Jedro

Po določbi 2. odstavka 385. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da se stranka v reviziji ne more sklicevati na prekoračitev tožbenega zahtevka iz sodbe sodišča prve stopnje tudi v primeru, če bi jo sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku L.P. in kot nezakonita razveljavilo sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 5.2.1993 št. Pd 71/93 in Komisije za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev z dne 3.6.1993, št. Ks - PD/300-93, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu NK delavca - opleminitilca - prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da bi tožniku, katerega žena je kot nezaposlena prijavljena na zavodu za zaposlovanje, po določbi 3. odstavka 36. d) člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 - ZDR) lahko prenehalo delovno razmerje samo z njegovim soglasjem, ki pa ni bilo dano. V posledici te odločitve je ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 385. člena ZPP) ter prekoračitve tožbenega zahtevka (2. odstavek 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je prezrlo dejstvo, da je bil med pritožbenim postopkom nad toženo stranko uveden stečaj, zato bi smelo odločati o reintegraciji in premoženjskopravnem zahtevku tožnika le v okviru pravic, ki mu gredo do uvedbe stečajnega postopka. Ker tega ni storilo, je ne samo zmotno uporabilo določila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, temveč tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavi v celoti.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene in obrazložene. Tožena stranka uveljavljenega revizijskega razloga iz 1. oziroma 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni obrazložila. Zato je ostal preizkus revizijskega sodišča glede obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le v okviru uradne dolžnosti.

Uveljavljanje novih dejstev, med katere sodi tudi zatrjevana uvedba stečajnega postopka nad toženo stranko, v reviziji ni dovoljeno. Po določbi 387. člena ZPP, se smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati in preizkušati v reviziji prvič uveljavljene okoliščine o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko in s tem njeno sklicevanje na zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi.

Po izrecni prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče tudi pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnikova žena bila kot brezposelna oseba od 24.2.1993 prijavljena na zavodu za zaposlovanje, je pravilna njuna presoja, da je tožniku kot varovani osebi iz 3. odstavka 36. d) člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih nezakonito prenehalo delovno razmerje, saj mu je prenehalo brez njegovega soglasja. V določbi 3. odstavka 36. d) člena omenjenega zakona so naštete zaščitene kategorije delavcev, ki jim delavno razmerje ne sme prenehati in tudi ne morejo biti v programu razreševanja presežkov delavcev upoštevani kot delavci, ki bi jim po preteku določenega statusa prenehalo delovno razmerje kot delavcem iz 36. c) člena ZDR. Po ugotovitvah obeh sodišč, da je tožnikova žena bila prijavljena kot nezaposlena pri zavodu za zaposlovanje, dokončna odločitev tožene stranke na podlagi 1. odstavka 36. c) člena ZDR ni imela zakonite podlage. Ugotovljeno dejansko stanje je, po presoji revizijskega sodišča, dajalo prepričljivo materialnopravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Tožena stranka tudi ne more uspeti z ugovorom, da sta sodišči v nasprotju z določilom 93. člena takrat veljavnega zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89 ZPPSL) odločili o nadaljevanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tudi po uvedbi stečajnega postopka (18.7.1996) in s tem prekoračili tožbeni zahtevek. Predvsem je opozoriti, da prekoračitev tožbenega zahtevka ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Na to kršitev pazi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku samo na zahtevo stranke (3. odstavek 365. člena ZPP). Isto pravilo velja tudi v revizijskem postopku.

Po določbi 2. odstavka 385. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da se stranka v reviziji ne more sklicevati na prekoračitev tožbenega zahtevka iz sodbe sodišča prve stopnje tudi v primeru, če bi jo sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi.

V obravnavanem primeru tožena stranka v pritožbi odločitve prvostopnega sodišča, ki je ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika, ni izpodbijala, niti ni mogla izpodbijati. Do uvedbe stečajnega postopka je namreč prišlo šele po izteku pritožbenega roka. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, s katero se izpodbija pravnomočna drugostopna sodna odločba (1. odstavek 382. člena ZPP), lahko tožena stranka napada le tisti del odločitve, s katerim na drugi stopnji ni uspela. Ker zatrjevane novote (beneficium novorum) tožena stranka ni uveljavljala niti do izdaje sodbe pritožbenega sodišča, je izgubila pravico do tega ugovora v revizijskem postopku. Uveljavljeni revizijski razlog iz 2. odstavka 385. člena ZPP zato ni podan.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZPPSL, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).