izvršbi ni mogel seznaniti in posledično tudi ne vložiti pravočasnega ugovora). Vrnitev v prejšnje stanje pa bi dolžnik moral predlagati najpozneje v roku 15 dni, odkar je prenehal razlog za zamudo oziroma če je za zamudo izvedel šele pozneje, od dneva, ko je za zamudo izvedel (drugi odstavek 117. člena ZPP). Dolžnik se je z dejstvom, da je njegov ugovor z dne 17. 9. 2020 prepozen, seznanil najpozneje ob vročitvi sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ta ugovor kot prepozen zavrglo (sklep z dne 29. 10. 2020 je bil dolžniku po pooblaščencu vročen 13. 11. 2020). Vendar pa dolžnik predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni vložil, pravilnosti sklepa z dne 29. 10. 2020 pa tudi ni izpodbijal s pritožbo. Pritožba tako sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitev pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, ki naj bi ju sodišče zagrešilo, ker dolžniku sklep o izvršbi še naj ne bi bil vročen in ker sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi tudi ni poslalo na njegovo zahtevo, navedeno v vlogi z dne 27. 5. 2021. 9. Na podlagi 56. člena ZIZ sme dolžnik z ugovorom po izteku roka uveljavljati le dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in ki so nastopila po izvršljivosti odločbe (ki je izvršilni naslov), in sicer pod pogojem, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Če ugovor temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil že v prejšnjem ugovoru, sodišče takšen ugovor zavrže. 10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (tč. 13 obrazložitve) glede na datum sklenitve najemne pogodbe, na katero se je v obravnavanem ugovoru po izteku roka z dne 13. 5. 2021 in njegovih dopolnitvah z dne 18. 5. 2021 in 27. 5. 2021 skliceval dolžnik, pravilno presodilo, da ta pogodba ne more biti dopusten razlog za ugovor po izteku roka. Dolžnik bi namreč navedbe o obstoju te pogodbe, ki naj bi bila med prvotnim kupcem B. B. in dolžnikom sklenjena že 25. 8. 2019, torej bistveno pred vložitvijo predloga za izvršbo (17. 7. 2020), lahko podal že v vloženem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je kot stranka pogodbe (če je pogodba v tistem času dejansko obstajala) bil z njo nedvomno seznanjen. Kljub temu pa se niti v ugovoru z dne 19. 8. 2020 niti v ugovoru z dne 17. 9. 2020 na to pogodbo ni skliceval in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi ni z ničemer izkazal, zakaj se na to pogodbo ni mogel sklicevati in je predložiti že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

11. Po obrazloženem se kot pravilna in z določbami 56. člena ZIZ skladna izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor po izteku roka z dopolnitvami kot prepozen zavrglo, prav tako pa tudi na takšno odločitev vezana stroškovna odločitev, sprejeta v točkah II in III izpodbijanega sklepa. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) ni ugotovilo, je dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel in ni mogoče šteti, da bi mu upnik njegove pritožbene stroške neutemeljeno povzročil, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako mora tudi upnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta glede na vsebino pritožbe in vsebino odgovora na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zaradi česar ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Ta naslov je kot svoj naslov v vseh svojih vloga navedel tudi dolžnik. 2 Formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način, je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel (VSL Sodba in sklep II Cp 508/2018 z dne 1. 8. 2018; VSRS Sklep Cp 14/2014 z dne 24. 7. 2014; VSL Sklep I Ip 2149/2017 z dne 23. 8. 2017; VSL Sklep II Cp 429/2019 z dne 10. 4. 2019).