Jedro

Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo (z dne 9. 1. 2020, v nadaljevanju: odmerna odločba) v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2016 tožeči stranki odmerila in naložila v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 137.242,97 EUR in obresti v znesku 30.279,29 EUR (I. in II. točka izreka) ter (v III. točki izreka) ugotovila, da je bila tožeči stranki dne 15. 1. 2018 upravičeno odvzeta identifikacijska številka za namene DDV ... Z izpodbijano dopolnilno odločbo (z dne 28. 1. 2020) pa je Finančna uprava v istem postopku nadzora dopolnila II. točko izreka odmerne odločbe s tem, da je ugotovila, da je tožeča stranka od skupaj odmerjenega davka v znesku 167.522,26 EUR že plačala 47.415,75 EUR, in da je zato dolžna plačati le še preostanek naložene obveznosti v znesku 120.106,51 EUR.

2. Iz _razlogov izpodbijane odmerne odločbe_ sledi, da je izdana v ponovnem postopku, na podlagi in skladno z odločitvijo pritožbenega organa, ki je prvo izdano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovnem postopku je bil izdan sklep o začetku postopka in o ugotovitvah nadzora zapisnik, na katerega je tožeča stranka dala pripombe, navaja pa se tudi, da ne drži očitek tožeče stranke, da bi ne imela možnosti, da pred izdajo zapisnika aktivno sodeluje v tem, ponovljenem postopku.

3. Nadalje iz obrazložitve sledi, da v zadevi ostaja sporno poslovanje tožeče stranke z družbo A., d.o.o., in sicer da je sporna pravica tožeče stranke do odbitka vstopnega DDV v znesku 61.679,20 EUR po računu, prejetem od omenjene družbe št. 19/2015 z dne 28. 5. 2015 v vrednosti 280.360,00 EUR za nakup 6.520 ton celuloznega lesa. Sporno ostaja tudi poslovanje z družbo B., d.o.o., v obeh primerih pa se ponovno odloča zato, ker prva izdana odločba ni imela konkretnih razlogov za odločitev. Premalo obrazložen je bil po ugotovitvah druge stopnje tudi odvzem identifikacijske številke za DDV. Medtem ko v zvezi z računom, izdanim hrvaškemu kupca C., d.o.o., tožeča stranka v pritožbi ugovorov ni imela in je organ druge stopnje odločitev v tem delu potrdil kot pravilno in zakonito.

4. Glede posla z družbo A. oziroma v zvezi z izdanim računom št. 19/2015 z dne 28. 5. 2015 davčni organ (ponovno) ugotavlja, da na računu ni nobenih podatkov o tem, kako naj bi, ob dejstvu, da so količine velike, dobave dejansko potekale, in da se račun ne sklicuje na dobavnice, ki tudi sicer davčnemu organu niso bile predložene in jih očitno ni bilo. Zato po presoji davčnega organa ne gre za verodostojno knjigovodsko listino, ker poslovnega dogodka, to je dobave 6.520 ton celuloznega lesa, ne izkazuje verodostojno. Pojasni še, da bi bila družba A. kot izdajatelj računa dolžna tožeči stranki kot prejemniku blaga izstaviti računu pripadajoče listine, kot so dobavnice in prevoznice, tožeča stranka pa bi morala v lastnem interesu, zaradi dokazovanja upravičenosti do odbitka DDV, od dobavitelja to zahtevati. Dobave pa tožeča stranka tudi ni izkazala z lastnimi dokumenti, kot so prevzemnice, tehtalni listi, podatki o prevozih ipd. Pri tem davčni organ še navede, da je bil v istem času kot pri tožeči stranki opravljen nadzor DDV za isto obdobje tudi pri družbi A., ki je s tožečo stranko povezana oseba, saj je direktor D. D. odgovorna oseba v obeh družbah in je zato seznanjen z dejstvi in okoliščinami medsebojnega posla, tudi tistimi, ki so bile ugotovljene v nadzoru pri omenjeni družbi. Glede zadevnega lesa se pri družbi A. ugotavlja, da je iz bilance stanja na dan 31. 12. 2014 razvidno stanje zalog (lesa) "0" in da tudi v knjigah prejetih računov družba nima izkazane nabave celuloznega lesa, ki ga je zaračunala tožeči stranki ter da zato ni dokazana ne njegova nabava in tudi ne dobava tožeči stranki. Gre torej za fiktivni račun, glede na položaj iste osebe kot direktorja v obeh družbah pa je izkazano tudi vedenje o tem, tako na strani izdajatelja, kot tudi prejemnika računa. Kot nelogično pa davčni organ v nadaljevanju obrazložitve ocenjuje tudi obračunavanje DDV, povezano z zadevnim računom oziroma z računi omenjene družbe, ter nasploh obravnavani posel prodaje lesa, ki je bil izpeljan kar na skupnem dvorišču, les pa prodan tožeči stranki, ki ima kot osnovno dejavnost registrirano pridobivanje gramoza, peska in gline. Glede na povedano po presoji davčnega organa niso izpolnjeni (vsi štirje) pogoji za odbitek vstopnega DDV po omenjenem računu in se odbitek v znesku 61.679,20 EUR v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožeči stranki ne prizna, temveč se ji ga obračuna kot obveznost za plačilo DDV, ki je zapadla v plačilo 30. 6. 2015. Kot zaključi - gre za fiktiven račun in za les, ki ga družba A. ni nabavila, s tem pa ga tudi ni mogla uporabiti za svojo obdavčeno dejavnost, obstaja pa tudi vedenje o tem in s tem izkazan motiv, da se na goljufiv način pridobi davčno korist v obliki nezakonitega odbitka vstopnega DDV ter izplačila presežka DDV pri tožeči stranki.

