Jedro

V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal.

Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Tožena stranka je v 1. točki izpodbijane odločbe ugotovila, da je A. A., rojen ... (v nadaljevanju kandidat), opravljal pisni del pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) v dneh 7. in 8. 9. 2020 ter ustni del izpita dne 1. 10. 2020 in bil pri ustnem delu izpita ocenjen neuspešno; v 2. točki izreka ugotovila, da je kandidat PDI opravljal trikrat in k izpitu ne more ponovno pristopiti in v 3. točki izreka, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedla, da je kandidat zahtevo za opravljanje izpita vložil dne 4. 8. 2020, pristop k opravljanju PDI, pa je bil dovoljen z odločbo št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020. Dne 7. in 8. 9. 2020 je bil kandidat na pisnem delu izpita ocenjen uspešno, zato je 1. 10. 2020 pristopil k opravljanju ustnega dela PDI, ki ga ni opravil. V skladu z določbo 23. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju Pravilnik) je bil o ustnem delu PDI voden zapisnik, v katerem je bil zapisan potek izpita, postavljena vprašanja, ocene iz posameznih področij in uspeh izpita, prilogi podpisanega zapisnika pa sta tudi pisni nalogi. Sklep, da kandidat ni opravil PDI, temelji na v zapisniku navedeni oceni na področju Kazensko materialno in procesno pravo (5 točk) in področju Temelji gospodarskega prava (5 točk). Ker dve področji nista bili ocenjeni kot uspešni, kandidat izpita ni opravil.

3.Odločitev, da kandidatu ni dovoljen drugi pristop, temelji na drugem odstavku 20. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) in ugotovitvi, da iz spisa zadeve št. 6040-134/2016 izhaja, da je kandidat k PDI prvič pristopil na podlagi odločbe št. 6040-134/2016/14 z dne 21. 8. 2017 in sicer k pisnemu delu izpita dne 4. 9. 2017 in 5. 9. 2017. Z odločbo št. 6040-134/2016/16 z dne 26. 9. 2017 je bilo ugotovljeno, da kandidat pisnega dela izpita ni opravil in se mu zato ne dovoli pristop k ustnemu delu izpita dne 4. 10. 2017. Na podlagi zahteve za ponovni pristop k izpitu je bil kandidatu z odločbo št. 6040-134/2016/19 z dne 24. 9. 2018 dovoljen drugi pristop k izpitu in sicer k pisnemu delu dne 8. 10. 2018 in 9. 10. 2018 ter ustnemu delu dne 7. 11. 2018. Ker je bilo z odločbo št. 6040-134/2016/22 z dne 24. 10. 2018 ugotovljeno, da kandidat pisnega dela izpita ni opravil, mu pristop k ustnemu delu izpita ni bil dovoljen. Tretji pristop k PDI pa je bil kandidatu dovoljen z odločbo št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic in svoboščin. Uvodoma navaja, da je v skladu z 2. točko prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za ta spor krajevno pristojno Upravno sodišče v Ljubljani, ker je določanje pogojev za opravljanje PDI določeno na sedežu Ministrstva za pravosodje, kjer se izvaja tudi dejavnost tega državnega organa.

5.Navaja, da je njegov pravni interes doseči popravo krivice, ki se mu je zgodila pri opravljanju PDI, ker je bil pri sestavi komisije za PDI kršen Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), ki v 37. členu za uradne osebe določa dolžnost izogibanja nasprotju interesov. V obravnavanem primeru je bil tožniku kot izpraševalec postavljen B. B., kar je razvidno iz razporeda pravniških državnih izpitov priloženega k Odločbi Ministrstva za pravosodje številka 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020. Zoper določitev izpraševalca ni bilo nobenega pravnega pouka in možnosti za izločitev, ki bi jo lahko predlagal tožnik. Tožnik je šele naknadno, po tem, ko je zaznal, da ga B. B. ni korektno obravnaval na PDI dne 1. 10. 2020, ugotovil, da gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Prav tako je bil predsednik volilne komisije 5. volilne enote in je v tej funkciji zavrnil volilno listo kandidatov, na kateri je bila tudi tožnikova mati, odvetnica, in pri kateri je tožnik bil v času opravljanja PDI v delovnem razmerju, v zvezi s čimer je prišlo do spora. Sodniku B. B. je bilo znano razmerje tožnika do odvetnice C. Zaradi nekorektnega odnosa do tožnika na PDI je tožnik dobil vtis, da se mu izpraševalec želi maščevati, kajti njegov pristop je bil izrazito pristranski in neverodostojen. Tožnik s spornim razmerjem njegove matere kot odvetnice in delodajalke s predsednikom volilne komisije ni bil seznanjen, zato meni, da bi se moral sodnik B. B. izločiti kot izpraševalec, da ne bi nastopile zatrjevane okoliščine po 37. in 38. členu ZIntPK in bile posledično kršene tožnikove z Ustavo RS zagotovljene pravice. Kršitve glede izločitve, pa so iz zgoraj navedenih razlogov podane tudi po določbah 35. do 41. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6.Tožnik je 1. 10. 2020 prvič opravljal ustni del izpita. Kot prvi ga je izpraševal B. B. ter mu postavljal vprašanja, kakršna izhajajo iz zapisnika o opravljanju PDI Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje, številka 7135 z dne 1. 10. 2020, ki ga je ročno spisal zapisnikar D. D. Opozarja na nepravilnosti pri vodenju zapisnika, vendar iz vprašanj in sosledja le-teh, kolikor jih je glede napak in nečitljivega rokopisa mogoče razbrati, izhaja dejstvo, da je tožnik na vsa vprašanja odgovoril, in da so sledila vprašanja navezujoč se na odgovore. Tožnik zatrjuje, da je materijo kazenskega prava odgovarjal za pozitivno oceno, zato je presenečen, ko je čakajoč na rezultate izpita slišal B. B. reči, da ga bo ocenil negativno in da je bil slab na pisnem delu. Tudi tu se je pokazala pristranskost B. B., ki je ocenjeval pisni izdelek tožnika, po tem, ko sta ga pozitivno ocenila že dva kazenska sodnika pred njim. Tako se je vpletel v njuno ocenjevanje, kar tudi kaže na njegovo nekorektnost. Bilo pa je opazno, da je tožnik na kazenskem področju pokazal veliko več znanja, kot na drugih pravnih področjih izpraševalcev, ki so ga ocenili pozitivno. Njegovo znanje potrjuje tudi dokumentacija izobraževanja na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru ter izobraževanja opravljenega v pravosodju.

