Jedro

Če škodo povzroči več oseb skupaj, potem odgovarjajo za škodo solidarno. Oškodovanec si lahko prosto izbere, od katerega od povzročiteljev škode bo zahteval povrnitev škode. Pri ugotavljanju škode niti ni potrebno ugotavljati točnih deležev povzročiteljev škode, saj je odgovornost tako ali tako solidarna in ne deljena. To pa za odgovornost tožeče stranke povsem zadošča. V civilnem postopku se praviloma ne smejo uporabiti nezakonito pridobljeni dokazi. Prepoved uporabe dokazov pa glede na to odločbo ni absolutna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko, tožena stranka pa nasprotno tožbo. Zaradi poenostavitve bo tožeča stranka vselej imenovana tako, tudi če je bila v pravnem položaju tožene stranke (po nasprotni tožbi). Smiselno isto bo veljalo tudi za toženo stranko (po tožbi), ki je bila hkrati tudi tožeča stranka po nasprotni tožbi.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 21.007.742,00 SIT. Ob upoštevanju vrste že prej z drugo pravnomočno sodbo ugotovljenih terjatev tožeče do tožene stranke, in tožene do tožeče stranke, je terjatve pobotalo. Tožeči stranki je naložilo plačilo razlike, ki jo je preračunalo v sedanjo valuto. Ta razlika znaša 310.154,91 EUR.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbo je začela z očitkom, da vsa ocena škode temelji na izvedenskem mnenju B. R. in J. O.. Obe izvedenski mnenji naj bi bili pridobljeni v kazenskem postopku. Bili naj bi neuporabljeni, in sicer zato, ker je bilo izvedensko mnenje J. O. izločeno iz kazenskega spisa. Izvedensko mnenje naj bi bilo izdelano na temelju kršitev človekovih pravic, in sicer na temelju nedovoljenih prisluhov. To pa pomeni, da ga sodišče ne bi smelo uporabiti niti v tem postopku. Tožena stranka je zoper tožečo stranko vložila najprej izvršilni predlog na temelju računa. Ni ga vložila na temelju odškodninskega zahtevka, kot naj bi to sedaj poskušalo prikriti sodišče. Pritožba tudi obširno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da svojo sodbo opre na obe izvedenski mnenji, in sicer kljub temu, da nobeno od mnenj ni niti odgovorilo na vprašanje, kako bi bilo mogoče izračunati škodo in kako bi bilo mogoče izračunati določeno škodo, ki naj bi jo povzročil posamezen delavec. Pritožba poudarja, da tožeča stranka ni imela dostopa do računalnika, in v računalnik ni vnašala ničesar.

Pritožba tudi napada domnevno uporabo izvedenskega mnenja B. A..

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je bila vložena zoper točke I., II. (b) in III. izreka prvostopenjske sodbe. Pritožbeni razlogi pa se nanašajo le na točko I. izreka, posredno s tem tudi na točko II. (b) izreka, kolikor se nanaša na pobot s v točki I. izreka ugotovljeno terjatvijo. Posredno izpodbija pritožba še točko III. izreka, ki se nanaša na pravdne stroške.

6. Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na glavnično terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 367.978,00 SIT in na zamudne obresti od te terjatve. Glede odločitve o teh terjatvah ni v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče našlo nobene kršitve. Pritožba je torej v tem delu neutemeljena.