5. V zvezi z računi za nabavo lesa, ki jih je tožeča stranka prejela od družbe B. in so navedeni v tabeli v tabeli 9 na 35. strani odločbe, davčni organ navaja, da njihova skupna vrednost znaša 546.083,06 EUR in obračunani DDV 120.578,27 EUR, ter da je opravil davčni nadzor DDV tudi pri omenjeni družbi in pri dobaviteljih te družbe, to je pri družbi E., d.o.o. in pri F. F., s.p. Pri teh nadzorih je ugotovil, da omenjeni družbi nista dobavili lesa družbi B. niti ni družba B. nabavila lesa, ki ga je zaračunala tožeči stranki po omenjenih računih, od koga drugega. Navaja se še, da je tožeča stranka vedela, da B. ni resnični dobavitelj lesa in da so računi fiktivni, saj dobav lesa dejansko ni bilo, na vedenje tožeče stranke, da je odbitek vstopnega DDV nezakonit, pa kažejo tudi okoliščine posla, saj se „čez noč“ v oktobru 2015 pojavi B. kot povsem nov dobavitelj lesa, posel pa je trajal do začetka nadzorov in nato, prav tako nenadoma, prenehal. Dalje je davčni organ preučil tudi podatke o plačilnem prometu tožeče stranke z družbo B. ter pri tem ugotovil, da plačila, kakršna so potekala med obema družbama in ki jih podrobno opiše, kažejo na neobičajen način poslovanja med kupcem in prodajalcem, ter na tej podlagi zaključi, da je bil način finančnega toka namenjen zgolj temu, da se fiktivni posel z računi družbe B. prikaže kot dejanski in s tem kot podlaga za odbitek vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v obračunih DDV na podlagi prejetih računov. Ugotavlja se še, da materialnega knjigovodstva - analitične evidence zalog materiala oziroma blaga tožeča stranka v inšpiciranem obdobju ni vodila in torej tudi na takšen - predpisan način ni poskrbela za verodostojno izkazovanje opravljenega prometa. Z ozirom na to, da je tožeča stranka v postopku nadzora predložila sklop izdanih računov „iz zaloge B.“, med katerimi je tudi račun, izdan avstrijskemu kupcu, pa je davčni organ preveril ta račun pri pristojnih avstrijskih organih. Ti so odgovorili, da se posel ni realiziral in da je bil avstrijski kupec deregistriran za DDV še pred izdajo računa. Glede na povedano davčni organ tudi v primeru zadevnih računov družbe B. zaključi, da predpisani pogoji za priznavanje odbitka vstopnega DDV po računih za les niso izpolnjeni, ker ne gre za resnične dobave lesa in so računi fiktivni, podano pa je tudi zavedanje tožeče stranke, da gre za zlorabo sistema DDV in se zato pravica do odbitka DDV tožeči stranki zavrne ter se ji ga obračuna kot obveznost za plačilo, kot izhaja iz tabele 10 na 39. strani odločbe.

