Jedro

Tožnik je v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspel in tudi pridobil premoženje, ki ga predstavlja solastniški delež nepremičnine. Ker pred začetkom postopka tožnik ni bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, predstavlja s sodbo ugotovljeni solastniški delež pridobljeno premoženje v smislu 48. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom št. Bpp 2020/2012 z dne 25. 4. 2017 je tožena stranka naložila tožniku, da v korist Republike Slovenije plača znesek 1.609,30 EUR, izplačan iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, s sklepom št. Bpp 1757/2013 prav tako z dne 25. 4. 2017 pa znesek 720,27 EUR. V obeh primerih je bila tožniku v postopku ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ter obsega skupnega premoženja odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika (Bpp 2020/2012) ter v obsegu oprostitve plačila stroškov sodnega izvedenca (Bpp 1757/2013). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v navedenem postopku uspel, saj je sodišče s sodbo II P 668/2015 z dne 26. 11. 2015 odločilo, da znaša njegov solastniški delež na skupnem premoženju, ki obsega stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, 37/100 od celote. Vrednost celotne nepremičnine znaša 59.741,00 EUR, kar pomeni, da vrednost njegovega solastniškega deleža znaša 22.104,17 EUR. Glede na to, da upravičenec pred začetkom postopka ni bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, predstavlja solastniški delež pridobljeno premoženje. Posledično je v skladu z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) dolžan povrniti stroške, ki so bili odmerjeni in izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetniku A,A,. na podlagi sklepa z dne 12. 8. 2013, odvetniku B.B. na podlagi sklepa z dne 4. 2. 2015 in izvedencu C.C. na podlagi sklepa z dne 9. 6. 2014. 2. Tožnik v laični tožbi navaja, da je vsebina sklepov nejasna, saj gre za denarne zneske, ki so identični znesku oproščene sodne takse. Tako ni jasno, ali se ga bremeni za čiste pravniške stroške ali za pravniške stroške kombinirane s sodnimi taksami, katerih plačila pa je bil oproščen. Stroškovniki izdani odvetnikom mu niso bili nikoli dostavljeni niti dani na vpogled. V dokončanem pravdnem postopku je bilo razsojeno tudi o pravdnih stroških, in sicer je po sodbi Višjega sodišča v Mariboru, št. I Cp 486/2016 z dne 14. 7. 206, dolžan povrniti toženi stranki v pravdnem postopku 877,78 EUR, tožena stranka pa njemu 1.130,78 EUR pravdnih stroškov. Glede na navedeno, brez podrobne razčlenitve, ne more izluščiti, za katere stroške ga bremeni tožena stranka. Meni, da bi se morali njegovi stroški v uspelem deležu zaključene pravde razdeliti tudi na toženko, saj je bila tožba nujna, torej ni sam povzročil stroškov. Tako 74 % uspeh pravde pomeni, da takšen procent od stroškov BPP pripada nasprotni stranki, saj je ona večinski krivec, da se je pravda sploh vršila. Meni, da bi ga lahko tožena stranka bremenila kvečjemu za 605,69 EUR. Predlaga, da strokovna služba poda podrobno in matematično razumljivo razčlenitev vseh stroškov in stroškov sodne takse. Sodišče je štelo, da smiselno predlaga odpravo izpodbijanih sklepov.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravna spisa, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je izpodbijana sklepa izdala na podlagi 48. člena ZBPP, ki določa, da če upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspe v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

6. Po podatkih spisa je Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi, za katero je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, s sodbo III P 668/2015 z dne 26. 11. 2015 odločilo, da solastniški delež tožnika na skupnem premoženju, ki obsega enodružinsko hišo s pripadajočim zemljiščem, znaša 37/100 od celote. Prav tako je odločilo, da mora tožena stranka (pravdnega postopka) tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.528,08 EUR. Višje sodišče v Mariboru pa je v pritožbenem postopku s sodbo I Cp 486/2016 z dne 14. 7. 2016 spremenilo stroškovni del izreka prvostopne sodbe, tako da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 877,78 EUR stroškov pravdnega postopka, tožena stranka pa njemu 1.130,78 EUR. V preostalem je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Glede na navedeno se sodišče strinja s toženo stranko, da je tožnik v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspel in tudi pridobil premoženje, ki ga predstavlja 37/100 od celote nepremičnine. Ker pred začetkom postopka tožnik ni bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, predstavlja s sodbo ugotovljeni solastniški delež pridobljeno premoženje v smislu 48. člena ZBPP. Sami vrednosti nepremičnine oziroma njegovega solastniškega deleža pa tožnik v tožbi ne ugovarja.