7.Tožniku je znano, da ocene izpraševalca na PDI sodišče ne more spreminjati. Če pa se upoštevajo izobraževalno-pravne kavtele, pa bi že po vsem do sedaj navedenem lahko ugotovili, da akademsko oceno lahko podeli zgolj oseba z akademskim nazivom, ki je B. B. nima, ter da je nemogoče verjeti, da bi na ustnem delu PDI tožnik kazenskega prava znal tako malo, da ne bi dosegel pozitivne ocene. Vsekakor ocena na PDI ni primerljiva z ocenami, ki jih podeljujejo tekom izobraževalnega sistema profesorji na raznih fakultetah, na katerih pa opravljanje izpitov ni omejeno oziroma je omejeno na pet poizkusov, na pa zgolj na tri. V danem primeru je tožnik po vsem zgoraj opisanem izobraževanju, kateremu je posvetil vse dosedanje življenje, imel pravico ustno odgovarjati zgolj enkrat v pičlih 30 minutah, kolikor je trajalo izpraševanje B. B., pa je izgubil vse možnosti za nadaljevanje zaposlitve v odvetniški pisarni ter tudi postati tožilec ali sodnik. Tako mu je bila kljub večletnemu izčrpnemu izpopolnjevanju in izobraževanju ter tudi izkazanemu znanju na izpitu odvzeta pravica do proste izbire zaposlitve (iz 49. člena Ustave) in izobraževanja (iz tretjega odstavka 57. člena Ustave) in pravica do izbire poklica ter pravica do dela po 15. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02). S tem, ko nima več pravice opravljati PDI je tožnik izgubil službo v odvetniški pisarni, kjer je bil zaposlen in se je moral prijaviti na Urad za delo.

8.Tožnik izpodbija odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje številka 6040-134/2016/33 z dne 22. 10. 2020 v celoti. V 1. točki je zapisana zgolj ugotovitev, nekritično povzeta po zapisniku o opravljanju PDI Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje, številka 7135 z dne 1. 10. 2020. Očitno Ministrstvo pred zapisom tega ugotovitvenega dela upravne odločbe ni zaznalo, da zapisnik o opravljanju PDI ni sestavljen v skladu z določbami ZUP-a, od člena 74 do 81. Iz zapisnika izhajajo zgolj vprašanja, ne pa tudi odgovori ter druga bistvena dogajanja na izpitu. Zapisnik ni bil pisan med opravljanjem uradnega dejanja tako, da bi bil narekovan, kot to določa zakon. Ne vsebuje natančnega poteka opravljenega dejanja, temveč zgolj vprašanja in ne danih izjav, kot to določa 76. člen ZUP. Z zapisnikom je bil tožnik seznanjen na lastno zahtevo šele, ko je želel vpogledati v svoj dosje številka 6040-134/2016, ni pa mu bil vročen ter mu ni bila dana možnost uresničitve pravice, da lahko da nanj pripombe. Če bi izpitna komisija na PDI oziroma tožena stranka ravnala pravilno, predvsem pa upoštevala 76., 77. in 78. člen (ter druge) ZUP, bi se s pripombami tožnika na zapisnik lahko razčistili dvomi v nepristranskost zgoraj omenjenega izpraševalca in bi se na ta način preprečili zapleti in tudi upravni spor. Dosegel bi lahko pozitivno oceno in možnost dopolniti opravljanje PDI.

9.Posebno sporna je odločba v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, kjer tožena stranka ugotavlja, da je kandidat PDI opravljal trikrat in k izpitu ne more ponovno pristopiti. Takšna ugotovitev je absurdna, saj sedaj veljavni ZPDI v drugem odstavku 20. členu ex lege določa, da se kandidatu, ki po tretjem dovoljenem pristopu ne opravi uspešno izpita, ni dovoljen ponovni pristop. Kar velja ex lege, se ne zapisuje v upravne odločbe. Posebno je sporno to v danem primeru, ker se lahko določbe ZPDI in Pravilnika spreminjajo in bi morebitno neomejevanje opravljanja PDI na tri poizkuse, zaradi pravnomočne odločitve 2. točke izpodbijane odločbe bil tožnik v neenakopravnem položaju glede na spremenjene določbe zakonodaje na podlagi sedaj izpodbijane upravne odločbe.

10.Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in predlaga, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov. Podredno predlaga, da sodišče odpravi 2. točko odločbe Ministrstva za pravosodje številka 6040-134/2016/33 z dne 22. 10. 2020 in tožniku povrne stroške postopka.