6. Glede odvzema ID številke za DDV davčni organ v obrazložitvi navaja, da je (bil) odvzem upravičen. Pri tem se sklicuje na določbe 80. člena ZDDV-1, po katerih davčni organ v primeru, če ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV, oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo uporabljal tako, da je drugim zavezancem omogočil odbitek DDV, lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV. Ugotavlja namreč zlorabo identifikacije za namene DDV s strani tožeče stranke, kar utemelji s predhodnimi ugotovitvami o nezakonitem uveljavljanju odbitka vstopnega DDV po fiktivnem računu družbe A. in po fiktivnih računih družbe B., ki jih povzame in po katerih je tožeča stranka utajila DDV v skupni višini 182.257,47 EUR.

7. Pripombe tožeče stranke, ki jih je dala na zapisnik, je davčni organ zavrnil kot neutemeljene ter tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložil v plačilo DDV, ki se ji ne prizna kot odbitek vstopnega DDV po računih družbe A. in B., in s tem na podlagi podatkov, ki so zbrani v tabeli 12 na 48. oziroma 49. strani odločbe.

8. Kolikor gre za izpodbijano dopolnilno odločbo, pa iz njenih razlogov sledi, da je bilo po izdaji in vročitvi izpodbijane odmerne odločbe ugotovljeno, da davčni organ pri izračunu obveznosti za plačilo DDV in obresti ni upošteval že plačanih obveznosti po prvi izdani odločbi, in sicer v znesku 47.415,75 EUR, ter da je sedaj tožeča stranka pravilno dolžna plačati še razliko do skupaj odmerjenih dodatnih obveznosti (167.522,26 EUR), ki znaša 120.106,51 EUR.

9. _Ministrstvo za finance_ je kot drugostopenjski davčni organ s sklepom in odločbo št. DT-499-16-37/2020-2 z dne 12. 5. 2020 pritožbena postopka zoper izpodbijano odločbo in zoper dopolnilno odločbo združilo, vloženi pritožbi pa zavrnilo kot neutemeljeni.

10. V svojih razlogih ugotavlja najprej, da se obe vloženi pritožbi po vsebini nanašata na isto zadevo in da so zato podani razlogi iz 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za združitev zadev v en postopek.

11. V vsebinskem pogledu pa pritožbeni organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in se na njene razloge sklicuje. V zvezi s pritožbenimi ugovori najprej ugotovi, da so enaki pripombam na zapisnik. Nakar ob sklicevanju na določbe ZDDV-1 in sodno prakso Sodišča EU navaja, da je tako v zvezi s prejetim računom družbe A. kot v zvezi z računi družbe B. davčni organ navedel in v zadostni meri utemeljil svoje ugotovitve o tem, da tožeča stranka z nobeno listino, razen z računom, ne izkazuje, da ji je bilo zaračunano blago tudi dobavljeno. Izkazano pa je tudi, da je tožeča stranka vedela, da gre oziroma da je šlo za goljufive transakcije, kar še posebej velja za transakcijo z družbo A., saj je odgovorna oseba obeh družb ista fizična oseba. Poleg tega je bila pri poslovanju tožeče stranke z obema omenjenima družbama ugotovljena vrsta nepravilnosti oziroma vsaj nenavadnosti, predvsem pa se ugotavlja pomanjkanje vsakršnih listin, ki sicer spremljajo dobavo blaga, v konkretnem primeru lesa, in iz katerih so razvidne količine oziroma teža in vrsta lesa, ki je predmet dobave. To pa tudi po presoji pritožbenega organa pomeni, da tožeča stranka v vseh obravnavanih primerih računov ni izkazala verodostojno, da ji je bilo blago dejansko dobavljeno. Če ni dejanske dobave, pa tudi ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Pri čemer je izpolnjevanje pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s sodno prakso SEU dolžna izkazati tožnica, česar pa, kot že navedeno, le-ta ni storila. Zaradi navedenih ugotovitev pritožbeni organ hkrati sklepa, da obstajajo pri tožeči stranki razlogi za prenehanje identifikacije za namene DDV, saj omenjene ugotovitve v skladu z določbami 80. člena ZDDV-1 kažejo na utemeljen sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Predmetni ukrep je po presoji pritožbenega organa tudi skladen z načelom sorazmernosti.

