Jedro

Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče B. B. in A. A., kar tožena stranka v pritožbi graja, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedbo teh dveh dokazov zavrnilo, ker je dejstva, ki naj bi jih ti dve priči potrdili, štelo za dokazana že na podlagi drugih izvedenih dokazov. To pa je ustavno dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II., III. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12596/2016 z dne 15. 2. 2016, v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 400,09 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (II. točka izreka). Zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR z obrestmi, je zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) naložilo, da tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) v roku 8 dni povrne 887,76 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II., III. in IV. točko izreka odločbe) se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi). Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, zahtevku po tožbi pa ugodi le za zakonske zamudne obresti od zneska 400,09 EUR. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev o sporu majhne vrednosti dejanskega stanja (ki vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) ni mogoče izpodbijati. Višje sodišče mora zato, brez vsebinske presoje, zavrniti pritožbene navedbe, ki merijo na uveljavljanje tega nedovoljenega pritožbenega razloga.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitve virtualnega tajništva, splošnih informacij in naročanja v zatrjevanem obsegu. Ugotovilo je tudi, da so bile storitve opravljene z določenimi napakami, vendar tožena stranka ni podala konkretnih trditev zakaj naj bi bile zaradi teh napak opravljene storitve tožeče stranke manj vredne točno za vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje je zato smiselno podan ugovor znižanja kupnine zavrnilo in zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do (po delnem umiku tožbe še) vtoževanega zneska. Glede zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki (toženi stranki po osnovi tožbi) v spornem obdobju (glede na preteklo in prihodnje leto) res upadel promet. Vendar po oceni sodišča prve stopnje zgolj na podlagi padca prometa še ni podana vzročna zveza med določenimi napakami opravljenih storitev tožene stranke (tožeče stranke po osnovni tožbi) in višino škode, kot jo zatrjuje tožeča stranka (tožena stranka po osnovni tožbi). Slednja torej ni izkazala, da je zatrjevani upad prometa posledica nekvalitetno opravljenih storitev tožene stranke (tožeče stranke po osnovni tožbi), zato je sodišče prve stopnje zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

7. V nadaljevanju bo višje sodišče za tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi) uporabljalo izraz tožeča stranka, za toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi) pa tožena stranka.

8. Tožena stranka v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje obstoj vzročne zveze lahko ugotovilo, če bi izvedlo predlagani dokaz z izvedencem in zaslišanjem prič. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka dokaz z izvedencem predlagala, da bi ta opravil pregled prometa v spornih mesecih 2015 in ga primerjal s prometom v letih 2014 in 2016 (l. št. 93 spisa), zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C. je predlagala kot dokaz navedbam, da so enote, ki niso bile vezane na klicni center tožeče stranke, v spornem obdobju dosegale višji promet (l. št. 97 spisa), priče A. A., B. B. in D. D. pa bi potrdile, da so se stranke pritoževale nad kvaliteto opravljenih storitev tožeče stranke (l. št. 7 spisa po nasprotni tožbi). Iz zapisanega izhaja, da tožena stranka nobenega od dokazov ni predlagala kot dokaz trditvam, da je zaradi določenih nekvalitetno opravljenih storitev tožeče stranke utrpela škodo (zmanjšanje premoženja) prav v zatrjevani višini.