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenim zahtevkom in prereka tožbene navedbe, razen tistih, ki jih izrecno priznava. Nasprotuje očitku kršitve določbe 37. člena ZIntPK in opozarja, da je bil tožnik v odločbi št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020 poučen o pravnem sredstvu, ki bi ga lahko vložil, če se z odločbo, s katero mu je bil dovoljen pristop k izpitu in dodeljena izpitna komisija, ni strinjal. Navedbe tožnika, da je šele naknadno, po tem, ko je zaznal, da je izpraševalec B. B. na ustnem delu PDI ni obravnaval korektno, ugotovil, da gre za sodnika in predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu, so po mnenju tožene stranke neprepričljive in medsebojno si nasprotujoče. Po oceni tožene stranke član izpitne komisije B. B. ni sodeloval neposredno pri pripravništvu tožnika, ker mu ni bil dodeljen za mentorja, temveč je bila njegova vloga omejena na funkcijo predsednika sodišča. Glede navedb, da je bil član izpitne komisije B. B. tudi predsednik 5. volilne enote, ki je zavrnila volilno listo kandidatov, na kateri je bila tudi mama tožnika in ima zato tožena stranka vtis, da se ji je izpraševalec B. B. zaradi sodnih sporov glede navedene zavrnitve liste kandidatov želel maščevati in zato pristopil izrazito pristransko in neverodostojno, tožena stranka ponovno opozarja, da je tožnik imel možnost z vložitvijo tožbe zoper odločbo št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020 nasprotovati izpitni komisiji, ki mu je bila določena. Kot izhaja iz zapisnika o opravljanju PDI, tožnik ni podal nobene pripombe na sestavo izpitne komisije na samem ustnem delu izpita, prav tako ni opozoril na morebitno nasprotje interesov. Iz spisa 6040-134/2016, ki se vodi v zvezi z zahtevo tožnika za pristop k PDI, tudi ni razvidno, da bi tožnik kadarkoli podal predlog za izločitev člana izpitne komisije.

12.Tožnik navaja, da je bil član izpitne komisije B. B. pri ocenjevanju do tožnika nekorekten, pristranski in neverodostojen, pri tem pa ne pove, v čem se je izkazovala njegova nekorektnost in pristranskost. Glede imenovanja predsednika in članov izpitne komisije tožena stranka pojasnjuje, da predsednika državne komisije za PDI in njene člane imenuje minister, pristojen za pravosodje, skladno z 21. členom ZPDI izmed izkušenih sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, notarjev in drugih uglednih pravnih strokovnjakov, ki jih predlagajo predsedniki sodišč, sodni svet, predsednik ustavnega sodišča, državna tožilstva, odvetniška in notarska zbornica ter pravne fakultete. Upoštevaje navedeni postopek imenovanja predsednika in članov državne komisije za PDI tožena stranka ne dvomi v strokovnost in integriteto posameznih članov. Nadalje v zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da so v konkretnem primeru izpitno komisijo sestavljali predsednik in štirje člani izpitne komisije ter zapisnikar, kar po mnenju tožene stranke znatno omejuje možnost predsedniku ali posameznemu članu izpitne komisije, da bi svojo nalogo opravljal pristransko ali nekorektno. Nepristranskost postavljanja vprašanj se pri ustnem delu izpita dodatno zagotavlja s tem, da izpraševalci skladno s šestim odstavkom 22. člena Pravilnika lahko z dovoljenjem predsednika izpitne komisije postavljajo kandidatu dodatna vprašanja iz področij drugih izpraševalcev. Vsak kandidat je pred pričetkom ustnega dela izpita tudi seznanjen s sistemskim načelnim mnenjem Komisije za preprečevanje korupcije št. 06211-9/2012/23 z dne 3. 7. 2012 glede krepitve integritete in omejevanja nasprotja interesov pri delovanju različnih komisij, svetov in delovnih skupin, v katerih sodelujejo posamezniki, ki niso zaposleni v javnem sektorju ter se pred začetkom vsakega ustnega dela izpita ugotavlja ali obstaja nasprotje interesov. Tožena stranka posebej poudarja še, da je javnost ustnega dela izpita omejena le po razglasitvi uspešnosti izpita pri seznanitvi kandidata z ocenami s posameznih področij skladno s 24. členom Pravilnika, v ostalem pa je ustni del izpita javen, kar dodatno onemogoča nekorektnost in pristranskost predsednika in članov izpitne komisije.

13.Tožena stranka se ne strinja z navedbami tožnika, da je sodelovanje sodnika B. B. v izpitni komisiji, ki bi se po njegovem mnenju moral izločiti, povzročilo poseg v njegove ustavne človekove pravice do proste izbire zaposlitve in izobraževanja ter pravice do izbire poklica in pravice do dela po Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožniku je bilo tako kot drugim kandidatom, pod enakimi, z zakonom določenimi pogoji, omogočeno opravljanje PDI. S tem je bila tožniku zagotovljena pravica pridobiti si želeno kvalifikacijo za opravljanje del v pravosodju.

14.Tožnik oporeka oceni člana izpitne komisije B. B., ker slednji nima akademskega naziva. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da ZPDI določa, kdo je lahko imenovan za člana izpitne komisije, pri tem pa ne zahteva, da bi moral imeti član izpitne komisije akademski naziv. Tožena stranka prav tako ne dvomi, da je tožnik skozi proces izobraževanja pridobival znanja s področja kazenskega prava, kar je bil tudi pogoj, da je uspešno zaključil študij prava in opravil pripravništvo. Ob tem pa tožena stranka poudarja, da je uspešno zaključen študij prava ter opravljeno usposabljanje oziroma pripravništvo v obsegu in na način, kot ga določa ZPDI, pogoj, ki ga mora izpolnjevati vsak kandidat za pristop k PDI, nikakor pa zagotovilo, da bo kandidat izpit tudi uspešno opravil. Na ustnem delu PDI se skladno z 21. členom Pravilnika preverja sposobnost za samostojno opravljanje pravniških del na vseh področjih programa in morajo vprašanja izhajati iz praktičnih primerov ter biti usmerjena v njihovo reševanje, tako se lahko oceni sposobnost uporabe znanja, praktične izkušnje, sposobnost pravnega razumevanja in reševanje problemov, oblikovanja stališč in sprejemanje odločitev, sposobnost pravno-logičnega razmišljanja in argumentacije ter verbalne komunikacije. Zahtevano znanje in izkazane sposobnosti kandidata na PDI zato po mnenju tožene stranke presegajo potrebno raven teoretičnega znanja za uspešno opravljen izpit na dodiplomskem študiju prava in ju zato ni možno primerjati.

