Jedro

Sporna nepremičnina ne predstavlja stanovanja, v katerem tožnica živi, zato tudi ob ugotovitvi, da med solastnicama nepremičnine teče spor zaradi razdružitve solastnega premoženja, tožbenega ugovora, da s tem premoženjem (½ nepremičnine) tožnica ne more razpolagati in se posledično ne bi smelo upoštevati pri odločanju o BPP, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Celju, Organ za brezplačno pravno pomoč, je z odločbo Bpp 2103/2011 z dne 9. december 2011 odločil, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč A.A., za svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in za oprostitev plačila stroškov postopka v zvezi z odškodninskim zahtevkom zoper B.B. in C.C., kot neutemeljena zavrne. Odločitev temelji na podatku, da je prosilka 10. 6. 2011 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku na prvi stopnji in za oprostitev plačila stroškov postopka, v zvezi z odškodninskim zahtevkom zoper B.B. in C.C., zaradi poškodovanja in odvzema različnih stvari ter povzročitev duševnih bolečin, z zahtevkom v višini od 15.000 do 20.000 EUR. O prošnji je bilo odločeno z odločbo 26. 9. 2011, številka 1191/2011, ki jo je Upravno sodišče RS dne 21. 11. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je tožena stranka, na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska in podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije ugotovila, da je prosilka v deležu ½ nepremičnine solastnica parc. št. 57/1 k.o. …. Iz izvida in mnenja D.D., ki ga je Organ za BPP pridobil po uradni dolžnosti iz nepravdnega spisa, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Celju vodil pod številko N 15/2010 izhaja, da je predmetna nepremičnina v naravi pašnik v izmeri 1184 m², na kateri stoji stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje. Cenilec je nepremičnino 14. 6. 2008 ocenil na 113.849,00 EUR, v teku nepravdnega postopka N 15/2010, pa je izdelal še eno cenilno mnenje in nepremičnino ocenil na 96.772 EUR. Glede na to, da je v nepravdnem postopku nepremičnine prosilke ocenjeval sodno zapriseženi cenilec, ki je svoj izvid in mnenje podal na podlagi znanja in izkušenj ter pri tem oceno podal po metodi nabavne vrednosti, metodi primerjav in po metodi donosov, je tožena stranka predmetno cenitev v celoti sprejela, saj je izdelana strokovno in popolno in jo je tudi upošteval pri presoji ugotovitve vrednosti prosilkinega premoženja. Tožena stranke je delež prosilkine polovice nepremičnine parc. št. 57/1 k.o. ..., v višini 58.386,00 EUR, štela kot premoženje prosilke. Vpogledala je tudi v zemljiško knjigo in ugotovila, da je prosilka do 15/36 še lastnica parc. št. 628/0 in 1779/0 k.o. ..., o vrednosti katerih ni presojala, ker že polovičen delež prosilkine nepremičnine parc. št. 57/1 k.o. ..., presega cenzus za dodelitev BPP. Ker vrednost premoženja prosilke presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša 13.836,66 EUR, je bilo treba njeno prošnjo zavrniti na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP. Glede na takšen zaključek tožena stranka ni presojala, ali prosilka izpolnjuje tudi finančni in objektivni kriterij za dodelitev BPP, ki morata biti podana kumulativno.

Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da glede nepremičnino, ki je ne more uporabljati, ker ji to preprečuje druga solastnica, E.E. Tožnica je že poskusila te nepremičnine uporabljati, tako da je na lastno pobudo zamenjala ključavnico na vratih stavbe, druga lastnica pa je ključavnico ponovno zamenjala. Tožnica je na solastnico nazadnje 5. 11. 2010 naslovila zahtevek za vstop v stanovanjsko hišo, vendar nanj ni pridobila odgovora, zato bo morala tudi tega zahtevati preko sodišča. Prav tako je s te iste stanovanjske hiše solastnica tožnici odtujila tudi veliko stvari, kot izhaja iz tožbe z dne 14. 1. 2011, ki se obravnava pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. Ne le, da tožnica nepremičnin zaradi katerih je bila zavrnjena prošnja za BPP ne more uporabljati, pač pa so bile odtujene iz te hiše tudi njej lastne stvari. Navedenega tožena stranka v postopku ugotavljala, O navedenem tožena stranka ni ugotavljala nič. Sklicuje se na postopek N 15/2010, v katerem je tožnica zahtevala in predlagala delitev nepremičnin v naravi, kar bi bilo povsem izvedljivo, E.E. pa je zahtevala civilno delitev, po kateri bi ji tožnica njen delež izplača, česar tožnica ne zmore. Zato je očitno tudi, da je tožnica v postopku delitve nepremičnine ovirana in onemogočena zaradi zahtev druge solastnice, torej ponovno ne po svoji krivdi. ZBPP je določal, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in je primerno stanovanje, kot tudi ne stanovanje, v katerem ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Takšno določilo je pravično in glede na tožničine, z dokazili podkrepljene navedbe, da gre za premoženje s katerim tožnica zaradi ravnanj tretjih oseb ne more razpolagati in na ta ravnanja nima vpliva, bi pri odločanju o prošnji tožnice tožena stranka to morala upoštevati in ji odobriti BPP. Po določilih 24. člena ZBPP so namreč sicer izpolnjeni vsi pogoji, zadeva ni očitno nerazumna, ima verjetne izglede za uspeh, tako da je postopek razumno začeti, se ga udeleževati, zadeva pa je vsekakor pomembna tudi za tožničin osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve zanjo življenjskega pomena. Tudi ta nerešena zadeva je dodatni razlog zaradi katerega se je tožnica znašla v življenjski stiski in so težave tožnice toženi stranki pravzaprav v celoti poznane. Prav tako ji je poznana njena življenjska situacija, v kateri se je znašla po krivdi tretjih oseb in ne po lastni krivdi. Ima odprtih več zadev, ki so že dolgo časa nerešene in po mirni poti niso rešljive, tožnica pa je v izjemno slabi finančni situaciji. Zaradi ravnanj tretjih oseb se je znašla v položaju materialne ogroženosti in na te razloge ne more vplivati. Očitno je, da je tožnica v izjemnem položaju, v katerem bi v skladu z zakonodajo, zlasti z 22. in 24. členom ZBPP tožena stranka mora to specifično izjemno situacijo upoštevati in kljub nepremičnemu premoženju tožnice odobriti izjemno BPP za konkretno zadevo. Iz prošnje je tudi razvidno, da tožnica pravnih sredstev nima namena zlorabljati na način, da bi sprožala postopke, ki nimajo izgledov za uspeh in bi na ta način izrabljala določila ZBPP. Predlaga, da sodišče izvede potrebne dokaze, pravilno ugotovi dejansko stanje in tožbi ugodi. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Sodišču predlaga tudi povrnitev stroškov postopka in vlaga prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke temelji na dejanski ugotovitvi, da premoženje prosilke presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.836,66 EUR), kar po določbi 23. člena ZSV, v zvezi s 14. členom ZBPP, izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči. Tožnica temu podatku, da je njen delež nepremičnine parc. št. 57/1 k.o. ... ocenjen v višini 58.386,00 EUR ne ugovarja, niti ne ugovarja načinu ugotovitve vrednosti nepremičnine. Upoštevaje tožničin lastninski delež na nepremičnini parc. št. 57/1 k.o. ... in njegovo vrednost, je zato sodišče presodilo, da tožnica ni upravičena do pridobitve BPP.

Sodišče kot sporno v obravnavani zadevi opredeljuje vprašanje, ali je tožena stranka pravilno štela, da sporna nepremičnina predstavlja premoženje, ki tožnici onemogoča pridobitev BPP. Tožnica zatrjuje, da tožena stranka tega premoženja ne mi smela upoštevati, ker s tem premoženjem ne more razpolagati. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom opozarja na določbo ZBPP, ki v 14. členu napotuje na določbe ZSV, slednji pa v določbi drugega odstavka 23. člena izrecno določa, katero premoženje se ne upošteva v okviru premoženja iz prvega odstavka 23. člena ZBPP. Ker tožničina (do polovice) nepremičnina parc. št. 57/1 k.o. ... ne predstavlja stanovanja v katerem tožnica živi, česar tožnica niti ne zatrjuje, sodišče tudi po ugotovitvi, da med solastnicama nepremičnine sicer teče spor zaradi razdružitve solastnega premoženja (N 15/2010), tožbenega ugovora ne more upoštevati in ga kot neutemeljenega zavrača. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.