7. Edini obrazloženi del pritožbe se torej v bistvu nanaša na zahtevek tožene stranke v višini 21.007.742,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 1996. Tožena stranka je trdila, da si je tožeča stranka prilastila 29.761,60 kg piščančjega in puranjega mesa. Toženo stranko naj bi tako oškodovala za 21.007.742,00 SIT. To naj bi bila storila v času med 1. 1. 1994 in 18. 1. 1996. Tožena stranka je uveljavljala svoj zahtevek na temelju 1. odstavka 154. člena ZOR in 3. člena ZTLR.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka delala za toženo stranko kot prevoznik (voznik tovornjaka) na temelju Pogodbe o prevozu z dne 15. maja 1995 (str. 2 prvostopenjske sodbe). Vsak voznik tovornjaka je prejel ob prevzemu s perutnino naloženega tovornjaka potrdilo o odpravljenih količinah različnih vrst mesa, ki je bilo naloženo na tovornjak. To potrdilo se je imenovalo zadolžnica in tudi prevzemnica, pogovorno pa tudi „veterinarsko potrdilo“. V bistvu je bila to listina o odpravljeni količini mesa. Voznik tovornjaka je razvažal meso, in če ga je pri odjemalcu nekaj oddal, je za to sestavil dobavnico. Meso, ki ga ni oddal odjemalcem, je moral voznik tovornjaka istega dne vrniti nazaj v skladišče. Vrnjena količina mesa je bila zabeležena v listini, ki se je imenovala povratnica (prvostopenjska sodba, str. 2 do 5, zlasti še rš. 17). Če so bile listine vodene pravilno, potem je morala vsota vrnjenega in odjemalcem oddanega mesa ustrezati količini s strani voznika tovornjaka prevzetega mesa. Vse to je veljalo seveda tudi za tožečo stranko.

9. Morebitna napaka bi se morala pokazati ob vrnitvi mesa toženi stranki, torej dnevno. Za to, da se ni, je poskrbel skladiščnik Z.. Tožena stranka je namreč imela tudi računalniški pregled nad zalogami mesa. Podatke je v računalnik vnašal skladiščnik tožene stranke Z.. Če je tožeča stranka del mesa odtujila, je o tem obvestila Z.. Ta je potem v računalniškem pregledu zalog spremenil podatek o naloženem (odpravljenem) mesu. Sprememba je bila takšna, da je bila količina naloženega mesa ustrezno zmanjšana. Spremenil ga je tako, da se količina vrnjenega mesa ujemala z količino mesa, ki je bila v računalniškem sistem zapisana kot količina na tovornjak naloženega mesa. Z.. (ki ni stranka tega postopka) in tožeča stranka sta pri tem početju sodelovala.

10. Te ugotovitve temeljijo na zaslišanju prič (Š, S., M.). Glede podrobnosti se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Teh ugotovitev pritožba tudi ne izpodbija. Izpodbija pa ugotovitve o višini škode. Te temeljijo na ugotovitvah dveh izvedenskih mnenj, in sicer izvedencev J. O. in B. R.. Pritožba meni takole: ob mnenji sta bili pridobljeni v kazenskem postopku in nista bili uporabljeni. Sodišče je ugodilo zagovornikom obdolžencev in je mnenje J. O. iz kazenskega spisa izločilo (pritožba, l. št. 210). Po mnenju pritožbe prvostopenjsko sodišče v tem gospodarskem sporu svoje odločbe ne bi smelo opreti na to izvedensko mnenje.

11. Pritožba bi lahko imela prav, kolikor se nanaša na izvedensko mnenje J. O.. VS RS je zadevi z opr. št. III Ips 55/2008 že odločilo, da se v civilnem postopku praviloma ne smejo uporabiti nezakonito pridobljeni dokazi. Prepoved uporabe dokazov pa glede na to odločbo ni absolutna.