15.Tožena stranka prereka navedbe tožnika glede nepravilnosti pri sestavi zapisnika o opravljanju PDI. Vsebino zapisnika o poteku PDI določa 23. člen Pravilnika. Tožena stranka ocenjuje, da je zapisnik, ki se nahaja v spisu št. 6040-134/2016, sestavljen skladno z navedeno določbo Pravilnika in pri tem poudarja, da se v postopku v zvezi z opravljanjem PDI določbe ZUP uporabljajo smiselno.

16.Tožena stranka na podlagi vsega navedenega predlaga, da naslovno sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

17.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2021 in dne 12. 5. 2023 poudarja, da njegova tožba temelji na posebni situaciji. Navaja tudi, da sodišče odgovora na tožbo ne sme upoštevati, ker ga je podpisala ista oseba, ki je izdala izpodbijani akt in ni pooblaščena oseba za zastopanje države, to je državno odvetništvo.

18.Ministrica se pri odgovoru na tožbo ni izrekla o specifiki obravnavanega primera. Pojasnjuje svoje stališče do potrebnosti PDI pri opravljanju različnih funkcij in navaja, da tožnik na PDI ni pristopil z namenom, da bi opravljal katero od področij, za katere se zahteva PDI, pač pa zgolj kot pripravnik. Pojasnjuje, da nadzora nad izpraševalci ministrica za pravosodje ni zagotovila. V svojem odgovoru je povsem ignorirala zatrjevanje ustvarjanja videza nepristranskosti, ki je zadostoval kot tak, da je vzpodbudil pri tožniku občutek pristranskosti. Pojasnjuje, da mu je B. B. postavil mnogo vprašanj in podvprašanj, ki v zapisniku niso navedena. Tudi, če Pravilnik ne določa, da je treba vpisati odgovore, bi že zaradi ustvarjanja vtisa nepristranskosti in naknadnih nesporazumov, morali poleg vprašanj biti zabeleženi tudi odgovori. Tožniku pa je znano, da je v vseh drugih njemu znanih primerih, bil zapisnik pravilno voden, se pravi tako, da so poleg vprašanj bili navedeni tudi odgovori ter sprotne opombe. Meni da Pravilnik, ki ni v skladu z višjim pravnim predpisom (ZUP), ne more veljati po načelu: legi superiori derogat legi inferiori (argument hierarhije pravnih aktov).

19.Tožnik o možnosti izločitve izpraševalca zaradi pristranskosti ni imel pravnega pouka oziroma obvestila. Tudi sicer je pristranskost zaznal šele takrat, ko je na izpitu spoznal, da se ocenjuje in preverja znanje predvsem iz vsebin, ki se pojavljajo pri izpitu le izjemoma. Prav tako na izpitu ni dobil sprotnih informacij, ki bi mu omogočale objektivnost poteka izpita in popravo ali dopolnjevanje odgovorov.

20.Glede zatrjevanega koruptivnega videza pri sestavi komisije, ministrica za pravosodje ni podala nobenega relevantnega odgovora. Če je že pristojna odločati o sestavi komisije, je odgovorna tudi za koruptivno oziroma nezakonito ravnanje članov komisije.

21.Pojasnjuje tudi, da je tožnik izpit opravljal v času epidemije Covid 19, kar je znatno otežilo priprave tožnika na tako težak preizkus znanja, saj so tako izpraševalci, kot kandidat morali uporabljati maske. Sklicuje se na stališča, ki jih je Ustavno sodišče RS sprejelo že v odločbi številka U-I-79/20 z dne 3. 5. 2021 in navaja, da je že samo dejstvo nezakonitosti izvajanja ukrepa nošenje mask na PDI zadostna podlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi. Dodatno pa se tožnik še sklicuje na določbi Ustave RS enakosti vseh državljanov pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ker je sam imel drugačne otežene pogoje pri opravljanju PDI, kot drugi kandidati, ki niso bili pod pritiskom nezakonitih ukrepov Vlade RS.

22.Neresnično je tudi zatrjevanje ministrice za pravosodje, da je bil tožnik poučen o možnosti izločitve posameznega izpraševalca, saj tega pravni pouk na sklepu o dovolitvi pristopa ne izkazuje. Razpored izpraševalcev je priložen k sklepu kot priloga, kot npr. tudi higienski ukrepi za Covid-19 in predračun za plačilo izpita. Razpored na prvi strani sklepa pred samim pravnim poukom sploh ni omenjen, na samem razporedu pa ni niti enega pravnega pouka, niti opozorila ali obvestila o možnosti izločitve, niti pojasnitve, od kod je posamezni izpraševalec oziroma njegova zaposlitev.

