Jedro

Za presojo narave izpodbijanih aktov in s tem pravilnosti izpodbijane odločitve je bistveno, ali se z izpodbijanim aktom odloča o davčni obveznosti tožeče stranke, oziroma ali se tožeči stranki z izpodbijanim aktom določena davčna obveznost nalaga v plačilo. Seznam zaostalih obveznosti ni odločba, temveč zgolj zbir pravnih podlag za izvršbo. Vsebinske odločitve tudi ne predstavljajo izpodbijani sklepi, s katerimi se začne davčna izvršba, in s katerimi se torej ne odloča o davčni obveznosti, temveč se le še izvršujejo davčne obveznosti po izdanih odločbah oziroma drugih izvršilnih naslovih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožeče stranke, da se za nične izrečejo seznam zaostalih obveznosti dolžnika št. 41300-44/2000-BG z dne 8. 11. 2000 in sklepi o prisilni izterjavi št. 47111-575/00-02-93-86/54 z dne 21. 11. 2000, št. 47111-575/01-06-93-86/54 z dne 24. 1. 2001 in št. 47111-575/01-07-93-86/108 z dne 15. 6. 2001, ki jih je izdal Davčni urad A. na podlagi navedenega seznama zaostalih obveznosti, ki je bil izvršilni naslov in sestavni del omenjenih sklepov.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka dne 25. 3. 2015 vložila omenjeni predlog, ki ga je dne 26. 3. 2015 dopolnila, ter v njem obširno obrazložila, da je in zakaj meni, da je davčna uprava v letu 2000 nepravilno knjižila bremenitve na kontih davka od dobička pravnih oseb, davek od prometa proizvodov in prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V predlogu navaja, da so si uslužbenci davčne uprave obveznosti enostavno izmislili in seznam zaostalih obveznosti ponaredili ter da gre za izterjavo, ki je nezakonita. Ker drugega pravnega sredstva nima na razpolago, uveljavlja ničnost ter se pri tem sklicuje na ničnostna razloga iz 2. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dalje meni, da je Davčni urad zarubil sredstva za dolg, ki sploh ni obstajal ter je bila tožeča stranka takrat celo v preplačilu. Zato meni, da ji davčni organ na dan vložitve predloga dolguje neupravičeno odvzeta sredstva v vrednosti 26 893,42 EUR in predlaga, da se navedeni znesek vrne na račun družbe, da bo lahko izplačala prispevke (po REK-1 obrazcih) iz naslova izplačanih plač, oziroma da se stornira vse REK-1 obrazce od leta 2004 do 2011 (z izjemo leta 2005) ter posledično tudi dohodnino.

3. Davčni organ najprej ugotavlja, da se omenjena vloga ne nanaša zgolj na zatrjevano ničnost, ampak tudi na postopek, ki se vodi zaradi zahtevane stornacije REK-1 obračunov, ter pojasnjuje, da bo v zvezi s tem drugim vprašanjem izdana posebna odločba.

4. V zvezi z zatrjevano ničnostjo pa ob sklicevanju na določbe 279. člena ZUP ter na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotavlja, da dokument, ki ga tožeča stranka opredeli za odločbo (št. 41300-44/2000-BG) ni odločba, temveč da gre za seznam zaostalih obveznosti tožeče stranke z dne 8. 11. 2000, po katerem je dolg tožeče stranke znašal skupaj 708 117,16 SIT. Na podlagi izvršljivega seznama je davčni organ izdal tri sklepe o prisilni izterjavi, na katere se tožeča stranka ni pritožila. Ker se po določbah 279. člena ZUP lahko izrečeta za nična le odločba ali sklep, s katerim je določeno o vsebinskih vprašanjih, davčni organ pojasni, da je bilo treba predlog za ničnost seznama zavreči že iz formalnih razlogov, ne da bi se bilo treba spuščati v presojo, ali je podan zatrjevani ničnostni razlog. Preveril pa je tudi, ali so podani razlogi za ničnost sklepov o prisilni izterjavi. Pri tem ugotavlja, da tudi z navedenimi sklepi ni bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, ampak je bila zgolj začeta davčna izvršba in da zato tudi za ugotavljanje ničnosti sklepov ni podlage. Zato davčni organ predlog tožeče stranke, da se za nične izrečejo seznam zaostalih obveznosti in sklepi o prisilni izterjavi, v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže ter poudari, da se mu zato ni bilo treba spuščati v razloge za ničnost, ki jih tožeča stranka uveljavlja v predlogu.

5. Kljub temu pa iz previdnosti opravi še vsebinski preizkus predloga ter pri tem ugotavlja, da tožeča stranka za ničnostni razlog iz 2. točke 279. člena ni predložila relevantnih dokazov (pravnomočne sodbe) o tem, da je davčni organ z izvršitvijo sklepov povzročil dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu ter da niti ne pojasni, katero kaznivo dejanje naj bi bilo sploh storjeno. Glede ničnostnega razloga iz 6. točke pa tožeča stranka ne navaja predpisa, v katerem bi bilo izrecno določeno, da so sklepi nični. Iz razlogov, navedenih v predlogu tudi ne sledi, da bi sklepi vsebovali take nepravilnosti, ki bi bile po izrecni določbi kakšnega materialnega zakona razlog za ničnost. Zato zatrjevana ničnostna razloga po presoji davčnega organa tudi po vsebini nista podana.

