Jedro

Glede roka za vložitev tožbe iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), če delodajalec o delavčevem ugovoru ne odloči, je treba razumnost roka za sodno varstvo presojati glede na naravo in vsebino spornega razmerja med delavcem in delodajalcem. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja oz. zavarovalne dobe po ZPIZ ni vezano na nikakršne roke, zato tožnica ni bila prekludirana glede uveljavljanja sodnega varstva, tudi če je sodno varstvo uveljavljala po preteku enega leta in sedmih mesecev od vročitve prvostopenjskega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, delodajalec pa ni odločil o ugovoru delavke zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep glede priznanja delovnega razmerja za čas od 18.6.1995 do 30.11.1995, plačila prispevkov za socialno varnost za to obdobje in glede povračila stroškov za prevoz na delo za čas od decembra 1995 do februarja 1996 ter glede stroškov postopka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici iz naslova plače za mesec januar in februar 1996 plača 32.039,00 SIT in iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 izplača 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek iz naslova plače za februar 1996 je zavrnilo, hkrati pa je zavrnilo tudi tožničine zahtevke za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 1.8.1994 do 30.11.1995, za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z mesečnimi izplačili plače v bruto zneskih in vpisom delovne dobe v delovno knjižico vse od 16.2.1996 dalje, za vrnitev tožnice nazaj na delo, za izplačilo regres za letni dopust za leto 1997 in za izplačilo stroškov prevoza na delo za čas od 1.12.1995 do 16.2.1996 v mesečnih zneskih po 5.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da nosita stranki vsaka svoje stroške postopka.

Istočasno je s sklepom zavrglo tožničino tožbo glede priznanja delovnega razmerja za čas od 1.8.1994 dalje in glede razveljavitve sklepa tožene stranke z dne 26.2.1996, o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi več kot pet neopravičenih izostankov od 15.2.1996 dalje. Pri tem je ugotovilo, da je tožnica zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.2.1996 sicer pravočasno ugovarjala. O ugovoru toženec sicer ni odločal, tožnica pa se tudi ni poskušala vrniti na delo, tožbo pa je vložila šele v mesecu novembru 1997, torej šele po letu in pol, ko je razumni rok za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki že zdavnaj potekel. Zoper zavrnilni del gornje sodbe in zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in izpodbijani sklep razveljavi ter v razveljavljenem delu vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da toženec o njenem ugovoru z dne 3.4.1996 ni odločal, tako da je imela tožnica odprt rok za sodno varstvo. Pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja se sklicuje na svojo neukost in mladost, pa tudi na dejstvo, da naj bi odvetnik, na katerega se je obrnila, dodatno odlašal z vložitvijo tožbe.

