Jedro

Med storitve upravljanja je šteti tudi zalaganje stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev in porazdelitev ter izterjava teh stroškov od etažnih lastnikov kot plačilnih zavezancev. Posledično temu je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da takšno terjatev skladno določbi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastara v enem letu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je iz razloga zastaranja razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3934/2009 z dne 24. 01. 2009 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so po 30. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Zato sodišče prve stopnje ni moglo vseh tu vtoževanih stroškov obravnavati kot stroške upravljanja ali „upravnikovo terjatev“. Ker pa je te stroške tako upoštevalo, je zmotno štelo, da za njih velja enoletni zastaralni rok. Ker je tožeča stranka iz svojih sredstev zalagala dobaviteljem za stavbo K. u. 44, L., torej tudi za toženo stranko, bi moralo sodišče uporabiti kot pravno podlago določbo 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zastaralni rok za uveljavitev zahtevka iz neupravičene obogatitve pa je pet let in je torej tožeča stranka pravočasno uveljavljala svojo pravico v tem pravdnem postopku. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v sodbah II Ips 126/2001 in II Ips 585/2003. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko to ugotovi in pojasni, da je med storitve upravljanja šteti tudi zalaganje stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev in porazdelitev ter izterjava teh stroškov od etažnih lastnikov kot plačilnih zavezancev. Posledično temu je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da takšno terjatev skladno določbi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastara v enem letu. V pojasnilo tožeči stranki še, da če tudi bi sledili pritožbenemu prepričanju, da tu vtoževanih stroškov tekočega vzdrževanja, zavarovanja skupnih delov, obratovalnih stroškov, skupne elektrike v stavbi in v toplotni postaji ni šteti za storitve upravljanja, pa so to najmanj druge upravnikove terjatve, ki se plačujejo v tromesečnih ali krajših rokih. Za te druge upravnikove terjatve pa velja po 6. točki prvega dostavka 355. člena OZ prav tako kot za storitve upravljanja enoletni zastaralni rok. Takšno gledišče potrjuje tudi številna sodna praksa, citirana v izpodbijani sodbi, medtem ko v pritožbi citirana praksa Vrhovnega sodišča v tu obravnavanem primeru ni primerljiva, saj obravnava vprašanje aktivne legitimacije upravnika, poleg tega pa izhaja iz časa veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je vprašanje zastaranja terjatev upravnika urejal drugače kot OZ.

6. Iz zgoraj navedenega je tudi zaključiti, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka, ko je vse v tej pravdi vtoževane stroške štelo med upravnikove stroške po 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Njihovo povrnitev je zahtevala le tožena stranka, ki je sicer v pritožbenem postopku uspela. Vendar stroški zastopanja tožene stranke po začasnem zastopniku ni strošek zastopane stranke, kar izhaja iz določbe petega odstavka 82. člena ZPP, po kateri mora stroške začasnega zastopnika nasprotne stranke založiti predlagatelj za postavitev začasnega zastopnika, torej v našem primeru tožeča stranka in je to torej njen pravdni strošek.