23.Tožena stranka v vlogi z dne 23. 5. 2023 kot neutemeljene prereka navedbe tožnika v 2. pripravljalni vlogi in v zvezi z njimi navaja, da je bil tožnik že pred pristopom na pisni del izpita, in sicer ob vročitvi odločbe št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020, seznanjen s splošnimi higienskimi priporočili in pogoji, pod katerimi se je izvajal izpit (med njimi tudi nošenje zaščitne maske in razkuževanje rok). Tožnik je pristopil k pisnemu delu izpita dne 7. 9. 2020 in 8. 9. 2020 ter nato še k ustnemu delu izpita dne 1. 10. 2020 in izpit opravljal kljub zaščitnim ukrepom, ki so veljali v času opravljanja izpita in pod katerimi se je tedaj izvajal izpit. Iz zapisnika o poteku ustnega dela izpita pod zaporedno številko v evidenčni knjigi št. 7135 z dne 1. 10. 2020 ni razvidno, da bi imel tožnik pripombe glede organizacije izpita oziroma pogojev, pod katerimi se je izvedel ustni del izpita.

24.Navaja tudi, da so se v času opravljanja izpita, to je dne 7. 9. 2020 in 8. 9. 2020 ter dne 1. 10. 2020, začasni ukrepi za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (nošenje zaščitne maske in razkuževanje rok) izvajali na podlagi Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 117/20) in Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 124/20), na katera pa se odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-132/21-25 z dne 2. 6. 2022, ne nanaša, niti Ustavno sodišče vanju ni poseglo s kakšno drugo odločbo.

25.K navedenemu tožena stranka zgolj še pripominja, da ima v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-132/21-25 z dne 2. 6. 2022, ugotovitev neskladja Odloka z Ustavo učinek razveljavitve, ki na podlagi tretjega odstavka 45. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) učinkuje za naprej od naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga določi Ustavno sodišče RS.

26.V zvezi z navedbami tožnika glede drugačnih in oteženih pogojev, pod katerimi je opravljal izpit v primerjavi s kandidati, ki izpita niso opravljali v času začasnih ukrepov Vlade RS, tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik zahtevo za opravljanje izpita v času veljavnosti začasnih ukrepov za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 vložil sam. Tožena stranka na odločitev tožnika, da bo k opravljanju izpita tretjič pristopil septembra 2020 ni vplivala, niti ni mogla vplivati. V času veljavnosti začasnih ukrepov so vsi kandidati, ki so takrat pristopili k opravljanju izpita, le-tega opravljali pod enakimi pogoji, torej tudi ob upoštevanju tedaj veljavnih začasnih ukrepov za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2. Če je tožnik za pogoje, pod katerimi se je izvajal izpit v času trajanja začasnih ukrepov, izvedel šele po vložitvi zahteve in se s takim načinom izvedbe izpita ni strinjal, bi svojo zahtevo v skladu z določbama 134. in 135. člena ZUP lahko umaknil, na podlagi česar bi se postopek, začet z njegovo zahtevo, s sklepom ustavil, tožnik pa bi lahko kasneje vložil novo zahtevo za pristop k opravljanju izpita. V zvezi z navedbami tožnika, da mu je nošenje zaščitne maske na izpitu škodovalo zaradi motenj dihanja, neprekrvavljenosti in oskrbe možganov s kisikom, da ga je maska ovirala pri govoru, razmišljanju ter verbalni in neverbalni komunikaciji, tožena stranka opozarja na določbo 30. člena Pravilnika, ki ureja možnost odsotnosti ali odstopa kandidata od izpita iz upravičenih razlogov, česar pa se tožnik ni poslužil.

Oprava glavne obravnave

27.Sodišče je v zadevi dne 6. 11. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter priloge tožnika (A1-A26) in priloge tožene stranke (B1-B6) ter izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika.

28.Sodišče je zavrnilo predlog tožnika za zaslišanje C. C., vpogled v odločbo RS, Volilne komisije 5. volilne enote številka 041-5/2018-11 (2101) z dne 4. 5.2018, sodbo v imenu ljudstva Vrhovnega sodišča RS opr. št. Uv 5/2018 z dne 5. 5. 2018, sklep Ustavnega sodišča RS številka Up-713/18-3 z dne 11. 5. 2018 in EuropeanCourtof Human Rights - Case Pečnik andothers v. Slovenia, 20 May 18, ker izvedba teh dokazov na odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazne predloge k III. točki tožbe (stran 7 in 8), ker gre za listine upravnega spisa, v katere je sodišče v okviru dokaznega sklepa že vpogledalo.

K 1. točki izreka

29.Tožba ni utemeljena.

30.Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožnikovega ugovora krajevne nepristojnosti Upravnega sodišča RS, zunanjega oddelka v Celju. Pojasnjuje, da je bila organizacija Upravnega sodišča RS, v času vložitve tožbe in v času odločanja veljavnega ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 107/09-odl. US, 62/10, 98/11-odl. US, 10/17ZPP-E, 49/23) določena v 9. členu ZUS-1. Upravno sodišče RS ima sedež v Ljubljani, sodi pa na sedežu in na zunanjih oddelkih (prvi in drugi odstavek 9. člena ZPDI). Na sedežu oziroma zunanjih oddelkih Upravno sodišče RS odloča glede na prebivališče ali sedež tožnika, če pa tožnik nima prebivališča ali sedeža v Republiki Sloveniji, pa glede na kraj izdaje akta, ki se izpodbija s tožbo (četrti in peti odstavek 9. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi iz tožbe izhaja, da ima tožnik prebivališče v Celju, zato je ob upoštevanju določbe 9.člena ZUS-1 ugovor nepristojnosti neutemeljen.

31.V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Skladno z drugim odstavkom tega člena je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

32.Tožnik v tožbi izpodbija odločitev iz 1. točke izpodbijane odločbe, v kateri je tožena stranka ugotovila, da je tožnik opravljal pisni del PDI v dneh 7. in 8. 9. 2020 ter ustni del izpita dne 1. 10. 2020 in bil pri ustnem delu izpita ocenjen neuspešno.