Glede zavrnitve zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo za čas od decembra 1995 do februarja 1996 pa naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe tudi sicer v nasprotju s pred sodiščem zatrjevanimi in izkazanimi dejstvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz listin v spisu izhaja, da naj bi tožnica v času delovnega razmerja delala v obratu tožene stranke - Gostišču A. v C. Glede na podatek, da naj bi tožnica stanovala v D. , ne drži zaključek sodišča, da je tožnica stanovala v neposredni soseščini, zaradi česar naj ne bi bila opravičena do povračila stroškov prevoza na delo z javnim prevoznim sredstvom. Zato je bilo potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, da bo lahko sodišče v ponovljenem postopku realno preverilo tožničine navedbe glede prevoza na delo in stroškov le-tega. Glede roka za vložitev tožbe iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), če delodajalec o delavčevem ugovoru na odloči, pritožbeno sodišče meni, da je potrebno razumnost roka za sodno varstvo presojati tudi glede na naravo in vsebino med delavcem in delodajalcem spornega razmerja. V tem primeru je tožnica v svojem ugovoru z dne 3.4.1996 na eni strani izpodbijala toženčev sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi več kot pet neopravičenih izostankov od 15.2.1996 dalje (le-ta je pravno relevanten), istočasno pa tudi uveljavljala varstvo pravic iz delovnega razmerja za čas od 18.6. do 30.11.1995, češ da bi ji moral toženec glede na dogovor o zaposlitvi tudi za ta čas priznati delovno razmerje in ji plačati prispevke ter jo prijaviti v zavarovanje. Uveljavljanje zavarovalnih obdobij po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni vezano na nikakršne roke. Ker toženec o tožničini zahtevi za uveljavljanje pravic ni odločal, tožnica glede na določbe 105. člena ZDR ni izgubila pravice uveljavljati priznanje delovnega razmerja za že pred tem zaključeno obdobje, ko naj bi pri tožniku dejansko delala v smislu delovnega razmerja na podlagi ustnega dogovora, ki naj bi ga toženec v smislu izstavitve pismene pogodbe o zaposlitvi in formalne realizacije delovnega razmerja neutemeljeno zavlačeval. Ravno zato, ker uveljavljanje zavarovalnih obdobij časovno ni omejeno, za tovrstni zahtevek pojem razumnega roka glede uveljavljanja pred sodiščem ob molku delodajalca praktično ne obstoji. Zato je pritožbeno sodišče glede uveljavljanja priznanja delovnega razmerja za čas od 18.6.1995 do 30.11.1995 (edino to obdobje je bilo predmet tudi predhodne zahteve za uveljavljanje pravic pri toženi stranki) in glede plačila prispevkov za to obdobje, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da sta bila za navedeno obdobje tožnica in toženec v bistvu dogovorjena za sklenitev delovnega razmerja, oziroma kolikor je vsaj tožnica v tem smislu lahko razumela svoje delo pri tožencu in če je tudi njeno dejansko delo potekalo v smislu delovnega razmerja, bo potrebno tožničinemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja in plačilo prispevkov ugoditi. Glede obdobja po 15.2.1996 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postal toženčev sklep z dne 26.2.1996 o prenehanju delovnega razmerja zaradi več kot pet neopravičenih izostankov praktično izvršljiv že na podlagi določb 6. točke 1. odstavka 100. čl. ZDR, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem izostanka, če se ne vrne na delo. Tudi če bi držala tožničina trditev, da jo je toženec 15.2.1996 z dela odslovil, oziroma da je takrat tako razumela njegovo ravnanje, bi se morala sama vrniti na delo, ko je po prejemu sklepa z dne 26.2.1996 lahko ugotovila, da toženec njene izostanke šteje za neupravičene. Ker tega ni storila in tudi po izteku 30 dni po vložitvi ugovora ni storila ničesar, da bi nadaljevanje tako dvakratno odprtega stanja (tako glede dejanske odsotnosti z dela kot glede sprožitve sodnega spora, če na prenehanje delovnega razmerja ni pristajala) preprečila, takšno stanje ni moglo trajati v nedogled. Tudi v smislu določb 8. člena Konvencije MOD številka 158 (Zakon o ratifikaciji ..., Ur. l. SFRJ št. 4/84) se šteje, da delavec ne bo uveljavljal sodnega varstva v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja pred sodiščem, če tega ni storil v določenem roku po dejanskem prenehanju delovnega razmerja. Zato je glede izpodbijanja sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zaradi več kot pet neopravičenih izostankov z dne 26.2.1996, tožničino tožbo, vloženo šele po več kot letu in pol, sodišče prve stopnje utemeljeno kot prepozno zavrglo, ker je utemeljeno štelo, da je primerni oz. še razumni rok za vložitev tožbe že potekel. Posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi tožničine zahtevke iz naslova delovnega razmerja po 16.2.1996 (pa tudi za čas pred 18.6.1995, ki ni bil predmet predhodnega uveljavljanja pri delodajalcu), tako da v tem delu tožničini pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Na takšno odločitev tudi tožničine pritožbene navedbe glede mladosti, neizkušenosti in glede ravnanja njenega odvetnika (kar je lahko predmet odgovornosti iz njunega medsebojnega pooblastilnega razmerja) niso mogle vplivati. Ker je bilo pritožbi delno ugodeno, je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo tudi glede toženkinih stroškov postopka, da bo o njih lahko sodišče odločilo glede na končni izid postopka.