Jedro

ZPIZ-1 v 2. alineji 67. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti ni izkazana potreba, da bi bil tožnik (invalid II. kategorije) drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji, torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost, v obravnavanem primeru ni izpolnjen dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in III. tč. izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 14. 2. 2011 in št. ... z dne 3. 11. 2010, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2011 in št. ... z dne 3. 11. 2010 (I. tč. izreka), tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 17. 6. 2009, mu od tedaj dalje priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine (II. tč. izreka) ter toženca zavezalo, da o višini in izplačilu invalidske pokojnine odloči s posebnim upravnim aktom v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da se tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrne (IV. tč. izreka).

Zoper ugoditveni del sodbe od I. do III. tč. izreka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava in bistvene kršitve postopka, s predlogom na spremembo in zavrnitev tudi tega dela zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 2. alineo 67. čl. ZPIZ-1. Poleg obstoja II. kategorije invalidnosti je po tej določbi pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine tudi, da gre za zmožnost za drugo ustrezno delo samo ob poklicni rehabilitaciji, ki pa zaradi starosti nad 50 let ob nastanku invalidnosti ni zagotovljena. Sodna izvedenka je sicer ugotovila, da pri tožniku obstaja zmanjšanje delazmožnosti za poklic za 50 % ali več, kar ustreza II. kategoriji invalidnosti, hkrati pa iz tega mnenja izhaja obstoj preostale delovne zmožnosti za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času, in sicer fizično lažje, brez dolgotrajne hoje in stoje, ne na višini, ne na lestvah in ogrodji, ne ponoči in ne normirano delo. Sicer pa se sodišče prve stopnje niti ni spuščalo v izpolnjenost pogoja zmožnosti za drugo ustrezno delo z ali brez poklicne rehabilitacije, kar pomeni, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, saj je izrek sodbe v II. ter III. tč. o priznani pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine ter posredno tudi I. tč. sam s seboj v nasprotju glede na to, da je v IV. tč. pravica zavrnjena.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravno odločilna dejstva sicer dovolj razčiščena, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, kot pravilno poudarja tožena stranka.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe je podana v 2. alineji 67. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi sprem.; v nadalj. ZPIZ-1) v kateri je izrecno določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Pogoji v tej določbi so predpisani kumulativno in morajo biti izpolnjeni hkrati. Zgolj II. kategorija invalidnosti zaradi zmanjšane zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več ni zadostna za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V primeru preostale delovne zmožnosti ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti morata biti izkazana še starost, nižja od 50 let ter nezmožnost za drugo ustrezno delo brez predhodne poklicne rehabilitacije. Torej takšno dejansko stanje, da je zavarovanca s poklicno rehabilitacijo potrebno šele usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela ali poklica. Po 80. čl. ZPIZ-1 je to celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi, bodisi za drug poklic ali delo tako, da se lahko ustrezno razporedi oz. zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oz. se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela s tem, da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Takšno dejansko stanje pa že ob ugotovitvenem dejanskem stanju pred prvostopenjskim sodiščem, v obravnavani zadevi ni izpolnjeno, ne glede na to, da tudi sicer zaradi presežene starosti 50 let na dan nastanka II. kategorije invalidnosti, pravica do poklicne rehabilitacije zakonsko sploh ni zagotovljena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sta povzeti mnenji obeh invalidskih komisij iz predsodnega postopka, po katerih tožnik več ni zmožen za delo na delovnem mestu zidarja, temveč je od 17. 6. 2009 dalje zaradi posledic bolezni s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem lažjem delovnem mestu, pri katerem ne bo dvigoval in prenašal bremen nad 8 kg. Povzeto je tudi mnenje Fakultetne komisije pri A. fakulteti Univerze v B., v kateri sta sodelovala spec. kardiolog in psihiater ter prav tako ocenila, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost za delo v polnem delovnem času v svojem poklicu ali na drugem lažjem delu brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez vsiljenega ritma in tempa dela, samo v dnevnih izmenah.

Končno je povzeto še sodno izvedensko mnenje spec. medicine dela, prometa in športa. Glede slednjega sodišče prve stopnje obrazlaga, da ga v celoti sprejema, kjer je razumljivo strokovno utemeljeno, skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in sta z njim soglašali tudi obe stranki. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je izvedenka ocenila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo, in da pri njem I. kategorija invalidnosti ni podana, saj je še vedno zmožen opravljati organizirano pridobitno delo. Je pa pri njem prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic kvalificiran zidar za 50 % ali več, in je zato podana II. kategorija invalidnosti od 17. 6. 2009 dalje zaradi posledic bolezni. Po oceni izvedenke je bil tožnik do izdaje drugostopenjske izpodbijane odločbe 14. 2. 2011 zmožen opravljati lažje fizično delo brez dolgotrajne hoje in stoje, ne na višini, ne na lestvah in ogrodjih, ne ponoči in brez normiranega dela. Slednje izvedensko mnenje, na katero je oprta sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu, je utemeljeno z kronično dilatativno kardiomiopatijo tožnika, ki po oceni srčne zmogljivosti spada v III. funkcionalni razred po NYHA. Pomeni, da čuti znatne omejitve pri fizičnih aktivnostih, da sicer v mirovanju nima težav, vendar že manj kot zmerna fizična aktivnost povzroča utrujenost, palpitacije ter težje dihanje, in da je za opisane težave predpisano konzervativno zdravljenje. Glede depresivnega stanja obrazlaga, da iz izvidov ne izhaja potreba po bolnišničnem zdravljenju, in da ni opisane produktivne psihopatologije. Preostale funkcionalne sposobnosti, ki so opisane v kliničnem statusu, po mnenju izvedenke prav tako ne kažejo, da tožnik ne bi bil zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela.

Ob takšnem dokaznem zaključku, oprtem na sodno izvedensko mnenje spec. medicine dela, prometa in športa dr. C.C., ki ga je prvostopenjsko sodišče v celoti sprejelo, pa v obravnavani zadevi sploh ni pogojev za izdajo ugoditvene sodbe, ker ni izpolnjen dejanski stan iz 2. alineje 67. čl. ZPIZ-1. Ob sicer pravilni ugotovitvi, da je sodno izvedensko mnenje, po katerem je pri tožniku od 17. 6. 2009 zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti iz 2. alinee 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %, vendar ob sočasno izkazanem obstoju preostale delovne zmožnosti, ko je poln delovni čas in brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja zmožen za drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami, je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine iz 2. alinee 67. čl. ZPIZ-1. Ker ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti ni izkazane potrebe, da bi tožnik drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami bil zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji, torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost, je zmotna materialno pravna presoja prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. To pa hkrati pomeni, da zavrnilna posamična akta nista nezakonita, in da sta z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe, neutemeljeno odpravljena.

Glede na vse obrazloženo je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu, na podlagi 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - 45/08; v nadalj. ZPP) spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb, izdanih v predsodnem upravnem postopku, zavrne. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje potrebno v skladu s 1. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov zavrniti, je odpravljena tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Med spremenjenim izrekom iz te sodne odločbe in že pravnomočno zavrnilo IV. tč. izreka prvostopenjske sodbe, več ni nasprotja.