12. _Tožeča stranka_ se z izpodbijanima odločbama ne strinja in predlaga njuno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne napada pa sklepa tožene stranke o združitvi postopkov.

13. V tožbi navaja, da organ prve stopnje v ponovnem postopku ni upošteval navodil pritožbenega organa in da tožnici ni zagotovil poštenega postopka, saj le-ta ni imela možnosti, da sodeluje pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja, niti se ni davčni organ o zatrjevani bistveni kršitvi pravil postopka izrekel v izpodbijani odločbi.

14. Glede dveh računov, ki ju je izdala družba A. za celulozni les in za povozno tehtnico, tožeča stranka zanika, da sta računa fiktivna. Navaja, da je bila k obema računoma priložena specifikacija, kar je davčni organ zamolčal, in da sta torej imela računa vse sestavine, ki jih določa zakon. K izdaji še drugih listin družba A. ni bila zavezana, čeprav je res, da je z dobavnico ali prevoznico lažje dokazovati terjatev, ki jo ima izdajatelj računa. Po drugi strani pa sta bili tožeča stranka in družba A. povezani osebi, ki sta „delovali na istem dvorišču“, to pa po mnenju tožeče stranke kaže na to, da še druge listine niso bile potrebne. Dejstvo, ali je bil les dobavljen, je mogoče ugotoviti s primerjavo količine kupljenega lesa po prejetih računih in količine prodanega lesa po izdanih računih tožeče stranke, kar pa, kljub večkrat ponovljeni zahtevi tožeče stranke, ni bilo storjeno. Poleg tega se vse očitane nepravilnosti v zvezi z dobavo lesa nanašajo na družbo A., kar pa niso odločilna dejstva v pogledu odbitka vstopnega DDV. Tožeča stranka ugovarja tudi upoštevanju podatkov o zalogi lesa pri družbi A., ki jih razen tega davčni organ spreminja oziroma ne upošteva pravilno in kar vse je, glede na povedano, premalo za ugotovitev, da ni prišlo do dejanske dobave lesa in s tem za zaključek, da se vstopni DDV ne prizna. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče imenuje izvedenca finančne stroke, ki bo ugotovil, ali se nabavljene količine lesa bistveno razlikujejo od tistih, ki so bile prodane. Dalje tožeča stranka ugovarja razlogom toženke, v katerih se navaja, da se „nezakonit odbitek vstopnega DDV šteje za izplačanega“ ter poudari, da vstopni DDV v višini 61.679,20 EUR ni bil nikoli izplačan pa tudi ne obračunan kot nasprotna terjatev, dana v pobot. Tudi v tej zvezi tožeča stranka predlaga imenovanje oziroma postavitev izvedenca organu prve stopnje in toženki pa očita, da nista zmogla relevantnih pojasnil in da zato izpodbijane odločbe v tem smislu ni mogoče preizkusiti.

