Jedro

Tudi za t.i. "faktično" delovno razmerje velja, da lahko preneha le iz razlogov, navedenih v zakonu. Zato delavcu ne more zakonito prenehati delovno razmerje, če odkloni podpis pogodbe o zaposlitvi po več kot enem letu dela v "faktičnem" delovnem razmerju pri delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo ugotovitveni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 26.7.1995 ter sklep o zavrnitvi ugovora z dne 29.8.1995 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 7.7.1995, ter naložilo toženi stanki, da prizna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 7.7.1995 do 25.3.1996 vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico ter plačilom nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (2. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 92.290,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1997 dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka poskušala tožniku vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi, vendar je tožeča stranka ni hotela podpisati. V dokaz prilaga pogodbo o zaposlitvi z dne 9.5.1995 z uradnim zaznamkom z dne 11.5.1995 o poskusu vročitve pogodbe v podpis tožniku. V obravnavanem primeru ne more biti govora o t.i. faktičnem delovnem razmerju, saj do sklenitve delovnega razmerja lahko pride le z obojestranskim podpisom pogodbe o zaposlitvi. Delavec in delodajalec imata enakovreden položaj in vzajemni interes, da se pogodba o zaposlitvi podpiše, s čemer se legalno sklene delovno razmerje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki oporeka stališču prvostopenjskega sodišča glede zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 26.7.1995 ter 29.8.1995. Med strankama je nesporno, da je tožnik pričel delati pri tožencu 1.6.1994. S tem dnem ga je toženec prijavil v delovno razmerje in pričel plačevati prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, tožnik je pri toženi stranki redno opravljal svoje delo na delovnem mestu krojača, plačo pa je prejemal po ustnem dogovoru. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da je med strankama prišlo do sklenitve t.i. faktičnega delovnega razmerja, ki ima vse značilnosti delovnega razmerja, le do sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi med strankama pred nastopom dela ni prišlo. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da lahko pride do sklenitve delovnega razmerja le na podlagi obojestransko podpisane (pisne) pogodbe o zaposlitvi. Pisna pogodba o zaposlitvi niti v 12. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) niti v 11. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ni predpisana kot konstitutivni element oz. pogoj za veljavno sklenitev delovnega razmerja. Zlasti nesprejemljivo pa je stališče, da delovno razmerje brez pisne pogodbe o zaposlitvi sploh ni veljavno nastalo, če je delodajalec sam dopuščal nezakonito stanje in pred nastopom dela delavcu ni predložil v podpis pogodbe o zaposlitvi, nato pa več kot leto dni dopuščal, da je delavec pri njem delal brez pisne pogodbe o zaposlitvi. Obstoj delovnega razmerja od 1.6.1994 tudi za delodajalca ni bil sporen ves čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki, vse do izdaje spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožena stranka poravnavala za tožnika vse obveznosti iz delovnega razmerja.

Zato se ne more naknadno sklicevati na formalno pomanjkljivost pri sklepanju delovnega razmerja s tožnikom, ki jo je zakrivila sama kot delodajalec, ne pa delavec.

Tudi za t.i. faktično delovno razmerje pa velja, da lahko preneha le iz razlogov, navedenih v zakonu. Zato je potrebno pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da je ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 26.7.1995 v 1. točki, v kateri se ugotavlja, da tožnik v zakonsko določenem roku ni podpisal predložene pogodbe o zaposlitvi, in da zato med njim in toženo stranko ni prišlo do sklenitve delovnega razmerja, nezakonit. V 100. členu ZDR med razlogi oz. primeri prenehanja delovnega razmerja ni predvidena odklonitev podpisa pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za poseben primer prenehanja delovnega razmerja po 5. odstavku 135. člena ZDR, po katerem delavcu preneha delovno razmerje, če v 30 dneh od predložitve ne podpiše predložene pogodbe o zaposlitvi, razen v primeru, ko je delavec zahteval presojo zakonitosti predloga pogodbe.

Določba 135. člena ZDR je namreč prehodna določba, ki velja le za delavce, ki so z dnem uveljavitve ZDR (tj. v letu 1990) v delovnem razmerju za nedoločen čas, in zavezuje delodajalce, da s temi delavci sklenejo pogodbo o zaposlitvi najkasneje do 1.7.1991, ne pride pa v poštev za delavce, ki so sklenili delovno razmerje po uveljavitvi ZDR. Ker ni nikakršne pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja zaradi odklonitve podpisa pogodbe o zaposlitvi, za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno, ali in kdaj je toženec tožniku vročil sporno pogodbo o zaposlitvi v podpis. Zato tudi na novo predložen dokaz - pogodba o zaposlitvi z uradnim zaznamkom (B 6) - ni pravno relevanten.

Sklep tožene stranke z dne 26.7.1995 je nezakonit tudi v 2. točki izreka, po kateri naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenega izostanka z dela od 7.7.1995 dalje, s prvim dnem neopravičenega izostanka. Tožnikov izostanek od 7.7.1995 dalje namreč ni bil neopravičen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov. Dokazano je, da je žena direktorja tožene stranke I. Š. dne 28.6.1995 tožniku ob besednem konfliktu med njima rekla, naj gre, ker ga ne rabi več. Naslednji dan, ko se je s pričo D. J. zglasil na njenem domu, pa mu je bilo rečeno, naj koristi dopust in da bo glede njegovega položaja vse rešeno s sklepom, ki ga bo prejel. Ker sklep tožene stranke z dne 26.7.1995 niti v 1. niti v 2. točki izreka ni zakonit, saj za prenehanje delovnega razmerja zaradi odklonitve podpisa pogodbe o zaposlitvi ni pravne podlage, za prenehanje delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka več kot pet delovnih dni zaporedoma pa niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožniku po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, ga je prvostopenjsko sodišče pravilno razveljavilo. V povezavi s tako odločitvijo pa je utemeljeno razveljavilo tudi sklep o zavrnitvi ugovora z dne 29.8.1995 ter ugodilo reparacijskemu tožbenemu zahtevku, kakor tudi zahtevku za povrnitev stroškov postopka.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).