Jedro

Gre za pravne posledice, ki nastopijo že po samem zakonu, ne pa z izdajo dokončne odločbe. Z začasno odredbo po pravni podlagi, ki jo je uveljavljal tožnik, se po presoji Vrhovnega sodišča lahko zadrži le izvršitev izpodbijanega akta. Vendar pravne posledice ne nastanejo šele z izvršitvijo navedenega dela odločbe, pač pa na podlagi izrecne, že navedene zakonske določbe. Nastopa izrecnih zakonskih pravnih posledic odločbe pa ni mogoče začasno zadržati z začasno odredbo, kot je to zahteval tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe prvostopenjskega organa(Upravne enote Slovenj Gradec št. 330-167/2011-41 z dne 8. 10. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke št. 35020-20/2012-MOP-6 z dne 12. 12. 2012), s katero je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zavrnila. Prvostopenjski organ je v navedeni odločbi odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlastijo tožnikove nepremičnine (osem parcel, vse cesta) – 1. točka izreka; razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in posest na navedenih nepremičninah z dokončnostjo odločbo o razlastitvi – 2. točka izreka; v zemljiški knjigi se na navedenih nepremičninah po pravnomočnosti odločbe izbriše zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka – 3 točka izreka; sprememba zemljiškoknjižnega stanja za navedene nepremičnine se izvede po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe – 4. točka izreka.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Še naprej bo lahko uporabljala isto cesto za spravilo lesa. Izdaja predlagane začasne odredbe bi tudi nasprotovala javni koristi, ki ga zasleduje razlastitveni postopek.

3. Tožeča stranka (tožnik) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da sodišče ni upoštevalo vseh navedb tožeče stranke. Tožniku je bila razlaščena cesta, ki je edina in izključna možnost za spravilo lesa iz njegovih sosednjih gozdnih zemljišč. Prekategorizacija iz gozdne ceste v javno cesto prepoveduje uporabo javne ceste za namen spravila lesa. Postopek pred izdajo razlastitvene odločbe je bil nezakonit. Ponudba tožene stranke ni upoštevala tožnikove zahteve za izgradnjo nadomestne gozdne infrastrukture. Tožniku bo onemogočeno trajno izkoriščanje gozdov. Ni bilo upoštevano, da je tožnikova kmetija opredeljena kot zaščitena kmetija. Zaznamuje stroške pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zahtevo tožnika obravnavalo v skladu z vloženo zahtevo, kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Presodilo je, da pogoji za predlagano začasno odredbo niso izpolnjeni, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

8. Po navedeni določbi ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Vendar mora tožnik izkazati tudi potrebnost začasne odredbe, izdaja začasne odredbe pa mora biti sploh mogoča. 9. V obravnavanem primeru sta po presoji pritožbenega sodišča pomembni vsebina izpodbijane odločbe in vsebina zahteve. Odločba je namreč v svoji 3. in 4. točki izreka takšna, da učinkuje šele s pravnomočnostjo odločbe, ta pa glede na fazo upravnega spora še ni pravnomočna. Zato tožnik glede tega dela odločbe niti ne izkazuje potrebe za zahtevano začasno odredbo. V 2. točki izreka odločbe (ki je povezana s 1. točko izreka) pa prvostopenjski organ samo povzema še vedno veljavno določbo šestega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B, Uradni list RS, št. 92/2005). Na podlagi navedene določbe ZJC-B razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, z dokončnostjo odločbe o razlastitvi. Torej gre za pravne posledice, ki nastopijo že po samem zakonu, ne pa z izdajo dokončne odločbe. Z začasno odredbo po pravni podlagi, ki jo je uveljavljal tožnik, se po presoji Vrhovnega sodišča lahko zadrži le izvršitev izpodbijanega akta. Vendar pravne posledice ne nastanejo šele z izvršitvijo navedenega dela odločbe, pač pa na podlagi izrecne, že navedene zakonske določbe. Nastopa izrecnih zakonskih pravnih posledic odločbe pa ni mogoče začasno zadržati z začasno odredbo, kot je to zahteval tožnik. Takšna je že ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. I Up 176/2007, I Up 109/2007 in I Up 486/2008). Tako sploh ni (bila) potrebna niti presoja o nastanku težko popravljive škode niti ne presoja prizadetosti javne koristi. Že zato je predlagana začasna odredba neutemeljena in je sama odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Glede na navedeno pritožbeni razlogi, ki vztrajajo pri trditvi, da je podana težko popravljiva škoda in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. 11. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel. Zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.