Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

1.) Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da se pravilno glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da se poslej glasi: Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 7.103.980 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 48.819 SIT od 1.1.1995 do plačila, - 46.521 SIT od 1.6.1995 do plačila, - 69.488 SIT od 1.10.1995 do plačila, - 30.000 SIT od 1.9.1994 do plačila, - 9.152 SIT od 20.7.1995 do plačila, - 6.900.000 SIT od 14.3.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 623.730 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 55.963 SIT od 12.6.1995 do plačila, od ostalih pravdnih stroškov pa od 14.3.2001 do plačila, vse v 15 dneh. V presežku za znesek 4.572.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zahtevek zavrne."

2.) V preostalem delu se revizija tožeče stranke, revizija tožene stranke pa v celoti, zavrneta.

3.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 49.500 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2005 do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožnici plača 5.203.000 SIT odškodnine in sicer 1.700.000 SIT zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 203.980 SIT za materialno škodo. Sodišče je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zahtevkov iz naslova materialne škode ter zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo in sicer od izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča stopnje spremenilo tako, da je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem skupaj prisodilo 2.000.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 4.000.000 SIT, vse skupaj torej 6.503.980 SIT. Pritožbo tožeče stranke je v preostalem delu, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodne odločitve tako, da bo tožena stranka dolžna tožnici plačati poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 5.072.000 SIT, pri čemer še posebej zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Revidentka povzema poškodbe, ki jih je utrpela v prometni nezgodi. Ob tem poudarja, da je utrpela kar pet telesnih poškodb, ki so vsaka zase huda telesna poškodba. Po njenem stališču naj bi sodišče navedeno okoliščino premalo upoštevalo. Sodišče naj bi materialnopravno premalo upoštevalo tudi okoliščino, da bo morala upoštevaje povprečno življenjsko dobo prestajati telesne bolečine še okoli 25 let. Poudarja tudi dolgo trajanje zdravljenja. Ker sodišče vsem tem okoliščinam ni dalo zadostne teže, naj bi prekršilo tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Enak ustavnopravni očitek revidentka naperja zoper sodišči prve in druge stopnje tudi v zvezi s prenizko prisojeno odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodiščema očita, da sta v preveliki meri in nekritično sledili izvedenskemu mnenju v delu, ko izvedenec ugotavlja 50% oziroma kasneje 45% zmanjšanje življenjske aktivnosti. V resnici naj bi bilo pri tožnici podano občutno večje zmanjšanje življenjske aktivnosti, kajti tožnica je bila izključno zaradi trajnih posledic iz obravnavane prometne nezgode uvrščena v 1. kategorijo invalidnosti. Tožničina življenjska aktivnost je tako hudo zmanjšana, da je tožnica nesposobna opravljati svoj poklic in svoje delo.

Povzemajoč dejanske ugotovitve revidentka navaja, da obseg njene škode meji na katastrofalno škodo. Po naziranju revidentke priznava sodna praksa v podobnih primerih oškodovancem najmanj po 150.000 SIT za vsak odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Če bi sodišči upoštevali to merilo, bi morali tožnici zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisoditi najmanj 6.750.000 SIT, kar je celo več kot zahteva. Revidentka sodiščema dalje očita, da nista pravilno vrednotili dejstva, da se je tožnica hudo poškodovala že 27.6.1994 ter da ji tožena stranka doslej ni izplačala še ničesar, kar nasprotuje 12. in 919. členu ZOR. Že samo iz tega razloga bi ji morali sodišči priznati višjo odškodnino. Nazadnje pa se revidentka zoperstavlja še odločitvi sodišča, da ji ne prizna zamudnih obresti tudi pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev izpodbijane sodbe, da obresti tečejo šele od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, je v nasprotju z določbo 277. člena ZOR, sodna praksa, po kateri se obresti od negmotne škode niso priznavale za čas pred izdajo sodbe, pa več ne ustreza stabiliziranim gospodarskim razmeram.

