Jedro

Breme dokazovanja dejanskega stanja, ki nasprotuje domnevi nelojalnosti, nosi stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.10.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 25.10.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., roj. 13.3.1917 na D., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Državljanstvo se po navedeni določbi ZDen ugotavlja po Zakonu o državljanstvu (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Sodišče soglaša s toženo stranko, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerih A.A. ni mogoče šteti za jugoslovanskega državljana. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je imenovani dne 4.12.1948 nahajal v tujini, kar izhaja iz potrdil pristojnega organa v Grazu in iz evidence jugoslovanskih državljanov. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je imenovani nemške narodnosti. Podlaga za to ugotovitev so listine v upravnih spisih in sicer podatki iz arhivskega gradiva Muzeja NOB Maribor in Arhiva Republike Slovenije, iz katerih izhaja, da je bil imenovani član Kulturbunda. Tožnici je bila dana možnost dokazati, da nelojalnost ni obstajala, vendar tožnica takih dokazov, ki bi izpričali lojalnost imenovanega, ni predložila. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da gre za retroaktivno uporabo ZDrž - določbe 2. odstavka 35. člena, kar naj bi bilo v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da je na podlagi 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah pravica do državljanstva postala temeljna človekova pravica, in da pravice do državljanstva ni mogoče samovoljno odvzeti. V postopkih, kot je obravnavani, se nikomur niti ne daje niti ne odvzema državljanstva, ampak se le ugotavlja, ali je konkretno osebo po ZDen bilo šteti ob podržavljenju za jugoslovanskega državljana ali ne.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil uporabljen napačen materialno pravni predpis in se sklicuje na izvajanja v tožbi. V nadaljevanju navaja, da je Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu pričel veljati dne 4.12.1948 in ni imel retroaktivne veljave in da je takšna uporaba predpisa v nasprotju s samim zakonom, kakor tudi s takrat veljavno ustavo in pomeni nedopustno diskriminacijo. Določba 2. odstavka 35. člena ZDrž pomeni generalno določbo o odvzemu državljanstva nelojalnim osebam nemške narodnosti. Te osebe so, kot navaja dr. S.J., po sili zakona brez posebnega upravnega akta izgubile jugoslovansko državljanstvo, vendar šele z dnem 4.12.1948, ko je dopolnilo ZDrž stopilo v veljavo. To pomeni, da so na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž (1945) vse osebe, tudi osebe nemške narodnosti, ki so po dotedanjih predpisih imele državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, z dnem 28.8.1945 ex lege pridobile državljanstvo povojne Demokratske Federativne Jugoslavije, tudi A.A. Navaja, da če se zahteva ugotovitev državljanstva na podlagi 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 7/2003 - UPB), mora nelojalnost dokazati tožena stranka in je torej breme dokazovanja drugače razdeljeno kot pri ugotavljanju državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije. Tožnica se zavzema za takšno razlago 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri bi breme dokazovanja nelojalnosti nosila tožena stranka. Meni, da je z uporabo novele ZDrž iz leta 1948, kršen 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je na podlagi 8. člena Ustave RS postala del pravnega reda Republike Slovenije. Tožnica meni, da je bilo dejansko stanje glede članstva imenovanega v Kulturbundu zmotno ugotovljeno. Pa tudi, če bi imenovani bil član Kulturbunda, samo članstvo, brez navedbe konkretnih ravnanj, še ne pomeni nelojalnega ravnanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila pritožba vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala 1.1.2007 pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Tožnica izpodbija ugotovitev, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in da je bil član Kulturbunda, torej izpodbija ugotovitev o dejstvih, kar pomeni, da uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, objavljene v Uradnem listu RS, št. 23/97, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja A.A., temveč breme izpodbijanja nelojalnosti nosi tožnica. Tožnica sicer v reviziji meni drugače, vendar je njeno mnenje nepravilno.

Ker je novela ZDrž veljala od 4.12.1948, so torej brez državljanstva FLRJ ostali Nemci, ki so se 4.12.1948 nahajali v tujini. Učinek takšne ureditve je bil retroaktiven, saj je veljalo, kot da državljanstva FLRJ niso imeli od 28.8 1945 naprej. Ustavno sodišče RS kljub temu ni odločilo, da bi bila ta ureditev neskladna z Ustavo RS - odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93. Za ugotavljanje državljanstva v denacionalizacijskih postopkih se uporablja 3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS. Navedena določba ZDen je torej poseben predpis, ki se uporablja le v denacionalizacijskih postopkih. To pa je stvarni razlog, zaradi katerega njegova uporaba ne pripelje do neupravičenega razlikovanja med vlagatelji vlog za ugotovitev državljanstva. Tudi Ustavno sodišče RS ni presodilo, da uporaba 3. odstavka 63. člena ZDen vodi do diskriminacije.

Neutemeljeno je tudi mnenje revidentke, da so bile z uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž za nazaj, kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz določbe 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta določba namreč prepoveduje le samovoljni odvzem državljanstva, ne vsakršen odvzem. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti pa je obstajal razlog, to je njihova nelojalnost. V tej zadevi je pomemben tudi čas njenega sprejetja. Sprejeta je bila dne 10.12.1948, novela ZDrž pa je bila uveljavljena 4.12.1948, torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je A.A. dne 4.12.1948 živel v tujini, da je bil po nacionalni pripadnosti Nemec, domneva nelojalnosti pa ni bila izpodbita, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.