Jedro

Ne iz izreka ne iz obrazložitve ni razvidno, katera komunalna opremljenost in v kakšni višini se je upoštevala pri obračunu NUSZ.

Zgolj dejstvo, da se tožnikovo nezazidano stavbno zemljišče nahaja v neposredni bližini javne ceste, ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru za to zemljišče urejen dostop do javnega cestnega omrežja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. 4224-01745/2009-077F z dne 16. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2009 v znesku 142,62 EUR, in sicer za zazidano stavbno zemljišče na naslovu ... in za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 1260/1 k.o. ... Pri odmeri so bile uporabljene določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Moravče (v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Na podlagi mnenj Elektro Ljubljana in Javnega komunalnega podjetja Prodnik je bilo ugotovljeno, da je zemljišče parc. št. 1260/1 mogoče priključiti na električno omrežje in na vodovod. Na območju, na katerem se nahaja parcela, je dovoljena gradnja malih čistilnih naprav, zagotovljeno pa je tudi odstranjevanje odpadkov. Ker se parcela nahaja v neposredni bližini javne ceste parc. št. 1377/1 k.o. ..., je mogoč dostop nanjo. Na podlagi navedenega pritožbeni organ ocenjuje, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za odmero NUSZ iz 2. alineje prvega odstavka 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Za nobeno od zemljišč ni navedeno, kako sta bili ovrednoteni s številom točk v smislu 6. člena Odloka. Nezazidano stavbno zemljišče sploh nima dostopa do javne ceste in je ta v naravi možen izključno iz zraka ali peš preko drugih parcel. Zato omenjenemu zemljišču ni mogoče pripisati komunalne opremljenosti, ki je pogoj za odmero NUSZ. Šele upravni organ druge stopnje našteva nekatera dokazila, na podlagi katerih naj bi bila ugotovljena opremljenost parc. št. 1261/1 k.o. ..., vendar pa tožniku v pritožbenem postopku ni bilo omogočeno, da se v zvezi s tem izjavi. Nedopustna je tudi ocena, da je na omenjeno parcelo mogoč dostop z javne ceste, ker naj bi se zemljišče nahajalo v njeni neposredni bližini. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, podrejeno, da samo odloči o stvari. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto.

Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe te zahteve ne izpolnjuje. V njej so namreč navedene le določbe predpisov, in sicer Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), ZGO-1, Odloka (Uradni vestnik Občine Moravče, št. 9/03), Sklepa o določitvi vrednosti točke, Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ZUP in Zakona o upravnih taksah (ZUT). Ne iz izreka ne iz obrazložitve ni razvidno, katera komunalna opremljenost in v kakšni višini se je upoštevala pri obračunu NUSZ za zazidano stavbno zemljišče na podlagi 6. člena Odloka, ki določa vrednotenje stavbnega zemljišča s točkami glede na njegovo opremljenost s komunalnimi in drugimi napravami. Zato seštevka vseh točk v višini 310, ki je naveden v izreku odločbe, ni mogoče preizkusiti. Prav tako iz odločbe ni razvidno, kaj naj bi predstavljalo vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča z 1 točko.

Nadalje je utemeljen tudi tožbeni ugovor, da iz odločbe ni razvidno, na podlagi česa je prvostopenjski organ ugotovil, da nezazidano stavbno zemljišče izpolnjuje pogoje za odmero nadomestila. Po prvem odstavku 218. člena ZGO-1 je namreč NUSZ mogoče odmeriti le za nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen. Po tretjem odstavku tega člena se kot nezazidano stavbno zemljišče šteje tisto, za katero je z izvedbenim prostorskih aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja v nadaljevanju naštetih objektov, v drugi alineji prvega odstavka 218.b člena pa še, da mora biti poleg tega za ta zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, ležati pa morajo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom določila, da se zanje plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Po četrtem odstavku istega člena ZGO-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 se šteje, da je navedena oskrba zagotovljena, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, razen če ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav.

Z navedenim je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

To pomanjkljivost je nato skušal odpraviti pritožbeni organ in se je v zvezi z možnostjo priključevanja nezazidanega stavbnega zemljišča na našteto komunalno infrastrukturo skliceval na mnenji podjetij Elektro Ljubljana (priključitev na električno omrežje) in Javnega komunalnega podjetja Prodnik (priključitev na vodovod). Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bil tožnik s temi dokazili seznanjen, poleg tega pa sodišče glede na datum omenjenih listin (Elektro Ljubljana z dne 2. 3. 2010, Prodnik z dne 4. 3. 2010) ugotavlja, da so bila pridobljena šele v pritožbenem postopku. Ker je upravni organ druge stopnje s poizvedbami pri navedenih podjetjih dopolnil dokazni postopek, o vsebini dobljenih podatkov pa se tožnik ni mogel izjaviti, je s tem podana kršitev četrtega odstavka 146. člena ZUP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče se strinja tudi s tožbenim stališčem, da zgolj dejstvo, da se tožnikovo nezazidano stavbno zemljišče nahaja v neposredni bližini javne ceste, ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru za to zemljišče urejen dostop do javnega cestnega omrežja. V tem delu zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

Ker je že navedeno zadosten razlog za ugoditev tožbi, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni bilo dolžno opredeliti in je izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka in kot nastale stroške priglaša plačane sodne takse. Ker bo sodišče sodno takso za postopek vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1), njihovega plačila ni naložilo toženki v breme.