Jedro

V danem primeru seja senata sodišča druge stopnje ni bila opravljena v rednem kazenskem postopku, kjer za obvestilo o seji senata, po prvem odstavku 378. člena ZKP zadostuje že zahteva katere od strank, zagovornikov ali oškodovancev, ampak v skrajšanem kazenskem postopku, kjer je navzočnost strank po 445. členu ZKP, tudi v primeru zahtevanega obvestila odvisna od predhodnega spoznanja predsednika senata ali senata o koristni navzočnosti strank na seji za razjasnitev stvari. Ker je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal le razpis seje senata sodišča druge stopnje, na kateri bo predstavil pritožbo, ker niti v obrazložitvi zahteve ne pove, zakaj konkretno je tedaj ocenil, da bi bila obsojenkina ali njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari, sodišče druge stopnje pa se je o tem vsebinsko izjavilo v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, niti kršitev navedenega 445. člena ZKP ne more biti podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo III K 30446/2023 z dne 6. 6. 2023 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 20 kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter v zvezi s 54. členom KZ-1. Za kazniva dejanja ji je določilo kazni v razponu od enega meseca do pet mesecev zapora, nakar ji je po drugem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo pogojni obsodbi po dveh sodbah Okrajnega sodišča v Novem mestu, v katerima sta bili obsojenki določeni kazni eno leto in šest mesecev zapora ter dva meseca zapora in ji nato na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 ter 1. in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. V tako izrečeno kazen je bil obsojenki po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas, prestan v priporu, vključno s pridržanjem od 5. 5. 2023 od 05.38 ure naprej. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili oškodovanim gospodarskim družbam in ostalim oškodovancem prisojeni premoženjskopravni zahtevki v različnih zneskih, kolikor niso bili s presežki ter skupaj z drugimi oškodovanimi gospodarskimi družbami in oškodovanci napoteni na pravdo. Obsojenka je bila po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščena vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, po drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 pa ji je bilo naloženo plačilo denarnih zneskov, ki ustrezajo višini premoženjske koristi, kot jo je obsojenka pridobila pri treh kaznivih dejanjih.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 30446/2023 z dne 15. 11. 2023 delno ugodilo pritožbi obsojenkinega zagovornika ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da je dejanji, opisani pod točko I in II/22 izreka te sodbe pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, dejanja, opisana pod točkami od II/1 do II/7 ter od II/12 do II/15 te sodbe in dejanja, opisana pod točkami od II/8 do II/11 ter od II/16 do II/21 izreka prvostopenjske sodbe, pa kot dve nadaljevani kaznivi dejanji tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Obsojenki je nato za kaznivo dejanje pod točko I/a drugostopenjske sodbe po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/b te sodbe po drugem odstavku 204. člena KZ-1 kazen eno leto zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/c drugostopenjske sodbe po drugem odstavku 204. člena KZ-1 kazen deset mesecev zapora ter ji na podlagi tretjega odstavka 59. člena in 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje kot določene kazni eno leto in šest mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 43244/2022 z dne 29. 9. 2022, pravnomočni dne 21. 10. 2022, potem dva meseca zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 74682/2o22 z dne 8. 12. 2022, pravnomočni dne 8. 12. 2022 in v drugostopenjski sodbi določenih kazni izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. V to kazen je bil obsojenki po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pripora in pridržanja od 5. 5. 2023 od 05.38 ure naprej. V ostalem je bila pritožba obsojenkinega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena, prvostopenjska sodba pa v nespremenjenih delih potrjena.

3. Obsojenkin zagovornik je 26. 1. 2024 zoper obe sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, potem zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih, zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji ter zaradi kršitev 14. in 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da vsa kazniva dejanja pravno opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje tatvine ter obsojenki zniža kazen na eno leto zapora oziroma ji izreče pogojno obsodbo, sicer pa naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

4. Na vloženo zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin, ki predlaga njeno zavrnitev. Zahteva je bila v delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem, izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, v delu je bila vložena zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar spet zaradi vložnikovega nestrinjanja z dejanskimi okoliščinami, ki so določale odmero kazni, namesto da bi bila obrazloženo zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, v preostalem pa je zahteva neutemeljena. Navzočnost strank na seji sodišča druge stopnje ni obvezna, medtem ko za pravno opredelitev vseh kaznivih dejanj iz izreka prvostopenjske sodbe kot eno nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 54. člena KZ-1. 5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojenki in zagovorniku. Obsojenka se o odgovoru ni izjavila, zagovornik v izjavi pri navedbah v vloženi zahtevi vztraja, jih delno ponavlja ter predlaga, da Vrhovno sodišče po zavrnitvi odgovora vrhovne državne tožilke na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, le-tej ugodi, ter sodbi nižjih sodišč, bodisi spremeni na način, po katerem bi bila obsojenki izrečena milejša kazenska sankcija ali da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B.

6. Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti po zapisanem vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče. Enako velja za del zahteve, v katerem vložnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji, pri čemer ne zatrjuje prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu iz 5. točke 372. člena ZKP, ampak navaja dejanske okoliščine, zaradi katerih ocenjuje, da bi morala biti obsojenki izrečena nižje odmerjena kazen zapora. Drugače je, ko vložnik v nadaljevanju zahteve izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi, stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in odločbo o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji ter ko se z navedbo o nezadostnem dokaznem standardu za obsojenkino obsodbo neposredno sklicuje na kršitev 27. člena Ustave, 6. člena EKČP, 3. člena ZKP, 24. člena KZ in Direktive (EU) 2016/243 z dne 9. 3. 2016. Slednje v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni bilo zatrjevano, v delu glede izpodbijanih odločb o odvzemu premoženjske koristi in o premoženjskopravnih zahtevkih pa vložnikova pritožba ni bila vsebinsko obrazložena. Ker v obrazložitvi zahteve niso obenem navedene ovire iz petega odstavka 420. člena ZKP, ki so vložniku preprečevale, da bi ravnal tako kot po ugotovljenem ni, je zahteva v tem delu neizčrpana in je Vrhovno sodišče ni preizkušalo. Po drugi strani je bila odločba o stroških kazenskega postopka v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo vsebinsko izpodbijana, vendar je sedaj zahteva glede te odločbe povsem neobrazložena, če je že ostalo prezrto, da je bila obsojenka po povzetem izreku prvostopenjske sodbe, po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščena vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse in da je bilo to v 17. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe izrecno ugotovljeno. Končno, ker nobeno od nižjih sodišč ni odločalo o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji, je zahteva v tem delu brezpredmetna in je Vrhovno sodišče niti glede te odločbe ni preizkušalo.