Tožena stranka pa vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljajoč zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj ga zavrne še za nadaljnjih 2.500.000 SIT. Tožena stranka tudi v reviziji vztraja pri tem, da naj bi med tožnico in njenim bratom F. A. prišlo do menjave vozil in prenosa lastninske pravice, čeravno nista poskrbela za ustrezen prepis pri pristojnem občinskem organu, njuna volja pa je bila nedvomna takšna, da pridobita lastninsko pravico na zamenjanih avtomobilih. Tako je prišlo tudi do dejanske spremembe lastništva, zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, saj je zavarovanje s prenosom lastništva v skladu s 5. členom Splošnih pogojev zavarovanja prenehalo. Podredno pa tožena stranka izpodbija tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Tako meni, da bi moralo upoštevaje ugotovljena dejstva odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znižati še za 300.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa še za nadaljnjih 2.000.000 SIT. Pri slednjem poudarja dejstvo, da bi življenjske aktivnosti, ki so bile zaradi nezgode zmanjšane, zaradi tožničine starosti v nekaj letih same po sebi prenehale. Nazadnje pa tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, saj sodba nima razlogov glede prisojene odškodnine za 200.000 SIT.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa je neutemeljena.

O ugovoru tožene stranke, da je zavarovalna pogodba prenehala: Tožena stranka tudi v reviziji vztraja pri ugovoru, da je zavarovalna pogodba na podlagi 5. člena Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-92 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) prenehala, ker naj bi prišlo do odsvojitve vozila. Razlogi izpodbijane sodbe so glede tega vprašanja jasni in nedvoumni. Temeljijo na dejanski ugotovitvi, ki je v revizijskem postopku ni več dovoljeno spodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožnica in njen brat F. A. v času po sklenitvi zavarovalne pogodbe med seboj nista sklenila nobenega takšnega pravnega posla, ki bi bil lahko podlaga za kasnejši prenos lastninske pravice z izročitvijo avtomobila. Ker tožena stranka, na katere strani je glede tega dokazno breme, kot pravilno naglaša izpodbijana sodba, takšnega posla ni dokazala, je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje, v revizijskem postopku nespodbojno dejstvo, da tožnica in lastnik spornega vozila nista imela niti namena, da bi prenesla lastninsko pravico na avtomobilu, marveč je bil avto izročen tožnici le v posest oz. v uporabo. Revizija tožene stranke v tem delu obširno podaja svoje videnje dejanskega stanja, pri čemer prihaja v nasprotje z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP se revizijsko sodišče s temi trditvami ni ukvarjalo. Na podlagi navedenega je materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe, da do odsvojitve spornega vozila ni prišlo in zavarovalna pogodba iz zatrjevanega razloga ni prenehala, pravilen ( prim. 34. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in nasl; ZTLR).

O očitku bistvene kršitve pravil pravdnega postopka: Očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je sicer res napravilo računsko napako, ko je seštelo zneske prisojene odškodnine za nematerialno škodo ter tožnici priznalo v izreku 200.000 SIT več, kot bi ji šlo glede na obrazložitev. Vendar pa je pritožbeno sodišče na predlog, ki ga je skupaj z revizijo podala tožeča stranka, to očitno računsko napako priznalo in jo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 328. člena ZPP tudi popravilo s sklepom pod opr.št. Cp 1487/2001 z dne 5.6.2003. Že iz povedanega sledi, da je šlo v obravnavani zadevi za očitno računsko napako, ki je sedaj že odpravljena, in ne za bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

O preizkusu materialnopravne pravilnosti višine prisojene odškodnine: Tožeča stranka je uveljavljala plačilo odškodnine iz treh pravno priznanih škodnih naslovov po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/79 - Ur.l. RS, št. 87/2002; ZOR): za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za duševne bolečine zaradi skaženosti. Prisojene odškodnine iz zadnje navedene odškodninske postavke ni v reviziji vsebinsko grajala ne tožeča in ne tožena stranka, revizijsko sodišče pa sprejema odločitev sodišč prve in druge stopnje v tem delu kot materialnopravno pravilno.

