Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi dejstev zapisanih v prošnji za dodelitev BPP in prilog, ki jih je tožnik priložil po prejetem pozivu s strani sodišča, zlasti pa na podlagi podatkov, ki jih je pridobila sama. Tožena stranka v obravnavani zadevi torej ni odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa 144. člen ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP in dati tožniku kot prosilcu možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 47/2017 z dne 7. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev odškodninske tožbe zoper državo Republiko Slovenijo, za zastopanje na prvi stopnji in oprostitev plačila stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik dne 26. 1. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je njegov odvetnik po pozivu organa za BPP dopolnil z navedbo pravnega temelja za vložitev odškodninske tožbe in z listinami, na podlagi katerih naj bi bilo izkazano, da je prosilcu nastala škoda. Kot izhaja iz obrazložitve, se je tožnik v kazenski zadevi IK ... dne 19. 2. 2014 udeležil predobravnavnega naroka. Zaradi predlagane kazni s strani tožilca se je v sodni dvorani razburil, bil je presenečen in šokiran, zato je najprej grozil tožilcu s smrtjo, nato pa v razburjenosti brcnil v govorniški pult tako, da se je ta prevrnil do pulta predsednice senata. Nanj so skočili pravosodni policisti, ga podrli na tla in ga močno tiščali k tlom. Po navedbah prosilca naj bi se nad njim znesli tudi na poti iz sodne dvorane, ko so ga pretepli in poškodovali, kljub temu, da je bil povsem miren. Glede na navedeno je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev odškodninske tožbe zoper državo, zaradi protipravnega ravnanja pravosodnih policistov, ki so po njegovem mnenju s svojim neustreznim postopanjem presegli dovoljeno mero prisilnih sredstev. Po mnenju tožene stranke je v obravnavanem primeru odločilno vprašanje, ali je bilo ravnanje pravosodnih policistov protipravno, pri čemer se šteje, da je protipravno načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroči škodo (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Med te okoliščine spada tudi uporaba prisilnih sredstev (telesne sile) pravosodnih policistov (prvi odstavek 131. člena OZ), kadar je podan aktivni odpor obsojenca (73. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov) v zvezi z 239. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Kot izhaja iz poročil o dogajanju na sodišču dne 19. 2. 2014, ki jih je pridobil organ za BPP po uradni dolžnosti (Poročilo o dogodku na predobravnavnem naroku v kazenski zadevi IK ... z dne 19. 2. 2014, Poročilo o uporabi prisilnih sredstev zoper obsojenca št. 724-1/2014/1 z dne 26. 2. 2014) in iz sodbe na podlagi priznanja krivde Okrožnega sodišča v Krškem II K ... z dne 28. 9. 2015 iz katere je razvidno, da je bila prosilcu izrečena kazen 10 mesecev zapora zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja in maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), je bilo po mnenju tožene stranke zoper prosilca potrebno uporabiti fizično silo. Pravosodni policisti v poročilu ne zanikajo uporabe le-te, opišejo vrsto in način uporabe prisilnih sredstev ter vzrok za nastale poškodbe, ki jih potrdi tudi medicinska dokumentacija. Upoštevaje vse navedeno je bila uporaba prisilnih sredstev pravosodnih policistov zakonita. Pričakovanje prosilca, da bo v civilnem postopku dokazal, da mu je zaradi nedopustnega ravnanja pravosodnih policistov nastala pravno priznana škoda, je po mnenju tožene stranke v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Organ za BPP je tako ob upoštevanju 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prošnjo za BPP zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in tožniku priznajo stroški postopka skupaj z zamudnimi obrestmi. Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, s čimer pa se tožnik ne strinja. Tožena stranka ni tista, ki bi ocenjevala oz. odločala o tem, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, saj je to naloga pravdnega sodišča in pred njim izvedenega dokaznega postopka. Sploh pa je tožnik prepričan, da je izkazal in dokazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V pravdnem postopku bo sodišče zaslišalo tožnika, izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke in šele nato presojalo, ali je podana protipravnost ravnanja pravosodnih policistov. Tožnik se tudi ne strinja z oceno poročil, ki jih je pridobila tožena stranka. Ta jih pred odločanjem ni posredovala tožniku, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka, saj se tožnik do njih ni mogel opredeliti. Sicer pa bo potrebno v pravdnem postopku ugotoviti, kaj se je dogajalo ne le v sodni dvorani, temveč tudi pred sodno dvorano, ko ni bilo nobenega razloga za kakršnokoli prisilno ukrepanje pravosodnih policistov. Tožnik je dne 16. 2. 2017 vložil odškodninsko tožbo na Okrajno sodišče v Novem mestu, vendar se sam ne more zastopati, saj za to nima ustreznega znanja. Zato potrebuje strokovno pomoč odvetnika, ki pa ga ne more plačati, saj za to nima sredstev. Prepričan je, da je podan tako vsebinski kot finančni pogoj, da se mu dodeli BPP.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi prošnje tožnika za dodelitev BPP za pravno zastopanje pred sodiščem I. stopnje za vložitev odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo v pravdnem postopku. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi vložene tožnikove prošnje za dodelitev BPP (s pripadajočimi prilogami) ter na podlagi dokumentov oziroma poročil, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti.

7. Sodišče se uvodoma opredeljuje glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev sprejela na podlagi dejstev zapisanih v prošnji za dodelitev BPP in prilog, ki jih je tožnik priložil po prejetem pozivu s strani sodišča, zlasti pa na podlagi podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila sama (Poročilo o dogodku na predobravnavnem naroku v kazenski zadevi IK ... z dne 19. 2. 2014, Poročilo o uporabi prisilnih sredstev zoper obsojenca št. 724-1/2014/1 z dne 26. 2. 2014, sodba v imenu ljudstva na podlagi priznanja krivde Okrožnega sodišča v Krškem II K ... z dne 28. 9. 2015). Tožena stranka v obravnavani zadevi torej ni odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP in dati tožniku kot prosilcu možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Prosilcu bi tožena stranka morala dati možnost, da se izjavi o dogodku na predobravnavnem naroku dne 19. 2. 2014 in poda mnenje o tem, kaj se je dogajalo na naroku, glede na opis dogodka v pridobljenih poročilih. Tožnik bi moral imeti možnost, da se izjavi tudi o dogajanju na sodišču tistega dne pred in neposredno po končanem naroku. Kot namreč pravilno navede, ni pomembno samo dogajanje v sodni dvorani, temveč tudi pred sodno dvorano oziroma na poti iz sodne dvorane proti vozilu, ko po njegovem mnenju ni bilo nobenega razloga za prisilno ukrepanje pravosodnih policistov, sploh upoštevaje, da naj bi, kot to trdi tožnik, večino poškodb prejel ravno v tem času. Kaj naj bi se dogajalo pred in po končanem naroku, je razvidno le iz navedb tožnika in delno iz poročila o uporabi prisilnih sredstev zoper obsojenca z dne 26. 2. 2014, v zvezi s tem pa tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ta kršitev pa lahko vpliva na odločitev v zadevi.

8. Sodišče tako sodi, da je organ pri odločanju bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. 9. Sodišče še pripominja, da se ni spuščalo v presojo ostalih tožnikovih ugovorov, ker bi se na tak način spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve, za kar pa v tej fazi (še) ni podlage.

10. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).