6. V zvezi z ugovorom zastaranja davčni organ pojasnjuje, da je takšen ugovor lahko razlog za uveljavljanje nezakonitosti (z rednim pravnim sredstvom), da pa ne more biti razlog za ničnost. Rednega pravnega sredstva pa tožeča stranka, kot že rečeno, ni vložila. Potem ko uradoma preveri, ali morda obstaja kateri od ostalih predpisanih razlogov za ničnost, pa davčni organ zaključi, da sklepi o prisilni izterjavi ne vsebujejo nepravilnosti, zaradi katerih bi bili nični tudi iz drugih razlogov, ki jih tožeča stranka ne uveljavlja in tudi v primeru, če bi bila vsebinska presoja o ugotavljanju vseh ničnostnih razlogov dovoljena.

7. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je prvostopni organ izpodbijani sklep pravilno utemeljil z določbami 279. člena ZUP, ki jih povzame. Poleg tega izrecno pritrdi stališču prve stopnje, po katerem pri seznamu in sklepih o davčni izvršbi ne gre za akte, za katere bi bilo mogoče zahtevati ugotavljanje ničnosti ter odločitvi, po kateri se zaradi neobstoja procesne predpostavke predlog tožeče stranke kot nedopusten zavrže. 8. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da v postopku ni bil pravilno uporabljen 279. člen ZUP, ki predpisuje pogoje za ničnost odločbe. Obrazložitev je napačna in ni v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem je lahko upravni akt odločba, sklep, spisek odprtih postavka ali kaj drugega. Dalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker niso bili upoštevani ničnostni razlogi iz 2. točke 279. člena ZUP. Z izdajo upravnega akta in njegovo izvršitvijo je uslužbenka Davčne uprave B.B. povzročila kaznivo dejanja po 251. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), kar je razlog za ničnost in o čemer pričajo dokazi, ki so v spisih. Uveljavlja tudi kršitev 26. člena in še drugih določb Ustave, ZUP-a, in ZDavP-a, kar izkazuje ničnostni razlog iz 6. točke 279. člena ZUP. Če bi davčni organ skrbno preučil dokumente, bi po navedbah v tožbi lahko samo zaključil, da so podani pogoji za ničnost seznama zaostalih obveznosti. Tožnik zato zahteva, da sodišče v zadevi samo odloči in izpodbijani akt spremeni, oziroma da odloči o zakonitosti izpodbijanih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke ter prilaga zahtevek za vračilo izterjanih denarnih sredstev v znesku 26 893,42 EUR in zamudnih obresti. Poleg tega predlaga, da naslovno sodišče obravnava obstoj kaznivega dejanja po 251. in 258. členu KZ1 ter se pri tem sklicuje na 2. točko 48. člena ZUS-1, ki omogoča, da sodišče obravnava obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v primeru, kadar ni mogoč kazenski pregon, ter da preuči celoten spis, v katerem je tožeča stranka pojasnila razloge za obstoj kaznivega dejanja, za katerega meni, da je nesporen, ter da v tej zvezi izvede predlagana zaslišanja odgovornih uslužbenk Finančne uprave in likvidacijskega upravitelja tožeče stranke.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri predlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi sklepa ter razlogi drugostopne odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

12. Tožeča stranka v tožbi ponavlja ugovore, ki jih je navedla že v pritožbi in na katere pravilno odgovarja že organ druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe. Pri tem pravilno poudari, da se v skladu z 279. členom ZUP za nično izreče odločba, kar pomeni, da je mogoče ničnost uveljavljati (stranka) oziroma upoštevati (organ) samo v primeru, ko gre za odločbo in s tem za vsebinsko odločitev v zadevi. Zgolj poimenovanje akta za njegovo obravnavanje res ni odločilno, kot to pravilno navaja tožeča stranka v tožbi. Pomembna je njegova vsebina. Za presojo narave izpodbijanih aktov in s tem pravilnosti izpodbijane odločitve je torej bistveno, ali se z izpodbijanim aktom odloča o davčni obveznosti tožeče stranke, oziroma ali se tožeči stranki z izpodbijanim aktom določena davčna obveznost nalaga v plačilo. Pri tem pa že davčni organ prve stopnje pravilno ugotovi in pri odločanju upošteva, da seznam zaostalih obveznosti ni odločba, temveč zgolj zbir pravnih podlag za izvršbo. Vsebinske odločitve pa tudi ne predstavljajo izpodbijani sklepi, s katerimi se začne davčna izvršba, in s katerimi se torej ne odloča o davčni obveznosti, temveč se le še izvršujejo davčne obveznosti po izdanih odločbah oziroma drugih izvršilnih naslovih. To pa pomeni, da za ugotavljanje ničnosti napadenih aktov ni pogojev, s tem pa tudi ni pogojev za presojo očitkov, ki jih glede posameznih ničnostnih razlogov vsebuje tožba in pred tem že pritožba.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. S tem ko je zavrnilo tožbo, pa tudi ni podlage za odločanje o zahtevi za vračilo izterjanih sredstev po sklepih ter za odločanje o predhodnem vprašanju (o obstoju kaznivega dejanja), ki ga tožeča stranka predlaga v tožbi

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.