Jedro

Tožnikova ravnanja predstavljajo kršitev prepovedi vestnega opravljanja dela v skladu s 33. členom ZDR-1. Po tej določbi je dolžan delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. S tem, ko tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu operativni upravnik, ni opravljal dela v delovnem času na lokacijah objektov, ki jih je evidentiral v intranetnem portalu, ampak se je nahajal na drugih lokacijah, v enem primeru pa je celo opravljal storitev za svoje podjetje, ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnik v kratkem obdobju večkrat kršil temeljno obveznost iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje kršitev utemeljeno štelo kot hujšo po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2020; da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 30. 3. 2020, ampak je trajalo od 30. 3. 2020 do 31. 3. 2020 in od 1. 9. 2020 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da se pogodba o zaposlitvi z dne 14. 11. 2013 razveže in preneha z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je dolžna tožena stranka tožnika za čas od 30. 3. 2020 do 31. 3. 2020 in od 1. 9. 2020 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v obvezna zavarovanja, ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, mu mesečno obračunati osnovno plačo v višini 1.851,42 EUR bruto ter po odvodu dajatev izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje; da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 33.722,64 EUR bruto, od tega zneska odvesti dajatve, ter mu nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je v postopku odpovedi od tožene stranke zahteval, da mu predloži detektivsko poročilo. Ker tega ni storila, je sodišče zmotno štelo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Ne strinja se s stališčem o pravočasnosti izredne odpovedi glede kršitev z dne 17. 1. 202o, 23. 1. 2020 in 29. 1. 2020. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu. Zatrjeval je, da je detektivska agencija sproti obveščala toženo stranko o izsledkih glede gibanja tožnika, kar pomeni, da je bila tožena stranka že pred prejemom detektivskega poročila 12. 2. 2020 seznanjena s kršitvami. Sodišče je nekritično verjelo izpovedbam zakonite zastopnice tožene stranke in detektivov. Pri dokazni oceni glede pravočasnosti odpovedi bi moralo upoštevati, da je bilo pooblastilo za opazovanje tožnika izdano 17. 1. 2020, da je bilo med zakonito zastopnico tožene stranke in detektivom dogovorjeno, da bo slednji tožnika opazoval en mesec in da ga je nato dejansko opazoval le 13 dni. Izpovedbe zakonite zastopnice in detektivov se izkažejo za neverodostojne tudi ob primerjavi vsebine kodeksa poklicne etike detektivov. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik v evidentiranem delovnem času 21. 2. 2020 ni obiskal objektov v A. in ni opravil dela za toženo stranko. Iz računa z dne 28. 2. 2020 več kot očitno izhaja, da se je moral tožnik 21. 2. 2020 nahajati na objektih v A., sicer ne bi prišlo do popravila dvigala naslednji dan. Neživljenjsko je pričakovati od tožnika, da se bo več kot leto dni po prejemu odpovedi spomnil, kaj točno je delal navedenega dne. V zvezi s tem dogodkom je sodišče v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih prevalilo dokazno breme na tožnika. Če bi sodišče pravilno ocenilo račun z dne 28. 2. 2020, vsebino dela iz pogodbe o zaposlitvi in izpoved tožnika, bi moralo zaključiti, da tožena stranka ni dokazala kršitve. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Poudarja, da nobene od ugotovljenih kršitev ni mogoče šteti za hujšo kršitev delovnih obveznosti in da ni izpolnjen pogoj glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri presoji izpolnjevanja tega pogoja sodišče ne bi smelo upoštevati dogodka z dne 11. 8. 2020, ker ni obstajal v času izredne odpovedi. Sodišče ni naredilo celovite presoje okoliščin. Tožena stranka je zatrjevala, da je izgubila zaupanje v delo tožnika, pri tem pa ni pojasnila vpliva na njeno poslovanje, na odnose tožnika do strank in na medsebojne odnose v podjetju. Ker je tožena stranka v času razglašene epidemije odredila delavcem delo na domu, bi lahko tožnik nadaljeval z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka. Na to presojo vplivata tudi naknadna možnost vnašanja popravkov glede spremembe lokacij dela v intranetni portal in individualna ocena vodje o delovni uspešnosti tožnika pri izplačilu stimulativnega dela plače. Glede na to, da tožena stranka tožniku ni prepovedala opravljanja dela ob uvedbi postopka do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je očitno štela, da tožnik ni huje kršil delovnih obveznosti in da je mogoče z njim nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Vztraja, da ga tožena stranka ni enakopravno obravnavala, saj za istovrstne kršitve delavcema B.B. in C.C. ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in je uporabila milejši sankciji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik meni, da mu je tožena stranka kršila pravico do zagovora, ker na njegovo zahtevo ni predložila detektivskega poročila, na katerem je temeljila očitke v odpovedi. Po drugem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Namen zakonske zahteve, da se delavcu omogoči zagovor, ni dokazovanje utemeljenosti očitanih kršitev, temveč da se delavcu omogoči, da se izjavi o očitkih in pojasni svoje ravnanje. ZDR-1 ne zahteva, da bi delodajalec v okviru odpovedi izvajal posebni dokazni postopek. Za uresničitev pravice do zagovora zadošča, da je tožena stranka tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami, ni pa treba, da mu predloži detektivsko poročilo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih kršitev v mesecu januarju 2020 pravočasna. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele, ko se delodajalec seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami kršitve.