33.Po presoji sodišča bi ugotovitev, da tožnik zahteva presojo strokovne ocene iz 1. točke izpodbijanega akta pomenila, da zahteva presojo opravila, ki nima narave upravnega odločanja in kot tako po vsebini ne more biti predmet odločanja v upravnem sporu. Pri oceni tako pisnega, kot ustnega dela PDI, gre namreč za strokovno oceno članov izpitne komisije, ki so na podlagi 21. člena ZPDI1 imenovani izmed izkušenih sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, notarjev in drugih uglednih pravnih strokovnjakov. Preverjanje strokovne usposobljenosti kandidata, ne glede na poimenovanje sprejete odločitve (odločba), tako ni odločanje o upravni stvari in tudi ne odločanje v upravnem postopku, zaradi česar ocena ni upravna stvar in to ne more postati zgolj zato, ker jo je državni organ zapisal v izrek svoje odločbe. Posledično tudi ni stvar upravnega spora, zato ne more imeti sodnega varstva. Ker torej ocena na PDI predstavlja strokovno oceno oziroma strokovno opravilo in nima narave upravnega odločanja ter kot taka po vsebini ne more biti predmet odločanja v upravnem sporu2, bi sodišče v takem primeru moralo tožbo zavreči. V obravnavani zadevi je tožniku zgoraj navedeno stališče sodišča znano in ni sporno.

34.Tožnik pravni interes za vložitev tožbe utemeljuje s kršitvijo določbe 37. člena ZIntPK, ki za uradne osebe določa dolžnost izogibanja nasprotju interesov in v nasprotju z določbami 35. do 41. člena ZUP (izločitev). V tožbi navaja, da je kršitev ugotovil naknadno, po tem, ko je zaznal, da ga B. B. na PDI dne 1. 10. 2020 ni obravnaval korektno.

35.ZIntPK nasprotje interesov določa (pojasnjuje) v 4. poglavju, in sicer v določbi 37. člena3, ki uradni osebi nalaga dolžnost izogibanja nasprotju interesov, v določbi 38. člena4, v kateri določa način izogibanja nasprotju interesov; 39. členu5, ki določa postopek ugotavljanja in posledice dejanskega nasprotja interesov ter 40. členu, ki določa veljavnost določb o nasprotju interesov. Sodišče ob upoštevanju navedenih določb, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, in določbe 9. točke 4. člena istega zakona (pomen izrazov) ugotavlja, da zakon neposredno dolžnost izogibanja nasprotju interesov nalaga uradnim osebam v zvezi z opravljanjem dela na položaju, ki ga zasedajo, lastnosti uradne osebe v smislu določbe 4. člena ZIntPK, pa v primeru sodelovanja v komisiji za PDI nimajo. Iz tega razloga je obveznost izogibanja nasprotja interesov v primerih kot je obravnavani (član komisije) treba razumeti tudi z vidika sistemskega načelnega mnenja št. 06211-9/2012/23 02009, ki ga je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) sprejela 3. 7. 2012. Tako iz navedenega načelnega mnenja izhaja priporočilo KPK subjektom javnega sektorja za ureditev dolžnosti izogibanja nasprotju interesov v svojih aktih in kot primerno priporočila posameznikom, da te okoliščine razkrije tudi drugim članom komisije ali podobnega organa, da lahko ti pravočasno prepoznajo njegovo morebitno pristransko ali objektivno delovanje, ki ni utemeljeno izključno na strokovnih podlagah.

36.V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu B. B. očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika Višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Pojasnjuje, da je bil o določitvi izpraševalca seznanjen z razporedom PDI priloženim k odločbi Ministrstva za pravosodje številka 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020, zoper katerega ni bilo nobenega pravnega pouka in možnosti za izločitev, ki bi jo lahko predlagal. Tožnik v tožbi očitek ravnanja v nasprotju z določbo 37. in 38. člena ZIntPK utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da je bil član izpitne komisije B. B. predsednik 5. volilne enote, ki je zavrnila volilno listo kandidatov, na kateri je bila tudi tožnikova mama in da se izpraševalec B. B. zaradi sodnih sporov glede navedene zavrnitve liste kandidatov želel maščevati, zato je bil njegov pristop (in posledično ocena) izrazito pristranski in neverodostojen.

37.Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikovim navedbam nasprotuje in navaja, da član izpitne komisije B. B. ni sodeloval neposredno pri pripravništvu tožnika, ker mu ni bil dodeljen za mentorja, temveč je bila njegova vloga omejena na funkcijo predsednika sodišča, pri katerem je tožnik opravljal pripravništvo in predavatelja na seminarju, ki je namenjen pripravnikom za pripravo na izpit, tožnik pa bi lahko zoper odločbo št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020, s katero mu je bil dovoljen pristop k izpitu in dodeljena izpitna komisija, vložil pravno sredstvo in ugovarjal sestavi izpitne komisije.

38.Sodišče, ob upoštevanju tožnikovih navedb in navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v določbi 13. člena ZIntPK določena pristojnosti komisije (KPK) ob sumu korupcije ali drugih kršitev zakona, tudi pristojnost za obravnavanje suma kršitve integritete uradne osebe, ki v postopku izda odločbo, s katero ugotavlja nasprotje interesov in neustrezno ravnanje uradne osebe v okviru njegove dolžnosti izogibanju nasprotju interesov. Navedeno pomeni, da bi v obravnavani zadevi, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločbo v kateri je bilo ugotovljeno, da je opravljal ustni del izpita dne 1. 10. 2020 in bil pri ustnem delu izpita ocenjen neuspešno, sodišče z vsebinsko presoj0 očitanih kršitev določb ZIntPK, preseglo določbo 2. člena ZUS-1.

