Jedro

Kaj je predmet prodajne pogodbe, je dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 74.550 SIT njenih stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

V tem postopku je tožeča stranka s tožbo zahtevala od tožene stranke izpraznitev in izročitev v posest tožeči stranki "stanovanjske enote št. 3 v izmeri 33 m2, nahajajoče se v objektu B. št. 8, P, stoječem na parceli 558/1 k.o...", ki naj bi jo s kupoprodajno pogodbo z dne 21.6.1999 kupila od družbe P. d.d. in ki naj bi jo imela v posesti tožena stranka že od leta 1979 brez pravnega naslova.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 136.162 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 9.12.2002 dalje do plačila, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da iz listin ne izhaja, da bi tožeča stranka kupila stanovanjsko enoto, ki jo zaseda tožena stranka in ki se nahaja v pritličju hiše na B. 8 v P. - temveč nasprotno, da je tožeča stranka kupila stanovanjsko enoto v izmeri 17 m2 v podpritličju te hiše. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov po ZPP". V reviziji ponovno navaja, da je bil predmet prodajne pogodbe, sklenjene 21.6.1999 med P. d.d. kot prodajalcem in tožečo stranko kot kupcem, idealni delež 1634/10 000 vl. št. 790 k.o... Sodišči prve in druge stopnje pa se po očitkih revidenta nista potrudili preveriti, kaj predstavlja kupljeni delež v naravi. Po prepričanju tožeče stranke je to prav stanovanje št. 3 v površini 33 m2, kar naj bi izhajalo iz listin v spisu in iz podatkov zemljiške knjige. Tožeča stranka graja tudi sklepanje sodišč, da je bila glede na vsebino javne ponudbe, objave v Oglasniku, cenitvenega poročila izvedenca in pogodbenih določil kar nekajkrat seznanjena s tem, kaj kupuje, saj ni bila nepremičnina nikjer opisana tako, kot je to zapisano v zemljiški knjigi. Treba bi bilo ugotoviti, česa je bil prodajalec dejanski in knjižni lastnik, kar je bilo tudi v resnici predmet pogodbe in kar ima tožeča stranka po njenem mnenju pravico zahtevati v izročitev od tistega, ki ima stvar v posesti s šibkejšim pravnim naslovom, pri čemer tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je stanovanje s št. 3 v površini 33 m2 njena last. Res je v pogodbi z dne 21.6.1999 zapisano, da informativno predstavlja predmet pogodbe garsonjera v podpritličju v velikosti 17 m2, vendar sta sodišči prve in druge stopnje prezrli dne 3.11.1993 sklenjeno nadomestno pogodbo med S. Ž. in P., iz katere izhaja, da je P. kot pravni prednik tožeče stranke dobil v last 1684/10 000 stavbe na parceli št. 558 (B. 8), kar v naravi predstavlja garsonjero površine 33 m2. To pomeni, da je tožeča stranka kupila, vendar ne prevzela tudi v posest, garsonjero št. 3 v površini 33 m2, ne pa garsonjere v površini 17 m2 (kar je očitna napaka v pogodbi), ter da se je vknjižil kot lastnik te garsonjere pravni prednik tožeče stranke P. in za njim tožeča stranka. Slednja zato predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji ponovljena trditev tožeče stranke, da je bil predmet dne 21.6.1999 sklenjene prodajne pogodbe idealni delež 1634/10 000 vl. št. 790 k.o.., ni bistvenega pomena za odločitev v tem sporu, sodišči prve in druge stopnje pa ji tudi nista odrekli utemeljenosti ali se z njo kakorkoli posebej ukvarjali. Zato bi 21.6.1999 sklenjena kupoprodajna pogodba sicer utegnila imeti lastnost pravnega naslova za pridobitev solastninske pravice tožeče stranke na tej nepremičnini v navedenem obsegu. Vendar je pomembno, da so bili solastninski deleži na nepremičnini vl. št. 790 k.o... v naravi oddeljeni že pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 21.6.1999 v izključno posest ter da so se uporabljali kot zaključene stanovanjske enote in se kot take opredeljevale tudi v pravnem prometu že med predniki pravdnih strank. Tako se izkaže za nerazumljiv očitek v reviziji, da se sodišči prve in druge stopnje nista potrudili preveriti, kaj predstavlja s pogodbo z dne 21.6.1999 kupljeni delež v naravi. Sodišči sta namreč oprli odločitev prav na ugotovitev, da tožeča stranka ni kupila stanovanjske enote, ki jo zaseda tožena stranka in ki se nahaja v pritličju hiše na B. 8 v P., temveč je kupila stanovanjsko enoto v izmeri 17 m2 v podpritličju te hiše. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v postopku z revizijo ni mogoče izpodbijati, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pravkar povzeta ugotovitev iz pravnomočne sodbe pa tudi ni posledica prezrtja 3.11.1993 sklenjene nadomestne pogodbe med S. Ž. in P., kot trdi tožeča stranka v reviziji. Do te pogodbe se je v povezavi s še drugimi (glede na predhodne statusne spremembe prodajalca oziroma njegovih pravnih prednikov) opredelilo že sodišče prve stopnje in ugotovilo, da je ob delitvi površinsko sicer napačno opredeljenih stanovanjskih enot v stavbi na B. 8 v P. že septembra 1990 pripadla poznejšemu prodajalcu P. manjša stanovanjska enota izmed obeh, ki sta bili predmet delitve. To pa ni v ničemer v opreki z že povzeto ugotovitvijo iz pravnomočne sodbe, saj jo kvečjemu le še dodatno potrjuje.

V zvezi z revizijskim očitkom toženi stranki, da ni nikoli zatrjevala lastninske pravice na "stanovanju s št. 3 v površini 33 m2", pa je treba tožečo stranko napotiti na trditve iz odgovora na tožbo, da takega stanovanja ni v hiši na B. 8 v P. in da to izhaja tudi iz cenitvenega poročila izvedenca B. D., ki sta ga pravdni stranki uporabili za opredelitev predmeta prodaje v naravi s kupoprodajno pogodbo, ki jo je predložila v oporo svojemu zahtevku prav tožeča stranka; je pa tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da ima že od 1.10.1979 dalje v lasti in posesti stanovanje v pritličju in da ni imela nikoli v posesti stanovanja (garsonjere) v podpritličju.

Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje je torej izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna. Ker ostalih izmed uveljavljanih "vseh revizijskih razlogov po ZPP", na katere revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tožeča stranka ni opredelila in obrazložila, je bilo treba njeno revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo (154. člen ZPP), ki so bili odmerjeni od zneska vrednosti spornega predmeta v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah v višini 74.550 SIT na način, kot je razvidno iz odmere po obeh uveljavljanih postavkah v odgovoru na revizijo priobčenem stroškovniku.