8. Sodišče prve stopnje je glede pravočasnosti odpovedi naredilo celovito in natančno dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnik je zatrjeval, da je bila tožena stranka že pred prejemom detektivskega poročila seznanjena s kršitvami iz januarja 2020, vendar pa je v obravnavanem primeru tožena stranka, upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1, dokazala, da je po prejemu detektivskega poročila z dne 12. 2. 2020 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno izhaja ne le iz skladnih izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in detektivov D.D. ter E.E., temveč tudi iz listine – elektronskega sporočila detektivske agencije toženi stranki z dne 12. 2. 2020, zato so neutemeljeni očitki o neverodostojnosti izpovedb. V pritožbi izpostavljena dejstva, da je dne 17. 1. 2020 tožena stranka pooblastila detektiva za neposredno zbiranje informacij v povezavi s tožnikom, da je bilo med zakonito zastopnico tožene stranke in detektivom dogovorjeno, da bo slednji tožnika opazoval en mesec, in da ga je nato dejansko opazoval le 13 dni, ne dokazujejo, da je detektiv o svojih ugotovitvah sproti obveščal toženo stranko. Tega tožnik ne more dokazati niti s sklicevanjem na vsebino kodeksa poklicne etike. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je odpoved pravočasna.

9. Pravilno je sodišče zaključilo, da tožnik v delovnem času 21. 2. 2020 ni opravil evidentiranega pregleda (ogleda) na objektih v A.. Tožnik je izpovedal, da se ne spomni razloga obiskov po posameznih dnevih. Tudi iz računa z dne 28. 2. 2020, na katerega se sklicuje v pritožbi, ne izhaja, da je tožnik prav 21. 2. 2020 izvedel pregled na objektu oziroma ogled na skupnih delih. Pritožbene navedbe o prevalitvi dokaznega bremena niso utemeljene. Če je tožnik menil drugače, da je konkretno delo navedenega dne opravil, bi moral to tudi določno zatrjevati. Ne zadošča zgolj trditev, da so na objektih v A. januarju in februarju 2020 imeli težave, in naštevanje posameznih opravil iz delokroga delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar mora tudi delavec zatrjevati in dokazati, da je konkretno delo na določen dan opravil. Takšna zahteva ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP. Navedeno pomeni, da ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb postopka po 339. členu ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih kršitvah tožnika dne 17. 1. 2020, 23. 1. 2020 in 29. 1. 2020, ki jih pritožba niti ne izpodbija, ter kršitvi dne 21. 2. 2020, pravilno presodilo, da sta za zakonitost izredne odpovedi izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Tožnikova ravnanja predstavljajo kršitev prepovedi vestnega opravljanja dela v skladu s 33. členom ZDR-1. Po tej določbi je dolžan delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. S tem, ko tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu operativni upravnik, ni opravljal dela v delovnem času na lokacijah objektov, ki jih je evidentiral v intranetnem portalu „F.“, ampak se je nahajal na drugih lokacijah, v enem primeru pa je celo opravljal storitev za svoje podjetje, ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnik v kratkem obdobju večkrat kršil temeljno obveznost iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje kršitev utemeljeno štelo kot hujšo po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Na presojo pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ne vpliva dejstvo, da tožena stranka za čas postopka izredne odpovedi tožniku ni prepovedala opravljanja dela. Če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, nakaže možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Toda v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj tožnik ni delal v času, ki bi ga lahko šteli za odpovedni rok. Do podaje oziroma vročitve odpovedi, četudi je bila v tem času razglašena epidemija in je tožena stranka zaposlenim odredila delo na domu, je bil tožnik v delovnem razmerju in je imel ne samo pravico, temveč tudi dolžnost delati. Za odločitev v tej zadevi tudi ni bistveno, ali je bilo v intranetnem portalu „F.“ potrebno evidentirati popravke (sprememba lokacije med izhodom glede na potrebe strank), saj tožnik ni dokazal, da bi se v navedenih dnevih res nahajal na objektih, ki jih je evidentiral. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

