Jedro

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti med zdravljenjem v primeru, ko slednje ni močnejše intenzivnosti niti daljšega trajanja in niso podane druge okoliščine, ki bi to opravičile, niso podlaga za prisojo odškodnine iz posebnega naslova, pač pa se upoštevajo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu delno spremeni, tako da spremenjena glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Presežni tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki neposredno povrniti 789,07 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe, stroške za postavitev izvedenca v višini 410,73 EUR pa na račun Okrožnega sodišča v Celju, Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč, št. 01100-6370421586, sklic 004010-2369-2012. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 1.151,68 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 143,78 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.240,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2007 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I), presežni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II), v točki III pa odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.152,04 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe, in sicer znesek 530,14 EUR neposredno tožniku, stroške za postavitev izvedenca v višini 599,66 EUR pa na račun Okrožnega sodišča v Celju.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper uvodoma navedeno sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava navaja. Meni, da je pravno zmoten zaključek sodišča, da je tožnik sam le z 20 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče materialno pravo drugače uporabiti, saj je bil prav tožnik tisti, ki je v daleč pretežni meri prispeval, da je do škodnega dogodka prišlo, in zaključiti, da je sam k škodnemu dogodku prispeval bistveno več kot le 20 % in da je delež tožnika k nastanku škodnega dogodka zagotovo enakovreden deležu toženca in znaša najmanj 50 %. Prisojena odškodnina 8.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je občutno previsoka glede na izkazan obseg škode in sodno prakso, in bi bila primerna največ v znesku 4.040,00 EUR ob polni odškodninski odgovornosti oziroma upoštevajoč pritožbeno zatrjevano tožnikovo sokrivdo le v znesku 2.020,00 EUR. Občutno previsoko odškodnino je sodišče prisodilo tudi iz naslova strahu. Ugotovitve izvedenca upravičujejo prisojo odškodnine največ v znesku 440,00 EUR ob polni odškodninski odgovornosti oz. le 220,00 EUR ob 50 % tožnikovi sokrivdi. Nobene pravne podlage pa sodišče ni imelo za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker pri tožniku do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prišlo, vsled česar tožnik ne more trpeti nikakršnih duševnih bolečin. Zmotno je ravnalo sodišče, ko je prisodilo odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer kot poseben odškodninski naslov. Sodišče bi lahko odškodnino iz naslova začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na ustaljeno sodno prakso prisodilo le v okviru odškodninskega naslova telesnih bolečin in neugodnosti in pod pogojem, da bi tožeča stranka odškodnino za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi uveljavljala. Tožnik pa trditvene podlage glede tega, da se naj v primeru, če do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožniku ni prišlo, tožniku odmeri odškodnine za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti v okviru odškodninskega naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti, ni podal. Ker je sodišče sodilo mimo tožbenega zahtevka, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških pravdnega postopka, ker je tožnikov uspeh v pravdi največ 58 % in ne 73 %, v kolikor pa bo pritožbi ugodeno, bo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških sodnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da zavrne tožbeni zahtevek še za nadaljnji znesek 6.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in odloči, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot povzema tudi pritožba, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi se tožnik, potem ko je brcnil žogo tožencu v glavo, tožencu opravičil, a je namesto tega, le-tega po strelu z žogo še verbalno napadal in izzival. Na verbalno izzivanje je toženec nepravilno reagiral s fizičnim napadom na tožnika, in sicer z neprimerno reakcijo glede na težo nastalih poškodb, zato je pravilna odločitev, da je pretežni prispevek k nastanku škodnega dogodka na stranki toženca. Porazdelitev prispevka na tožnika v obsegu 20 % in na toženca v obsegu 80 % je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino desne strani obraza, prelom telesa leve strani spodnje čeljustnice s premaknitvijo odlomkov in prelom desnega kota spodnje čeljustnice s premaknitvijo odlomkov. Ne drži, da že samo trajanje zdravljenja ne opravičuje odškodnine v prisojenem znesku. Trajanje zdravljenja je le ena od okoliščin, ki jih upošteva sodišče pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko škode upoštevalo, da je tožnik trpel hude trajne telesne bolečine 2 dni, zmerne stalne 4 dni, zmerne občasne 23 dni in lahke in občasne 35 dni. Tožnik je bil v bolniškem staležu 46 dni, dvakrat je bil hospitaliziran (skupaj 10 dni), dvakrat je bil podvržen kirurškemu posegu v splošni anesteziji, neugodno pa je bilo zanj tudi rentgensko slikanje, odvzem šivov, obiski pri specialistih (7-krat) in pri osebnem izbranem zdravniku (9-krat), pregled pri izvedencu, popolna blokada odpiranja ust, moteno prehranjevanje, motena ustna higiena in jemanje zdravil. Glede na zgoraj povzeto je odmerjena odškodnina iz tega naslova malo previsoka. Vendar je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, kot bo še v nadaljevanju pojasnjeno, pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja upoštevati tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o duševnih bolečinah tožnika zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v času zdravljenja, za kar je sodišče prve stopnje sicer tožniku priznalo odškodnino v znesku 800,00 EUR (nepravilno) kot posebno odškodninsko postavko. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in nadaljnjih ugotovitev sodišča o duševnih bolečinah tožnika v času zdravljenja zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi ležanja v bolnišnici, ko je bil iztrgan iz družinskega okolja, nadalje zato, ker nekaj časa ni bil zmožen za delo in ni mogel živeti aktivnega življenja in so bile zelo omejene komunikacije z drugimi, ker ni mogel uživati običajne mešane hrane, kakor tudi zato, ker je imel zmanjšano čutenje spodnje ustnice, dlesni in kože v predelu desne polovice spodnje čeljusti in brade, se izkaže, da predstavlja znesek 8.000,00 EUR primerno in pravično odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (179. člen OZ).