C.

7. Čeprav vložnik kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi neposredno ali izrecno ni uveljavljal, je Vrhovno sodišče upoštevaje navedbe v obrazložitvi ugotovilo, da zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. V obrazložitvi namreč pravi, da gre v obravnavani zadevi za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, da bi morala biti zato obsojenki izrečena le ena kazen za vsa kazniva dejanja, da je na takšen način odločilo tudi Višje sodišče v Mariboru v identični zadevi ter da je bilo mogoče obsojenki izreči eno kazen tudi zato, ker je v danem primeru šlo za paketno priznanje, kjer za določena kazniva dejanja ni bilo ustreznih dokazov, medtem ko so bila v pravnomočni sodbi upoštevana vsa priznana dejanja kot samostojna kazniva dejanja.

8. Povzeta vložnikova obrazložitev je v delu nezadostna in v delu neutemeljena. Vložnik v obrazložitvi neizpolnjenih pogojev za nadaljevano kaznivo dejanje iz prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni navedel, kaj šele, da bi jih konkretiziral kot je bilo to na drugi strani storjeno v obrazložitvi drugostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje se je o delni izpolnjenosti ali vice versa neizpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, podrobno izjavilo v 6. do 12. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, s težiščem na ugotovljeni časovni diskontinuiteti med obsojenkinimi izvršitvenimi ravnanji, ki je preprečevala, da bi bila vložnikova pritožba zoper prvostopenjsko sodbo v celoti utemeljena. Glede tega, kot glede ostalih razlogov v navedenih delih obrazložitve drugostopenjske sodbe, vložnik v obrazložitvi zahteve ne pove ničesar in je Vrhovno sodišče po omejitvi iz prvega odstavka 424. člena ZKP, v tem delu ni preizkušalo.

9. V preostalem se je Vrhovno sodišče strinjalo z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da obravnavana zadeva in zadeva po sodbi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 22422/2020 z dne 1. 10. 2020 nista identični. Razlikujeta se po dejanskih okoliščinah primerov, zlasti glede opisanih izvršitvenih ravnanj ter nenazadnje glede pravne opredelitve kaznivih dejanj, ki sta tem opisom v obeh zadevah sledili. Izbrani način posameznikove obrambe v kazenskem postopku v smislu uresničevanja pravnih jamstev iz 29. člena Ustave ter pogoji za opredelitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1 se že po opisih v Ustavi in zakonu tako razlikujejo, da je jasno, da gre za različne stvari ali predmete, ki so v teh opisih določeni. Pomeni, da vložnikove navedbe o obsojenkinem priznanju, ki da ni bilo v celoti podprto z dokazi, po predmetu nimajo ničesar opraviti z opredelitvijo obsojenkinega izvršitvenega ravnanja po kazenskem zakonu, ki ga je sodišče druge stopnje v danem primeru pravilno uporabilo.

10. Podobno velja, ko vložnik v nadaljevanju v zvezi z navzočnostjo na seji sodišča druge stopnje, v obrazložitvi zahteve zatrjuje kršitev 3., 10., in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 2., 14., 21., 22., 23., in 29. člena Ustave ter nato še 5. in 6. člena EKČP. Predmeti zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 10. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so po vsebini nezdružljivi z navzočnostjo strank na seji sodišča druge stopnje in je zahteva v tem delu zgrešena. Ko pa vložnik zatrjuje kršitev 378. člena ZKP, prezre, da v danem primeru seja senata sodišča druge stopnje ni bila opravljena v rednem kazenskem postopku, kjer za obvestilo o seji senata, po prvem odstavku tega člena zadostuje že zahteva katere od strank, zagovornikov ali oškodovancev, ampak v skrajšanem kazenskem postopku, kjer je navzočnost strank po 445. členu ZKP, tudi v primeru zahtevanega obvestila odvisna od predhodnega spoznanja predsednika senata ali senata o koristni navzočnosti strank na seji za razjasnitev stvari. Ker je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal le razpis seje senata sodišča druge stopnje, na kateri bo predstavil pritožbo, ker niti v obrazložitvi zahteve ne pove, zakaj konkretno je tedaj ocenil, da bi bila obsojenkina ali njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari, sodišče druge stopnje pa se je o tem vsebinsko izjavilo v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, niti kršitev navedenega 445. člena ZKP ne more biti podana. Zatrjevane kršitve Ustave in EKČP so v tej zvezi v obrazložitvi zahteve zgolj naštete ter z ničemer obrazložene in jih Vrhovno sodišče po omenjeni omejitvi iz prvega odstavka 424. člena ZKP ni preizkušalo.

D.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona tako niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Odločba o obsojenkini oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu ter na četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenka je po podatkih prvostopenjske sodbe mati dveh otrok, brez poklica in izobrazbe, ki prejema denarno socialno pomoč, po obvestilu Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig pa je 28. 6. 2023 nastopila s kaznijo zapora.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.