13. Pri presoji, ali je še mogoče nadaljevati delovno razmerje, je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. Dejstvo, da je tožnik opravljal delo v času od uvedbe postopka do podaje izredne odpovedi, ne vpliva na interese obeh strank, na oblikovanje katerih je vplivala hujša kršitev in ki se odražajo v medsebojnem odnosu oziroma medsebojnem zaupanju in s tem povezano možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Presoja, ali je medsebojno zaupanje porušeno do take mere, da to ne omogoča nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, je odvisna od različnih dejavnikov (npr. od vrste ravnanja delavca, ki je pomenilo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja; od stopnje krivde delavca; od narave hujše kršitve glede na delovne naloge, ki jih je bil delavec dolžan opravljati; od narave hujše kršitve v odnosu do dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec itd.).

14. Tožnik ne more utemeljiti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka z izplačilom stimulativnega dela plače. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, individualna ocena tožnikove delovne uspešnosti s strani vodje, ki ni pristojna oseba za odločitev o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva na izpolnjevanje pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker sodelavcema (B.B. in C.C.) tožena stranka ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal ali je ukrepal mileje. Če delavec naklepno huje krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ne poda izredne odpovedi samo zato, ker je drugima delavcema ni. Pritožbene navedbe o neenakem obravnavanju tožnika so torej utemeljene.

15. Pritožba sicer pravilno opozarja, da pri presoji izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ne more upoštevati dogodka z dne 11. 8. 2020, ki je nastal po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub navedenemu pa so narava, teža in obseg kršitev delovnih obveznosti takšne, da so privedle do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ker je tožnik v obravnavanem primeru kršil svoje osnovne obveznosti iz delovnega razmerja pri delu na terenu, kjer tožena stranka ne more izvajati neposrednega nadzora, je sodišče utemeljeno presodilo, da že zaradi dejstva, da gre za tako hudo in ponavljajočo se kršitev, ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja in je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika. Pri tem je sodišče kot pomembno štelo tudi okoliščino, da bi tožnik kot predstavnik delavcev moral dajati tem večji zgled. Tožena stranka je glede na dejavnost, ki jo je opravljala (upravljanje stavb v korist pogodbenih strank), od tožnika utemeljeno pričakovala, da bo med delovnim časom vestno opravljal delo na objektih. Za toženo stranko je nesprejemljivo tudi „gostilniško poslovanje“ v primeru kršitve z dne 23. 1. 2020. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik dokazane kršitve storil namenoma. Navedene okoliščine, ki so pretehtale nad okoliščinami in interesi na strani tožnika, so porušile zaupanje tožene stranke v tožnika in potrdile njen interes, da tožniku takoj preneha delovno razmerje pri njej, kar pomeni, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).