Obe pravdni stranki pa v reviziji vsebinsko napadata odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Sodišče druge stopnje je pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevalo obe načeli. Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Glede na težo in trajanje vseh nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljale tožnico ob škodnem dogodku in v času zdravljenja, pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina iz tega naslova ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena, ko napada premalo prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Z izpodbijano sodbo je bilo tožnici iz tega naslova prisojeno 4.000.000 SIT, kar ustreza višini 30,7 neto plač v času sojenja na prvi stopnji. Revizija tožeče stranke sicer v znatnem delu smiselno spodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (predvsem v navedbah, da naj bi sodišče preveč sledilo izvedenskemu mnenju, dalje, da je stopnja zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti v resnici večja), kar predstavlja nedovoljeno revizijsko grajo (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar pa nato utemeljeno opozori, da sta sodišči nižjih stopenj premalo upoštevali ugotovljeno dejstvo, da tožnica od nezgode dalje ni več sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela. Navedena okoliščina je objektivno gledano največje prikrajšanje, ki je doletelo tožnico ter znatno izstopa od ostalih dejanskih okoliščin, ki tvorijo zmanjšanje njene življenjske aktivnosti. Po drugi strani pa je zelo pretirana revizijska trditev, da ob vseh tako ugotovljenih okoliščinah obseg tožničine škode meji že na katastrofalno škodo. Zgolj dejstvo, da je tožnica invalid prve kategorije ter da je kot takšna nesposobna za pridobitno delo, je še ne umešča v razred oškodovancev s katastrofalnimi škodnimi posledicami. Tožnica tako ni onemogočena v opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, marveč so ji te le v znatni meri otežene. Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana sodba premalo upoštevala predvsem že poudarjeno prikrajšanje - tožničino nesposobnost za vsako pridobitno delo. Načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine sta revizijskemu sodišču narekovali, da prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša še za nadaljnjih 600.000 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP). Navedeni razlogi pa obenem odgovarjajo že tudi na revizijo tožene stranke, ki si je prizadevala doseči zmanjšanje višine odškodnine iz tega naslova. Revizijsko sodišče v odgovor na te navedbe, da bi pri tožnici zaradi njene starosti aktivnosti, v katerih je prikrajšana, sčasoma tudi same prenehale, le še dodaja, da je pričakovano trajanje bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (203. člen ZOR) sicer pravno relevantna okoliščina, kar pa ne pomeni, da lahko sodišče objektivno ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti preprosto spregleda. Takšen pristop bi bil materialnopravno zgrešen in bi nasprotoval opredelitvi škode iz 155. člena ZOR.

Revizija tožeče stranke si neutemeljeno prizadeva za zvišanje odškodnine, ker naj bi od nastanka škode do izdaje sodbe preteklo veliko časa, tožena stranka pa navzlic svoji obveznosti ni tožeči stranki plačala ničesar. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po nekaj letih od vložene tožbe. To pa pomeni, da se okoliščina čakanja na prisojo odškodnine odraža v primerljivih primerih iz sodne prakse. Če bi torej sodišče v obravnavani zadevi odškodnino še dodatno zvišalo, bi s tem prekršilo temeljno načelo pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo - načelo enakosti.

Podobni razlogi pa narekujejo tudi zavrnitev revizijskih prizadevanj, da bi obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo pričele teči že pred dnem izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje. Zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč tečejo od določitve te odškodnine, torej od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje. Takšno ravnanje narekuje uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR, po kateri se višina odškodnine odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe. To stališče je bilo sprejeto v razmerah povečane inflacije ter je ščitilo oškodovanca, da je na ta način dobil odškodnino, ki je bila navkljub padanju vrednosti denarja realno enaka ter je zagotavljala, da je bil izpolnjen namen odškodnine - pravično denarno zadoščenje. Takšna metoda pa tudi v današnjih razmerah oškodovanca ne ščiti nič manj kot v razmerah povečane inflacije. Sodišči prve in druge stopnje sta tako z vidika enakega varstva oškodovancev ravnali pravilno, ko sta tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo opredelili z začetkom, ki sovpada z dnevom sojenja pri sodišču prve stopnje.

Revizijsko sodišče je tako reviziji tožeče stranke delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zvišalo za 600.000 SIT tako, da sedaj celoten seštevek prisojene odškodnine za nematerialno in materialno škodo znaša 7.103.980 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem delu pa je revizijo tožeče stranke, revizijo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo (378. člen ZPP).

Sprememba višine prisojene odškodnine razmerja uspeha v pravdi znatno ne spreminja. V skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 154. člena ZPP zato revizijsko sodišče v stroškovno odločitev nižjih sodišč ni poseglo; je pa upoštevaje iste okoliščine tožeči stranki priznalo stroške, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo od zneska, s katerim je uspela v revizijskem postopku. Tako odmerjeni stroški znašajo 49.500 SIT.