12. Tožeča stranka je predlagala neuporabo izvedenskega mnenja J. O. (l. št. 116, vloga z dne 12. 3. 2008). Za svojo trditev, da je Okrožno sodišče izvedensko mnenje izv. J. O. izločilo, je tožeča stranka predložila tudi dokaz (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kpr 623/97). V nadaljevanju pa je zgolj trdila, da prvo izvedeniško mnenje temelji na nedovoljenem prisluškovanju, drugo (to je izv. mnenje izv. B. R.) pa se naj bi sklicevalo na prvo in se zato ne bi smelo upoštevati niti njega. Kakršnegakoli dokaza o izločitvi drugega izv. mnenja (t.j. izv. mnenja izv. B. R.) tožeča stranka ni predložila ne takrat, ne kasneje. Ker izvedeniško mnenje izv. B. R. temelji na listinah, je poleg tega tudi nejasno, zakaj bi moralo biti izločeno, saj za listine tožeča stranka niti ne trdi, da bi bile nedovoljeno dokazno sredstvo. Izvedensko mnenje izv. B. R. je torej prvostopenjsko sodišče nedvomno lahko uporabilo za ugotovitev škode. Glede na to je povsem vseeno, ali je mnenje izv. J. O. sploh smelo upoštevati kot dovoljen dokaz, ali ne. Izvedensko mnenje izv. B. R. je ugotovilo, da je V. odtujil meso v vrednosti 22.081.143,00 SIT. To je za odločitev v tej zadevi povsem zadoščalo.

13. Tožeča stranka meni, da ona škode že ni mogla povzročiti zato, ker ni imela dostopa do računalnika. Takšen pritožbeni razlog je očitno neutemeljen. Tožena stranka tožeči stranki ni očitala, da je bila ona tista, ki je vnašala podatke v računalniške preglede zalog. Tudi prvostopenjska sodba tega ni storila. Nasprotno: ugotovila je, da je napačne podatke po potrebi vnašal delavec tožene stranke Z. (prvostopenjska sodba, rš. 19 do 21).

14. Sama okoliščina, da polovica dokumentov, ki se nanaša na poslovanje med vozniki in skladiščem ni podpisanih, še ne pomeni, da so takšne listine brez vsake dokazne moči. Očitno je že izvedenec B. R. tudi na temelju takšnih listin škodo lahko izračunal. Tudi pritožbeni očitek v zvezi z neobstojem podpisan na listinah je torej neutemeljen.

15. Prvostopenjska sodba je ugotovila, da je tožeča stranka skupaj še vsaj z Z. skupaj odtujevala meso. S tem je nedopustno posegla v lastninsko pravico (3. člen ZTLR) in toženi stranki na takšen način povzročila zmanjšanje premoženja. Tožeča stranka torej odgovarja za takšno ravnanje na temelju 1. odstavka 154. člena ZOR.

16. Če škodo povzroči več oseb skupaj, potem odgovarjajo za škodo solidarno (1. odstavek 206. člena ZOR). Oškodovanec si lahko prosto izbere, od katerega od povzročiteljev škode bo zahteval povrnitev škode (1. odstavek 414. člena ZOR). Pri ugotavljanju škode niti ni potrebno ugotavljati točnih deležev povzročiteljev škode, saj je odgovornost tako ali tako solidarna in ne deljena To pa za odgovornost tožeče stranke povsem zadošča (enako že v isti zadevi, VSL, opr. št. I Cpg 555/2005). V izvedenskem mnenju izv. B. R. je škoda bila ocenjena izračunana na 22.081.143,00 SIT in je bila tudi ocenjena količina odtujenega mesa (prvostopenjska sodba, rš. 14). Ker pa je tožeča stranka zahtevala celo manj od tega, je bil torej njen tožbeni zahtevek na plačilo 21.007.742,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi utemeljen, kot je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče. 17. Očitno neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločbo z izvedenskim mnenjem B. A.. Prav to je prvostopenjsko sodišče izrecno izključilo (prvostopenjska sodba, rš. 16).

18. Končno očita pritožba še, da je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila najprej izvršilni predlog na temelju računa. Ta pritožbeni razlog ni podan. Tožena stranka je 29. 4. 1996 vložila ugovor v postopku izvršbe na temelju verodostojne listine in hkrati nasprotno tožbo – ne nasprotni izvršilni predlog na temelju verodostojne listine. Kot listino, ki naj bi dokazovala utemeljenost njene nasprotne terjatve, je res predložila med drugim tudi račun št. 308416 še vrsto drugih listin. To pa je bilo povsem v skladu z ZPP/77, ki je v tem času še veljal. 19. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.