9. Tudi sicer višje sodišče pripominja, da tožena stranka že ustrezne trditvene podlage v zvezi z obstojem vzročne zveze ni zmogla. Slednja je v bistvenem trdila, da tožeča stranka ne more biti upravičena do plačila, če je tožena stranka ob bistveno več klicih dosegla bistveno manj prometa. Takšno stališče pa je zmotno. Tožeča stranka se namreč ni nikoli zavezala, da bo tožena stranka z uporabo njenih storitev dosegla ali presegla običajen promet. Poleg tega je vsebina klicev lahko zelo raznolika, saj stranka lahko pokliče, ker zgolj želi določeno informacijo o storitvah ali da poda reklamacijo, lahko pokliče po pomoti, ali pa ker se želi naročiti, vendar se izkaže, da to ni mogoče, ker je želeni termin že zaseden. Veliko številko klicev tako samo po sebi nima nujno za posledico večjega prometa. Niti ne more tožena stranka zgolj zaradi določenih nekvalitetno opravljenih storitev odreči plačila oziroma tožeči stranki naprtiti povračilo škode zaradi upadlega prometa. Tudi za upad prometa namreč lahko obstaja množica razlogov, npr. višji stroški poslovanja, pojav konkurence, poslabšanje kvalitete storitev, ali kot je to zatrjevala že sama tožena stranka, stečaj družbe Z. in še „nekatere druge zadeve“, ki z ravnanjem tožeče stranke nimajo nobene zveze. Čim je tako, pa bi morala tožena stranka, da bi uspela z ugovorom in z zahtevkom po nasprotni tožbi, konkretno zatrjevati na podlagi katerih okoliščin šteje, da je bilo prav ravnanje oziroma opustitev tožeče stranke vzrok za upad prometa v zatrjevani višini. Smiselno to tožena stranka sicer pojasnjuje v pritožbi, ko trdi, da že 18 let posluje z enakim številom enot, enakim številom zaposlenih, na popolnoma enak način, da uporablja enake materiale in ima bolj ali manj 80 % iste stranke in da je torej edina spremenljivka tem konstantam klicni center tožeče stranke v ljubljanskih enotah, kjer je v spornem obdobju prišlo do zmanjšanja prometa, medtem ko so ostale enote promet povečale. Vendar te navedbe tožena stranka prvič podaja šele pritožbi (in se zato logično sodišče prve stopnje do njih ni moglo opredeliti). To pa je prepozno in jih zato višje sodišče ni smelo upoštevati (453. člen ZPP). Enako velja za priloženo pisno izjavo A. A. (in v zvezi s tem za njene povzetke na strani 5 pritožbe), saj je tudi to tožena stranka priložila šele v pritožbenem postopku.

10. Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče B. B. in A. A., kar tožena stranka v pritožbi graja, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedbo teh dveh dokazov zavrnilo, ker je dejstva, ki naj bi jih ti dve priči potrdili (tj. da so bile pritožbe na storitve tožeče stranke in da je toženi stranki glede na leto 2014 in 2016 promet v spornih mesecih 2015 upadel) štelo za dokazana že na podlagi drugih izvedenih dokazov. To pa je ustavno dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 357 in 358). Glede predlaganega dokaza z izvedencem in zaslišanjem priče C. C., pa višje sodišče pritrjuje pritožnici, da sodišče prve stopnje teh dveh dokaznih predlogov ni izrecno omenilo v dokaznem sklepu, kot tudi ni izrecno navedlo razlogov za njuno zavrnitev (kar bi bilo pravilno). Vseeno pa je te razloge mogoče implicitno razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je tudi dejstvi, ki ju je tožena stranka želela dokazovati z omenjenima pričama (tj. da je v spornem obdobju utrpela upad prometa in da so se pri izvajanju storitev tožeče stranke pojavile določene napake), štelo za dokazana že na podlagi drugih izvedenih dokazov. V takem primeru pa je – in kot je bilo že zgoraj pojasnjeno – zavrnitev izvedbe predlaganega dopustna.

11. Zmotno je stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ocenilo, da je tožeča stranka sprejemala zgolj presežne klice (kar naj bi bilo po njeni oceni nepravilno) – sodba v tem delu zgolj povzema izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve sodbe, pa sodišče prve stopnje nanjo niti ni oprlo svoje odločitve. Navedbe pritožnice v zvezi s presežnimi klici in v zvezi s tem katere klice so in katerih niso sprejemale njene zaposlene, so zato nerelevantne, pa tudi sicer nedovoljene, saj z njimi pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka (pri izračunu števila klicev) upoštevala le stranke, ki so prišle na enote in da obračun tožeče stranke ni pravilen (prvi odstavek 458. člen ZPP).

12. Očitki pritožnice, da v postopku ni bilo ugotovljeno „mnoštvo dejstev“, da „dejstva, ki naj bi bila pomembna, niso bila v celoti ugotovljena“, da „sodišče ni izpeljalo postopka tako, da bi lahko z večjo gotovostjo odgovorilo na vprašanje, kaj je dejansko stanje“, da je sodišče izvedene dokaze „interpretiralo z vidika enosti ne pa celotnosti“ so deloma nerazumljive, predvsem pa prepavšalne, da bi višje sodišče nanje lahko obrazloženo odgovorilo.

13. Po zapisanem se izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP), zato tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.