Tožnik je utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča na podlagi pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev, da je primarni strah trajal uro in pol, sekundarni strah pa je bil 2 dni trajen in močen, nato 15 dni zmeren in občasen, nadaljnjih 30 dni pa lahek in občasen, tožniku odmerilo previsoko odškodnino za prestani strah. Primerna in pravična denarna odškodnina za ugotovljen obseg tovrstne škode pa ne znaša zgolj 440,00 EUR, kot navaja pritožba, pač pa 800,00 EUR. Zato je pritožba v tem delu delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo, da pri tožniku do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prišlo, zaradi česar tožnik iz tega naslova tudi ne more trpeti nikakršnih duševnih bolečin, kar je nenazadnje ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, saj je zaključilo, da lahko tožniku prizna odškodnino samo za pretrpljene duševne bolečine v času zdravljenja, ne pa za bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj poškodba trajnih posledic ni pustila. Ker pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bilo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti posebno intenzivno ali dalj časa trajalo ali da so podane posebne okoliščine, ni imelo podlage za prisojo odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti kot odškodnine iz posebnega odškodninskega naslova. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato potrebno ugotovljene okoliščine o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v času zdravljenja upoštevati v okviru prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kot je obrazloženo že zgoraj. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, ni pravilno toženčevo stališče, da bi sodišče lahko odškodnino iz naslova začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo v okviru odškodninskega naslova telesnih bolečin in neugodnosti le pod pogojem, da bi tožeča stranka odškodnino za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi uveljavljala v okviru tega odškodninskega naslova. Sodišče zato ni sodilo mimo tožbenega zahtevka in ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako ne drži, da tožnik ni podal trditvene podlage, saj je v tožbi navedel tudi prikrajšanja in neugodnosti v času zdravljenja, ki jih je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo kot začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Primerna in pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, tako znaša 8.800,00 EUR, toženec pa mu je glede na 20 % soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka dolžan plačati 7.040,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikov uspeh v pravdi, saj je neupravičeno pri izračunu uspeha v pravdi upoštevalo odmerjen znesek odškodnine 10.300,00 EUR namesto prisojen znesek 8.240,00 EUR (znesek po odbitku tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka). Ker pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo, je posledično potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Po spremembi se izkaže, da je tožnikov uspeh v pravdi polovičen, zato je upravičen do povračila 50 % priznanih pravdnih stroškov. Toženec je tako dolžan tožniku neposredno povrniti 789,07 EUR pravdnih stroškov, stroške izvedenine v višini 410,73 EUR pa na račun Okrožnega sodišča v Celju (brezplačna pravna pomoč). Tožnik pa je dolžan tožencu, glede na toženčev 50 % uspeh v pravdi, povrniti 1.151,68 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi v primeru plačila z zamudo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 1.200,00 EUR in spremenilo odločitev o pravdnih stroških, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Toženčev pritožbeni uspeh je glede na izpodbijani del in glede na to, da je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino za 1.200,00 EUR, 20 %. Tožnik mu mora zato povrniti 20 % priznanih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo priglašene stroške zastopanja po odvetniku, in sicer stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v znesku 350,40 EUR, materialne in poštne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV na opravljeno storitev in sodno takso za pritožbeni postopek 267,00 EUR, kar skupaj znese 718,89 EUR. Tožnik mora tožencu tako na podlagi določbe prvega odstavka 365. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti 143,78 EUR pritožbenih stroškov.