15. Glede računov družbe B. tožeča stranka navaja, da davčna organa nedobave lesa in tega, da je tožeča stranka vedela za zlorabo sistema DDV, nista zmogla dokazati. Pri tem opozarja na listine, za katere meni, da jim davčna organa nista namenila zadostne pozornosti, in da zato odločitev ni zakonita. Razen tega ji, kljub zahtevi, ni bilo omogočeno, da se seznani z ugotovitvami oziroma s podatki, zbranimi v postopku nadzora pri družbi B., ki se nanašajo tudi nanjo, s tem pa ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sicer pa tožeča stranka v zvezi z omenjenimi ugotovitvami meni še, da vprašanje dejanskega dobavitelja lesa družbi B. ne more imeti zanjo davčnih posledic. Izpodbijana odločba in odločba tožene stranke po navedbah tožnice tudi ne vsebujeta konkretnih dokazov o „kroženju denarja“ oziroma o tem, da je bil način medsebojnega poslovanje v pogledu plačilnega prometa neobičajen. Najti pa tudi ni nepravilnosti v zvezi z računi družbe B. Da les ni bil dobavljen, po navedbah tožeče stranke ne drži. Dobavnice govorijo drugače, dobave pa izkazujejo tudi izvršena plačila. Sklepanje, da obstoji razhajanje med računom št. 16/2016 z dne 31. 3. 2016 in dobavnico, je napačno. Različne merske enote za les ne onemogočajo primerjave. Enako velja za račun št. 28/2016 z dne 30. 4. 2016 in za račun 45/2016 z dne 31. 7. 2016. Računov št. 16/2016 in 28/2016 pa tožnik tudi ni storniral, temveč sta bila obračuna predmet popravka obračuna DDV-O. Tožeča stranka je med postopkom nadzora že pojasnila razloge, iz katerih je določena osnovna sredstva ponovno odkupila od družbe B. Njene navedbe bi bilo torej mogoče preveriti, vendar davčni organ tega ni storil, temveč je o (ne)obstoju relevantnih dejstev sklepal na podlagi posrednih dokazov oziroma lastnega sklepanja. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka pri tem opozarja še, da pri nakupu in prodaji vozil ni prišlo do nobene davčne nepravilnosti in zato ne razume, zakaj se davčni organ s tem vprašanjem ukvarja. Enako velja za račun, izdan avstrijski družbi G., saj na tem računu DDV ni bil obračunan in zato niso nastale posledice za proračun. Sicer pa račun ni bil plačan, les pa je ostal na deponiji tožeče stranke.

16. Ker torej zaključek toženke, da les po obravnavanih fakturah ni bil dobavljen in da je prišlo do goljufije v zvezi z DDV, ni izkazan, po navedbah tožeče stranke tudi ni mogoče izreči ukrepa prenehanja identifikacije za DDV. Postavlja pa se tudi vprašanje, ali je izrečena sankcija, ki pomeni, da podjetje ne bo moglo več poslovati, pravno dopustna in utemeljena.

17. Tožena stranka v _odgovoru na tožbo_ vztraja pri izpodbijanih odločitvah in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori še pove, da iz podatkov spisov in izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bila s strani tožeče stranke predložena specifikacija k računu družbe A., ki se zatrjuje v tožbi. Zato tožena stranka vztraja, da tožeča stranka z nobeno verodostojno listino, razen z računom, ne izkazuje, da ji je bilo blago dobavljeno. Prav tako prereka navedbo tožnice, da dokaz o zalogah blaga pri družbi A. ni bil zahtevan. Ugotovitve v tej zvezi so razvidne iz izpodbijane odločbe na 11. in 12. strani. Toženka pojasni tudi izračun naloženih obveznosti, ki mu tožeča stranka nasprotuje v tožbi, in se pri tem sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Z ugotovitvami, ki jih vsebuje izpodbijana odločba na straneh od 21 do 48, pa je po navedbah toženke tudi v celoti odgovorjeno na ugovore, ki so podani v zvezi s poslovanjem z družbo B. in ki so enaki pripombam na zapisnik ter vloženi pritožbi.

18. Na _naroku za glavno obravnavo_ stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih.

19. Tožba ni utemeljena.

20. V obravnavanem primeru se s tožbo napadata dve odločbi, odmerna in dopolnilna. Tožeča stranka ugovorov, ki bi se nanašali specifično na dopolnilno odločbo, nima. Sodišče zato sledi odločitvi in razlogom, ki jih vsebuje dopolnilna odločba in se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

21. Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo stranki, pa sodišče sledi tudi odločitvi in ključnim razlogom, ki jih vsebuje odmerna odločba in po kateri se tožnici odbitek vstopnega DDV ne prizna po prejetih računih dveh družb, to je družbe A. in B. 22. Sodišče se strinja s toženko, da je tožeča stranka imela možnost udeležbe in izjave v zadevnem (ponovnem) postopku nadzora. Tudi ni res, da se davčni organ o zatrjevani kršitvi pravil postopka ni izrekel v izpodbijani odločbi. Kot sledi iz obrazložitve na 6. strani izpodbijane odločbe, je davčni organ odgovoril na tozadevne pripombe ter pri tem navedel, da je tožeča stranka prejela sklep o začetku ponovnega postopka nadzora in bila na ta način seznanjena z razlogom za uvedbo postopka ter s pravico oziroma dolžnostjo, da v njem sodeluje, le da te možnosti ni izkoristila in ni v tej smeri ničesar storila. Enako sledi iz listin, ki so v upravnih spisih in iz katerih je poleg tega razvidno tudi, da je tožnica v ponovnem postopku prejela zapisnik, ki vsebuje ugotovitve nadzora, na katerega je lahko dala pripombe in kar je tudi storila. To pa pomeni, da ji je bilo v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zagotovljeno sodelovanje v postopku, in da so drugačne tožbene navedbe neutemeljene.

23. Ko gre za družbo A., je sporen en račun in ne dva računa, kot se navaja v tožbi. Račun za povozno tehtnico ni predmet tega postopka in se o njem ne odloča. Za fiktivnega šteje davčni organ račun št. 19/2015 z dne 28. 5. 2015 za znesek 342.039,20 EUR za nakup 6.520 ton celuloznega lesa1. Ugotavlja namreč, da dobava lesa po zadevnem računu ni izkazana in s takšno ugotovitvijo se strinja tudi sodišče. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun po ugotovitvah davčnega organa in po podatkih spisov nima in tudi ne specifikacije, ki se prvič (in obenem neizkazano) omenja v tožbi in zato tej trditvi že iz razloga, ker gre za nedopustno tožbeno novoto, ni mogoče slediti. Nadalje iz spisov kot neprerekano sledi, da tožeča stranka ni imela nobenih listin o opravljeni dobavi lesa in da predpisanih knjigovodskih (materialnih) evidenc o zalogah blaga ni vodila. Podatkov o dobavi blaga po omenjenem računu pa tudi ni bilo najti v postopku nadzora pri dobavitelju, družbi A., kar pomeni, da ni izkazana ne nabava in ne dobava lesa tožeči stranki. Zato se sodišče strinja s toženko, da verodostojnost računa glede na povedano ni izkazana in da zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Dodati je še, da obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in da zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi. Iz istega razloga pa tudi ni podlage za postavitev izvedenca, ki jo razen tega tožeča stranka prvič predlaga v tožbi in gre torej tudi v tem pogledu za dokaz, ki je nov in ki se v skladu z določbami 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu ne upošteva.

24. Spornih računov družbe B. je več (8) in so navedeni v tabeli 9 na 35. strani odločbe. Njihova skupna vrednost je 548.083,00 EUR, odbitek vstopnega DDV po teh računih pa znaša 120.578,27 EUR in kar ni sporno. Spora tudi ni o tem, da so računom priložene dobavnice, vendar davčni organ ugotavlja, sledi pa tudi iz spisov, da dobavnice zaradi drugačnih merskih enot ne izkazujejo nedvoumno, da gre za iste količine in vrste lesa, kot so zabeležene na računih. Materialnega knjigovodstva, ki bi omogočilo preveritev podatkov, ki jih vsebujejo zadevni računi, pa tožeča stranka ni vodila. Poleg tega pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in pred tem že iz zapisnika o nadzoru, davčni organ ugotavlja številne okoliščine, ki kažejo na navideznost poslov in ki so bile ugotovljene tako pri tožeči stranki, kot tudi v nadzoru pri družbi B. kot dobavitelju lesa in pri družbah, s katerimi dobavitelj posluje. Pri teh nadzorih pa se kot ključna okoliščina (za primer spornih računov) pokaže ugotovitev, da B. lesa od že omenjenih dobaviteljev (družbe E., d.o.o. in F. F., s.p.) ni nabavljal, in da ga tudi ni nabavljal od nikogar drugega, kar pomeni, da tudi podatki teh družb ne izkazujejo dobave lesa po zadevnih računih. Kar vse po navedbah toženke in tudi po presoji sodišča kaže na končni cilj poslovanja tožeče stranke in omenjenih družb, ki je v tem, da se pridobi davčna ugodnost - odbitek vstopnega DDV po prejetih računih.

