Jedro

Vprašanje nepravilnega vabljenja na narok ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, marveč gre lahko le za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožeči stranki 1.613.648 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1994 dalje do plačila, pri čemer je ta obveznost nerazdelna z obveznostjo družbe M.-M. po sklepu o izvršbi opr. št. IV Ig 124/95 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ugotovilo je, da je toženka z dogovorom z dne 21.09.1993 pristopila k dolgu svoje družbe M.-M. v višini 36.802 DEM kot cene za dela, ki jih je opravila tožeča stranka. Toženka je s prepustitvijo avtomobila tožeči stranki, ki ga je imela na leasing, delno poravnala ta dolg, in sicer v višini obrokov, ki jih je plačala za leasing. Razliko mora zato tožnica poravnati. Ni šlo za skrite napake, le-te pa je reklamirala prepozno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo. Spoznalo je, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Trditve o tem, da lokal ni bil tehnično prevzet, so nedovoljena novota, sicer pa iz samega dogovora sledi, da je toženka z izvedenimi deli razpolagala, napak pa ni grajala ne v dovoljeni obliki in ne pravočasno. Za takšno novoto gre tudi pri trditvi, da toženka specifikacije opravljenih del ni podpisala.

Proti tej sodbi v povezavi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in v celoti razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v ponovno sojenje. Sodiščema očita, da nista upoštevali, da je toženka sklenila dogovor le ob pogoju, da bo tožeča stranka montirala dogovorjeno opremo, česar pa ta ni dokazala. Tožeča stranka je izstavila račun šele 15.12.1994 za 36.800 DEM, torej očitno šele po reklamaciji, ki pa naj bi bila po mnenju sodišč prepozna. Toženi stranki ni bila dana možnost, da se izjavi glede na navedbe tožeče stranke, ker ni sprejela ne vabila ne vloge. Vrnitve v prejšnje stanje ni mogla uveljavljati, ker je bila sodba izdana po več kot štirih mesecih.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in zato omogoča le omejen obseg izpodbijanja. Tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 320. člena ZPP). Revizijska trditev o pogoju, pod katerim je toženka sklenila obravnavani dogovor o plačilu dolga, je nova in meri na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je nedovoljena in nanjo ne bo odgovora. Le mimogrede, trditev je tudi nelogična, ker sicer zakaj naj bi stranki ob sklenitvi dogovora govorili o pomanjkljivostih opreme, če dogovorjena dela sploh ne bi bila opravljena.

Ni povsem razumljivo, kaj želi toženka doseči z revizijsko trditvijo, da je bil račun z dne 15.12.1994 izdan šele po tistem, ko je tožeča stranka prejela toženkino reklamacijo. To drži, toda ta račun, izstavljen za znesek 19.775,10 DEM in ne za 36.800 DEM, vsebuje obračun dotakratnih terjatev in poravnave med strankama. Tako vsebuje ceno za izdelavo, dobavo in montažo notranje opreme 36.802 DEM s 5-odstotnim TPP 1.840,20 DEM in denarno ocenjeno poravnavo dolga z izročitvijo avtomobila, ki predstavlja obroke (18.867 DEM), ki jih je toženka plačala na podlagi pogodbe o leasingu (izkazalo se je namreč, da ni lastnica avtomobila, ker je nehala plačevati obroke). Zato je bil izstavljen račun za razliko med ceno in dejansko poravnanim dolgom in tako s toženkino reklamacijo ni nobene povezave.

Neutemeljena je tudi končna revizijska trditev, da toženki ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah tožeče stranke in da ni mogla enakovredno ponuditi svojih dokazov. Toženka ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo 16.11.2000, ni ovrgla. Ta ugotovitev je temeljila na podpisanih povratnicah o vročenem vabilu tako toženki kakor tudi njenemu pooblaščencu in slednjemu še o vročeni pripravljalni vlogi tožeče stranke. Takšni povratnici imata lastnost javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP). Toženka v pritožbi ni zatrjevala, da vsebine teh listin niso resnične in seveda tudi ni ponudila dokazov, s katerimi bi to trditev dokazala. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložila hkrati s tožbo, je sicer navajala, da vabil s pooblaščencem nista prejela, vendar je ta predlog umaknila, kar je bilo dejanje njenega prostega razpolaganja s procesnimi pravicami. Tako ali tako pa vprašanje nepravilnega vabljenja na narok ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, marveč gre lahko le za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Skratka, neresničnosti vsebine javnih listin ni dokazala (tretji odstavek 224. člena ZPP). Primerjava s podpisi toženke na vabilih za prejšnje naroke, pa kažejo, da gre za podpise iste osebe. Zato pritožbeno sodišče ni imelo razloga, da bi se po uradni dolžnosti spuščalo v preizkušanje in obravnavanje vprašanja, ali je bila toženki dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sama pa v pritožbi na to, sicer v reviziji zatrjevano kršitev, ni opozorila. Sicer pa revizija ne pove niti tega, katerih navedb toženka ni mogla podati med prvostopenjskim postopkom in katerih dokazov ni mogla enakovredno ponuditi.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani. Preizkus po uradni dolžnosti pa tudi ni pokazal, da bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).