39.Tožnik v tožbi navaja tudi, da so iz enakih razlogov s katerimi je tožnik utemeljeval kršitev določb ZIntPK, podane tudi kršitve določb 35. do 41. člena ZUP. Na tem mestu sodišče opozarja na določbo 40. člena ZIntPK6 (veljavnost določb o nasprotju interesov), ki v primeru kot je obravnavani, odkazuje na uporabo določb ZUP, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi določbe 4. člena istega ZUP.

40.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik zoper odločbo št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020, s katero mu je bil dovoljen pristop k izpitu in dodeljena izpitna komisija, ni vložil pravnega sredstva, torej ni ugovarjal sestavi dodeljene izpitne komisije. Prav tako, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, tožnik sestavi komisije ni ugovarjal ob pristopu na ustni del izpita, kar potrjuje zapisnik o opravljanju PDI, niti morebitni predlog za izločitev ni razviden iz spisa 6040-134/2016, ki se vodi v zvezi z zahtevo tožnika za pristop k PDI. Gre za med strankama upravnega spora nesporna dejstva, pri čemur sodišče pripominja, da je bilo tožniku v času vročitve odločbe št. 6040-134/2016/29 z dne 18. 8. 2020 znano, da je član izpitne komisije B. B. sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu in znan tudi način njegovega sodelovanja (kot predsednik višjega sodišča).

41.Ne glede na zgoraj navedene in med strankama upravnega spora nesporne ugotovitve, pa sodišče pojasnjuje, da tožnik zatrjuje kršitev določb ZUP, ki se nanašajo na izločitev iz t. i. odklonitvenega razloga iz prvega odstavka 37. člena ZUP. Gre za razlog, ki predstavlja okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost uradne osebe, pri čemur je kot merilo presoje pomembna presoja okoliščin, ki narekujejo dvom v pristranskost uradne osebe v konkretni zadevi.

42.Tožnik v tožbi kot razlog za kršitev določb o izločitvi navaja, da je šele naknadno, po tem, ko je zaznal, da ga B. B. ni korektno obravnaval na PDI dne 1. 10. 2020 ugotovil, da gre za sodnika, in sicer predsednika višjega sodišča in da je bil B. B. predsednik 5. volilne enote, ki je zavrnila volilno listo kandidatov, na kateri je bila tudi tožnikova mama in bi se posledično zaradi nasprotnih stališč v zvezi s to zadevo pri B. B. lahko vzbudil občutek zamere, pri tožniku pa vzbudilo videz, da to vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njegove javne naloge.

43.Po presoji sodišča razlogi na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal. Sodišče tudi sicer pritrjuje toženi stranki, da nekorektno in pristransko obnašanje člana komisije omejuje tudi v zakonu določen postopek imenovanja predsednika in članov državne komisije za PDI.

44.Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na zapisnik o opravljanju PDI, na katerem temelji izpodbijana odločitev iz 1. točke izreka. Tožnik zatrjuje, da iz zapisnika izhajajo zgolj vprašanja, ne pa tudi odgovori ter druga bistvena dogajanja na izpitu, da ni bil pisan med opravljanjem uradnega dejanja tako, da bi bil narekovan, da ne vsebuje natančnega poteka opravljenega dejanja, temveč zgolj vprašanja in ne danih izjav, kot to določa 76. člen ZUP in da mu ni bila dana možnost podaje pripomb na zapisnik. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je bil zapisnik o poteku izpita v obravnavani zadevi sestavljen v skladu z določbami 23. člena Pravilnika in nadaljnji ugotovitvi, da zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.

45.Tožnik v tožbi izpodbija tudi 2. točko izreka odločbe, v kateri je tožena stranka ugotovila, da je tožnik PDI opravljal trikrat in k izpitu ne more ponovno pristopiti. Sodišče tožbeni ugovor, da se ugotovitev, da je tožnik PDI opravljal trikrat in k izpitu ne more ponovno pristopiti, v odločbi ne sme zapisati, ker je določena ex lege in da takšna odločitev lahko v primeru spremembe zakonodaje tožniku onemogoči pristop k opravljanju izpita, zavrača kot neutemeljen. Določba 2. točke izreka izpodbijane odločbe temelji na drugem odstavku 20. člena ZPDI in je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe konkretizirana.

46.Sodišče tudi meni, da tožniku ni bila kršena pravica do svobode dela iz 49. člena Ustave RS. Iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS namreč izhaja, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Nemožnost opravljanja nekega poklica zaradi neizpolnjevanja pogojev pa ne pomeni posega v ustavno pravico. V primerih namreč, ko se za opravljanje določenega poklica zahteva določena znanja, jih morajo vsi, ki ga želijo opravljati, izpolnjevati. Tako te pogoje za opravljanje poklica zakonodajalec predpiše na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave RS.

47.Sodišče v nadaljevanju kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na pogoje opravljanja PDI v času epidemije COVID-19. Pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožnik zahtevo za opravljanje izpita vložil sam in da so mu bili pogoji opravljanja izpita, vezani na veljavnost začasnih ukrepov Vlade RS, znani vnaprej. Gre za pogoje, ki so v času epidemije veljali za vse kandidate, torej so izpit opravljali pod enakimi pogoji. Iz listin priloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik pogojem (nošenje maske) nasprotoval. Prav tako tožnik ni uporabil možnosti iz 30. člena Pravilnika, ki se nanašajo na odsotnost in odstop kandidata iz opravičenih razlogov, kamor bi po mnenju sodišča lahko sodile tudi zatrjevane težave zaradi nošenja maske. Teh možnosti in razlogov pa po izvedenem izpitu ne more uveljavljati.

48.Sodišče se tudi ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov, ker na zakonitost izpodbijane odločbe ne vplivajo in se nanašajo na tožnikovo nestrinjanje z oceno na ustnem delu PDI, za katero je sodišče že pojasnilo, da ne more biti predmet sodne presoje.

49.Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori neutemeljeni, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

50.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katero vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Za pripravo in oceno pisnega dela izpita se za vsako področje določita po dva člana izpitne komisije, ustni del izpita pa se opravlja pred šestčlansko komisijo oziroma komisijo z ustrezno manj člani, upoštevajoč obseg priznanega dela izpita v odločbi o pristopu k izpitu. Predsednika državne komisije za pravniški državni izpit in njene člane imenuje minister, pristojen za pravosodje, za posamezna področja med izkušenimi sodniki, državnimi tožilci, odvetniki, notarji in drugimi uglednimi pravnimi strokovnjaki. Predlog za imenovanje predsednika državne komisije za pravniški državni izpit in njenih članov lahko dajo predsedniki sodišč, sodni svet, predsednik ustavnega sodišča, državna tožilstva, odvetniška in notarska zbornica ter pravne fakultete.

2Slep Vrhovnega sodišča RS X Dor 108/2020-3 z dne 3. 6. 2020.

3(1)Uradna oseba mora biti v zvezi s svojo službo ali funkcijo pozorna na vsako nasprotje interesov in se mu je dolžna izogniti.(2)Uradna oseba, ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem ugotovi obstoj okoliščin, ki bi lahko vplivale ali ustvarile videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog, navedene okoliščine nemudoma razkrije neposredno nadrejenemu ali od njega pooblaščeni osebi.(3)Uradna oseba svoje službe ali funkcije in informacij, ki jih pridobi pri opravljanju svoje funkcije oziroma službe, ne sme uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila nedovoljen zasebni interes.

4Uradna oseba mora takoj, ko ugotovi obstoj okoliščin nasprotja interesov, prenehati z delom v zadevi, razen če bi bilo nevarno odlašati, ter o izločitvi in okoliščinah nasprotja interesov najkasneje v roku treh delovnih dni pisno obvestiti svojega nadrejenega oziroma predstojnika.(2)Nadrejena oseba oziroma predstojnik čim prej, najkasneje pa v petih dneh od prejema obvestila iz prejšnjega odstavka obrazloženo odloči, ali se uradno osebo izloči iz postopka obravnave in odločanja o zadevi, ali oseba nadaljuje z delom. Zoper to odločitev ni pravnega sredstva.(3)Kadar je uradna oseba del kolektivnega organa, o njeni izločitvi v roku in na način iz prejšnjega odstavka odloči ta organ. Uradna oseba pri odločanju o lastni izločitvi ne sme sodelovati.(4)Če nadrejena oseba oziroma predstojnik ali kolektivni organ odloči, da bo uradna oseba kljub nasprotju interesov nadaljevala z delom v zadevi, ji lahko da obvezujoče obrazložene usmeritve za ravnanje in odločanje, pri čemer mora zasledovati javni interes. Nadrejena oseba oziroma predstojnik ali kolektivni organ sprejeto odločitev v petih dneh po njenem sprejemu posreduje komisiji.(5)Če nadrejena oseba oziroma predstojnik ali kolektivni organ o izločitvi ne odloči v roku iz drugega odstavka tega člena ali če uradna oseba nima nadrejene osebe oziroma predstojnika, uradna oseba o obstoju okoliščin nasprotja interesov v petih dneh obvesti komisijo. Komisija v petih dneh od prejema obvestila odloči o obstoju oziroma neobstoju nasprotja interesov in o načinu izognitve nasprotju interesov.

5Če obstaja sum, da je pri uradnem ravnanju uradne osebe obstajalo dejansko nasprotje interesov, lahko komisija v roku dveh let od opravljenih uradnih dejanj uvede postopek ugotavljanja obstoja dejanskega nasprotja interesov in njegovih posledic.(2)Če je na podlagi izvedenega postopka ugotovljen obstoj dejanskega nasprotja interesov, komisija z ugotovitvami v konkretnem primeru seznani delodajalca uradne osebe in mu določi rok, v katerem jo je dolžan obvestiti o sprejetih ukrepih za odpravo posledic nasprotja interesov.(3)Komisija lahko o ugotovitvah iz prejšnjega odstavka in o opustitvah ukrepov za dolžno izogibanje nasprotju interesov iz prejšnjega člena obvesti tudi nadzorni organ subjekta javnega sektorja, v okviru katerega deluje uradna oseba, in ga pozove, naj izvede ali odredi ukrepe za preprečitev ponovitve kršitve, glede na okoliščine konkretnega primera pa tudi ukrepe za uveljavljanje odgovornosti uradne osebe, njenega nadrejenega ali predstojnika.

6Določbe 37. do 39. člena tega zakona veljajo za vse uradne osebe po tem zakonu, razen kadar je izločitev uradne osebe urejena z zakonom, ki ureja kazenski postopek, z zakonom, ki ureja pravdni postopek, z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, ali z drugim zakonom, ki ureja izločitev iz odločanja v pravnem postopku.(2)Določbe 37. do 39. člena tega zakona, ki veljajo za uradne osebe, se uporabljajo tudi za osebe, ki jih subjekt javnega sektorja imenuje kot zunanje člane komisij, sveta, delovnih skupin ali drugih primerljivih teles, kadar ti opravljajo javne naloge oziroma naloge iz delovnega področja subjekta javnega sektorja.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 9, 9/4 Zakon o pravniškem državnem izpitu (1994) - ZPDI - člen 21 Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (2010) - ZIntPK - člen 37, 38, 40

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.