Jedro

Če zatrjevana okoliščina za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in pravna podlaga uveljavljanja tega statusa nista enaka, nove vloge ni mogoče zavreči kot da bi bilo o enakem zahtevku iste osebe že pravnomočno odločeno. Družinske člane, ki so preživljali isto usodo, je treba glede statusa žrtve vojnega nasilja enako obravnavati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 8.7.2004, odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.7.2004, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 30.12.2003, in zavrgla tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. S prvostopno odločbo je prvostopni organ v ponovljenem postopku ponovno odločil o novem zahtevku tožnice, ker se je ta izjavila, da vlaga nov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, in ji priznal status begunke za obdobje od 15.10.1941 do 3.11.1944 ter od 1.2.2003 tudi pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Tožena stranka pa je to odločbo v revizijskem postopku odpravila in tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrgla, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Ugotovila je, da je na podlagi enakega dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, že sprejeta pravnomočna odločba v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 405/2000, s katero je bil tožnici ob enakih okoliščinah status žrtve vojnega nasilja že zavrnjen.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Enako kot tožena stranka je namreč menilo, da je tožnica v novem zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja navedla enake okoliščine kot v prvem zahtevku, o katerem je bilo že odločeno z odločbo, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 405/2000. Tožena stranka je torej ravnala pravilno, ko je izpodbijano prvostopno odločbo odpravila in na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgla tožničino novo vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Edina razlika v tožničinih zatrjevanjih v tem postopku je, da je na zapisnik pri prvostopnem upravnem organu dne 3.2.2003 izpovedala, da so Nemci hoteli podtakniti požar na njihovi hiši, v tožbi pa trdi, da je bila njihova hiša požgana, vendar za to ne ponuja nobenega dokaza.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo. Meni, da prvostopno sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in je zato tudi materialno pravo napačno uporabilo. V obrazložitvi prvostopne sodbe je navedeno, da ne predlaga nobenega dokaza, da so Nemci njihovo hišo zažgali oziroma da ni dokazala konkretnega in neposrednega vojnega nasilja. Pri tem pa se sodišče ni opredelilo do izjav prič N.T. in M.S., ki sta oba na zaslišanju izpovedala, da so Nemci zažgali njihovo hišo in da so tega dne za njihovo hišo ubili nekega človeka in da so padale tudi bombe. Takoj, ko je to nasilje okoli njihove hiše prenehalo in so Nemci odšli iz vasi, je mama skupaj z otroci odšla v K., kjer je bila poročena njena sestra.

Konkretno nasilje je bil torej požig, kar so izpovedale tudi štiri priče. Kot dodatek k pritožbi je tožnica priložila sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1497/2004-8 z dne 8.7.2005, s katero je prvostopno sodišče odločalo o tožbi njenega brata zoper odločbo tožene stranke, ki je bila enaka kot je v obravnavanem primeru za tožnico, in je ob enakih tožbenih navedbah tožničinega brata tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Zato prosi, da se ta odločitev prvostopnega sodišča upošteva tudi v njenem primeru in predlaga, da pritožbeno sodišče še enkrat skrbno preuči spise in pogleda tudi izpovedbe vseh prič, ugodi pritožbi, prvostopno sodbo razveljavi in ugodi tožničinemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče, tako kot pred njim že tudi tožena stranka, zmotno štelo, da je tožničina vloga v obravnavanem primeru glede dejanskih okoliščin in pravne podlage, na podlagi katere zahteva status žrtve vojnega nasilja, enaka, kot njena prva vloga, ki je bila že pravnomočno zavrnjena.

Nova vloga oziroma izpovedi tožnice ob zaslišanju ter izpovedbe prič v novem postopku se po presoji pritožbenega sodišča razlikujejo od vloge in izjav v prvem postopku, in sicer toliko, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za odpravo prvostopne odločbe in zavrženje tožničine nove vloge na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker da je bilo o enaki vlogi že pravnomočno odločeno. Drugače kot v tem primeru je prvostopno sodišče odločilo s sodbo, opr. št. U 1497/2004-8 z dne 8.7.2005, v identični zadevi v zvezi s ponovno vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki jo je vložil tožničin brat, ki je v obdobju, za katero uveljavlja status žrtve vojnega nasilja, delil enako usodo kot tožnica. V zadevi tožničinega brata je prvostopno sodišče njegovi tožbi, ki je vsebinsko enaka kot tožničina, ugodilo in odločbo tožene stranke (ki je glede odločitve in ključnih razlogov enaka kot v tožničinem primeru) odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Ugotovilo je, da ni bilo pogojev za zavrženje druge vloge tožničinega brata na podlagi 4. točke 1 odstavka 129. člena ZUP. Po podatkih iz vpisnikov pritožbenega sodišča in prvostopnega sodišča pa se tožena stranka zoper navedeno sodbo prvostopnega sodišča ni pritožila.

Glede na to je torej po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru prvostopno sodišče zmotno presodilo listine, na katere se njegova odločitev opira, in s tem obravnavalo tožnico drugače kot njenega brata v svoji sodbi, opr. št. U 1497/2004-8 z dne 8.7.2005. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničini tožbi ugodilo in na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tudi tožena stranka je namreč po presoji pritožbenega sodišča napačno presodila, da je druga tožničina vloga za status žrtve vojnega nasilja enka prvi vlogi in da jo je zato mogoče zavreči kot da gre že za pravnomočno odločeno zadevo po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP.