Jedro

Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih je prejelo 5 od 72 delavcev, so zakonite, saj tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe. Uporaba kriterijev je po izrecni določbi panožne kolektivne pogodbe predvidena le za odpoved večjemu številu delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek druge tožnice S.D. za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 9. 2007, zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja ter zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna in izplača vse pravice iz dela (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica S.D. pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev morala uporabiti kriterije iz Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (Ur. l. RS št. 111/2006, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Tožena stranka bi tako morala na podlagi točkovanja vseh delavcev, ki so opravljali delo blagajnika, ugotoviti, kdo med njimi naj bi bil presežek. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo nobenega novega dokaza in je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka oprlo na enake dokaze, na podlagi katerih je prvič ugodilo toženemu zahtevku. Na podlagi enakih dokazov bi morala biti odločitev enaka, kot v prvem postopku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi enkrat že odločalo in takrat posredno samo ugotovilo, da so bili dejansko podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj delo tožnice ni bilo več potrebno. Stranki v novem postopku nista predlagali novih dokazov in sta vztrajali na vseh dokazih iz predhodno opravljenega postopka, zato sodišče prve stopnje v novem postopku ni moglo izvajati novih dokazov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločalo in takrat zavrnilo zahtevke prve in tretje tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ugodilo zahtevku druge tožnice. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede prve in tretje tožnice, glede druge tožnice pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je tako sodišče prve stopnje moralo odločiti le še o zahtevku druge tožnice S.D. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja, katera odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - pri toženi stranki je bilo zaposlenih okrog 72 delavcev, pogodbe o zaposlitvi pa so bile iz poslovnega razloga odpovedane petim delavcem, - direktorica tožene stranke se je za spremembo organizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica, odločila v času, ko je bil zaradi prenove zaprt trgovski center v ... (iz priloge B/6 je razvidno, da je bil center zaprt od 12. 8. 2007 do 1. 9. 2007), - tožnica je pred reorganizacijo opravljala izključno delo takoimenovane statične blagajničarke, s spremembo organizacije dela pa pri toženi stranki ni več statičnih blagajničark, temveč blago zaračunajo prodajalci iz kornerjev, ki so blizu blagajne, - tožena stranka je obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 21. 8. 2007, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa 31. 8. 2007, - prodajalka v zlatarni B.S.M. in prodajalec v L. D.B. pogodbe o zaposlitvi nimata sklenjene s toženo stranko, temveč z drugo družbo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek druge tožnice. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev morala uporabiti kriterije iz panožne kolektivne pogodbe. V skladu s tretjim odstavkom 23. člena panožne kolektivne pogodbe je uporaba kriterijev predvidena le v primeru, če gre za odpoved večjemu številu delavcev. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 45/2008) se šteje, da gre za večje število presežnih delavcev, če pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev (takšna je v spornem obdobju bila tožena stranka) postane nepotrebno delo najmanj desetih delavcev v obdobju 30 dni. Pri toženi stranki je zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo petih delavcev, zato tožena stranka pri izbiri teh delavcev ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz tretjega odstavka 23. člena panožne kolektivne pogodbe.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti enako kot v prvem postopku, zgolj zaradi tega, ker v novem postopku ni izvedlo novih dokazov. V prejšnjem postopku je sodišče prve stopnje zahtevku druge tožnice ugodilo zaradi tega, ker je zmotno štelo, da ni prenehala potreba po delu tožnice, ker tožena stranka reorganizacije dela ni izvedla tako, kot je prvotno načrtovala, to je tako, da bi vsaki stranki prodano blago na blagajni zaračunal tisti prodajalec, ki ga je prodal, temveč je delo organizirala tako, da so to storili prodajalci, ki so se nahajali v bližini blagajne. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno sedanje stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi spremenjene organizacije dela prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Delo statistične blagajničarke je dejansko ukinjeno in to delo kot samostojno delovno mesto ne obstaja več, temveč zaračunavanje na blagajni opravljajo prodajalci, ki prodajo blago, prej pa je tožnica delala izključno na blagajni.

Takšna sprememba organizacije dela pri toženi stranki prav gotovo pomeni poslovni razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Ob ugotovitvi, da se je tožena stranka za reorganizacijo dela odločila med zaprtjem blagovnice v Kopru, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved podala znotraj objektivnega in subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

Ob ugotovitvi, da sta bila prodajalca B.S.M. in D.B. zaposlena pri drugem delodajalcu in ne pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo tožničin ugovor, da bi tožena stranka zaposlitev na njunem delovnem mestu morala ponuditi tožnici. Tretji odstavek 88. člena ZDR namreč od delodajalca zahteva, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ta obveznost obstaja le glede delovnih mest pri delodajalcu, ne pa tudi pri drugih subjektih, čeprav so ti z delodajalcem lahko lastninsko povezani.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.