8. V zvezi z višino stroškov, ki so bili tožniku naloženi v plačilo z izpodbijanima sklepoma sodišče ugotavlja, da imata podlago v podatkih upravnega spisa, prav tako sta sklepa dovolj jasno in razumljivo obrazložena. Sklep št. Bpp 2020/2012 se nanaša na stroške sodnega postopka, ki obsegajo nagrado in stroške dodeljenega pooblaščenca. Iz sklepa je razvidno, da je bila izvedba brezplačne pravne pomoči najprej zaupana odvetniku A.A., ki so mu bili priznani stroški v znesku 798,00 EUR (sklep z dne 12. 8. 2013), nato pa odvetniku B.B., ki so mu bili izplačani stroški v višini 811,30 EUR (sklep z dne 4. 2. 2015), kar znaša skupaj 1.609,30 EUR. S sklepom, s katerimi so bili odmerjeni stroški odvetniku A.A., je bil tožnik seznanjen, saj mu je bil vročen dne 16. 8. 2013. Sklep o odmeri stroškov odvetniku B.B. sicer tožniku ni bil vročen, vendar pa navedena okoliščina ne predstavlja kršitve določb ZBPP, saj je bil sklep izdan 4. 2. 2015, torej še pred spremembo ZBPP-C, ki izrecno določa, da se sklep pošlje tudi upravičencu do brezplačne pravne pomoči. Ne glede na to pa je tožnik imel možnost vpogledati v spis in se tako seznaniti z obračunom stroškov odvetniških storitev. Enako velja tudi glede sklepa o odmeri stroškov izvedencu, ki je bil angažiran v pravdnem postopku, in je bila tožniku zanj dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov.

9. Sodišče zato zavrača tožbeni ugovor, da sta izpodbijana sklepa nejasna, ker stroški niso podrobno in matematično razčlenjeni. Razčlenitev stroškov je namreč razvidna v sklepih o odmeri stroškov za odvetniške storitve oziroma o odmeri nagrade sodnemu izvedencu, na katere se sklicuje tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanih sklepih. Iz obrazložitve pa tudi jasno izhaja, da ne gre za stroške sodne takse, saj se o oprostitvi plačila sodne takse ne odloča na podlagi ZBPP, temveč na podlagi Zakona o sodnih taksah, torej navedena oprostitev ni predmet odločanja v okviru brezplačne pravne pomoči. 10. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka pri obveznosti povrnitve stroškov izplačane brezplačne pravne pomoči upoštevati tožnikov 74 % uspeh v pravdi, torej da bi morala nasprotna stranka kriti 74 % od zneska 2.329,57 stroškov BPP, sodišče ugotavlja, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. I Cp 486/2016 tožeči stranki naložena dolžnost povrnitve stroškov toženi stranki (v pravdnem postopku) v znesku 877,78 EUR, tožena stranka pa je bila dolžna tožeči stranki povrniti 1.130,78 EUR.

11. Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Ta pa v drugem odstavku določa, da mora pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka (v konkretnem primeru pravdno sodišče) po uradni dolžnosti upoštevati stroške, ki jih je založila oziroma plačala Republika Slovenija za stroške sodnega postopka za upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Obseg navedenih stroškov ugotovi sodišče iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

12. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče (niti prve stopnje niti druge stopnje) toženi stranki v pravdnem postopku ni naložilo, da mora stroške, ki jih je založila Republika Slovenija, plačati v korist proračuna Republike Slovenije, temveč da jih mora plačati v korist tožnika, to je upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Ker odločitev o stroških postopka dosojenih v korist Republike Slovenije predstavlja izvršilni naslov (četrti odstavek 46. člena ZBPP), tako Republika Slovenija v obravnavanem primeru ni pridobila terjatve do nasprotne stranke, da bi izterjala od nje stroške postopka. To pomeni, da je stvar tožnika, da te stroške izterja od nasprotne stranke (na podlagi izvršilnega naslova, ki ga predstavlja sodba Višjega sodišča v Mariboru), kakor tudi, da plača razliko do višine stroškov, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. 13. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).