25. V zvezi s tožbenimi očitki o neupoštevanju oziroma nezadostnem upoštevanju listin, ki jih je v postopku nadzora predložila tožeča stranka, pa iz razlogov izpodbijane odločbe dovolj jasno sledi, da to ne drži, saj se je davčni organ o listinah in o vseh očitkih, ki jih vsebuje tožba, izrekel, ko je odgovarjal na enake pripombe. Tako je v zvezi z računi družbe B. izrecno navedel, v čem je pomanjkljivost dobavnic. Preveril je tudi razmerje med nabavami lesa in prodanimi količinami ter pri tem ugotovil, da ugotovljeno razmerje ekonomsko ni logično in da postane takšno šele, če se izločijo nabave po spornih računih2. V odločbi je (na strani 37) obravnavano tudi poslovanje na bančnem računu tožnice in pri tem so upoštevani predloženi bančni izpiski. Popisa zalog na dan 13. 6. 2016 pa tožeča stranka po podatkih spisov v ponovnem postopku ni predložila. Navede pa davčni organ tudi utemeljene razloge, iz katerih tožeči stranki ni dopustil vpogleda v zapisnik o opravljenem nadzoru pri družbi B. Ne drži pa spet tožbena trditev, da tožnica z ugotovitvami tega nadzora ni bila seznanjena, saj so bile vse relevantne ugotovitve iz tega postopka, ki se nanašajo na (ne)nabavo lesa, tožnici predstavljene v zapisniku o nadzoru, vsebuje pa jih tudi izpodbijana odločba. V izpodbijani odločbi je (na straneh od 48 do 51 odločbe) odgovorjeno tudi na očitke, s katerimi tožeča stranka nasprotuje plačilu nepriznanega vstopnega DDV ter obenem, v odgovoru na pripombe, prikazana obveznost plačila in njen izračun (skupaj z obrestmi) po posameznih obračunskih obdobjih. Ker tožnica v tožbi očitke ponavlja, razlogom izpodbijane odločbe pa konkretno ne oporeka, se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Odgovorjeno pa je tudi glede stornacije in pojasnjeno, da gre za napako v izrazu, ter je obenem zavrnjena kot neutemeljena pripomba, da je tožeča stranka popravke obračunov naredila na zahtevo uslužbenke FURS-a. 26. Ker torej dobava lesa in s tem verodostojnost prejetih računov za les po povedanem ni izkazana, pa tudi niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po prejetih računih, kot to pravilno in skladno z določbami ZDDV-1 ter ob sklicevanju na odločitve Sodišča EU3 ugotavljata davčna organa v svojih razlogih. Kot navaja tožena stranka, mora imeti zavezanec, ki uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu s 67. členom ZDDV-1 račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (82. člen ZDDV-1) in ki temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku. Samo takšen račun je lahko verodostojna knjigovodska listina in s tem podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. To pa obenem pomeni, da prejemnik računa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV le zato, ker razpolaga z računom, če račun ne temelji na opravljenem prometu blaga, kot se ugotavlja v konkretnem primeru. Ker ni izkazan le sum, temveč zloraba identifikacijske številke za namene DDV, pa je utemeljen (in ni nesorazmeren) tudi odvzem ID številke tožeči stranki. Tudi o tem se obširno izrečeta v svojih razlogih že davčna organa, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na njune razloge sklicuje.

27. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Kar naj bi količinsko ustrezalo vsebini 233 kamionov z nosilnostjo 28 ton. 2 Tako se (neprerekano) ugotavlja, da nabave lesa v dveh letih poslovanja z družbama A. in B. presegajo dobave za 72%, kar ekonomsko gledano ni logično. Če pa se iz izračuna izločijo nabave po spornih računih, pa je primerjava ekonomsko logična, saj tožeča stranka za 931.710,00 EUR proda, kar je dejansko nabavila za 775.732,00 EUR in s tem doseže 20% pribitek. 3 Gre za sklic na odločitev Sodišča EU v zadevi C-342/87 in v združenih zadevah C-459/17 in C-460/14.