Jedro

V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uveljavljal priznanje pravice do invalidske pokojnine, o tej pravici pa ni bilo odločeno z dokončno odločbo, niti ni bil speljan celoten upravni postopek, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (75. člen v zvezi s 63. členom ZDSS-1).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in da mu je toženec priznal pravico do starostne pokojnine v pravilni višini.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za pravilni in zakoniti odločbi, s katerima je toženec ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Z dnem, ko je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine, niso več izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi šestega odstavka 126. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo in sklepom tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2015 in št. ... z dne 20. 6. 2014 zavrnilo (I. točka izreka). Tožbo, v delu, s katerim tožnik zahteva priznanje invalidske pokojnine in tožbo v delu, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2014 je zavrglo (II. in III. točka izreka). S IV. točko izreka pa je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2015 in št. ... z dne 12. 6. 2014 zavrnilo.

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vztraja, da na podlagi plačanih prispevkov nima dovolj delovne dobe. Kot invalid III. kategorije invalidnosti, prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, ima več delovne dobe kot v Avstriji in Sloveniji skupaj. Meni, da je upravičen do invalidske pokojnine in poudarja, da v času od 1. 8. 1998 do 30. 6. 2014 ni bil samostojni podjetnik, saj za to ni imel ustreznega dovoljenja, posledično pa ga Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije nista hotela prijaviti v zavarovanje, kot samostojnega podjetnika in invalida III. kategorije invalidnosti. Vztraja, da toženec neupravičeno zahteva vrnitev nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo za čas od 1. 1. 2003 do 16. 10. 2003, prav tako pa so mu pri tožencu z odločbo z dne 15. 12. 2014 neutemeljeno črtali pravico do pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pri obravnavi njegove pritožbe upošteva vse navedbe iz treh tožb in dodatno v pritožbi predloženo dokumentacijo (priloge od A47 do A57). Vztraja, da je v tožbah poudarjal, da na podlagi plačanih prispevkov nima dovolj delovne dobe. Ker pa je bil 15 let in 4 mesece kot invalid III. kategorije invalidnosti prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, ima pravico do invalidske pokojnine. Drži, da je bil pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen od 17. 3. 1999 do 30. 6. 2014. Ne trdi, da pri odmeri starostne pokojnine ni bil pravilno uporabljen 50. člen zakona in tudi ne tega, da pri tem ni bila zanj upoštevana ugodnejša odmera. Vztraja pa, da je zanj bolj kot starostna pokojnina, ugodna invalidska pokojnina in v tem smislu toženec ni upošteval zanj najugodnejše odločitve. Nadalje se ne strinja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Meni, da bi mu toženec moral še nadalje izplačevati to nadomestilo, ali pa ga invalidsko upokojiti. Tudi ne drži, da mu je bilo priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z odločbo z dne 17. 3. 2008. To nadomestilo mu je bilo priznano z odločbo z dne 25. 2. 1999 kot invalidu III. kategorije invalidnosti od 8. 4. 1998 dalje, finančno ovrednoteno in določeno pa z odločbo z dne 22. 6. 1999 ter priznano od 17. 3. 1999. Sodišče tudi neutemeljeno vztraja, da ni izkazal pravnega interesa v zvezi z odločbo toženca z dne 15. 12. 2014. Meni, da so mu s citirano odločbo neupravičeno vzeli pokojnino, saj ni bil lastnik samostojne dejavnosti, ki je bila odjavljena. Tudi v primeru, če bi imel s. p., bi kot upokojenec imel v skladu z zakonom eno leto časa, da uredi ali uskladi status upokojenca z opravljanjem samostojne dejavnosti. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni zahteval starostne pokojnine. Tega ni nikoli trdil, ampak je pojasnil, kako je do tega prišlo. Navaja, da nima 15 let delovne dobe, saj za čas od 1. 2. 1977 do 31. 12. 1997 niso bili plačani prispevki, prav tako za čas od 1. 1. 1989 do 1. 10. 1989 in od 1. 12. 1998 do 16. 3. 1999. To je za čas 23 mesecev in 17 dni oziroma za 2 leti, 1 mesec in 17 dni. Če odšteje to dobo, ima v Sloveniji 8 let, 6 mesecev in 28 dni pokojninske dobe, skupaj z avstrijsko pa 13 let in 28 dni. To je pa premalo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Da prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani, dokazuje z dokumentom iz leta 1980, isto pa dokazuje s tremi dokumenti iz leta 1981. Da prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani za čas od 1. 2. 1977 do 31. 12. 1977, dokazuje tudi njegova pritožba na Regionalno zdravstveno skupnost. Da niso bili plačani prispevki za čas od 1. 1. 1989 do 1. 10. 1989 dokazuje z odločbo Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo v Ljubljani, to pa dokazuje tudi z dokumentom, izdanim s strani Občine A. z dne 4. 12. 1990. Prav tako ne obstaja doba za čas od 1. 12. 1998 do 16. 3. 1999, saj ni dobil dovoljenja za delo kot samostojni podjetnik, ker ima od 8. 4. 1998 s strani toženca priznan status delovnega invalida III. kategorije invalidnosti. S priloženim dokumentom dokazuje, da je DURS o tej dobi razpravljal in odločal 24. 5. 2006 na podlagi prijave Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 6. 6. 2006. Ves čas od 17. 3. 1999 je bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot upravičenec do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Ko se je 17. 3. 1999 prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, so ga prijavili na podlagi odločbe toženca z dne 25. 2. 1999 na podlagi prvega odstavka 70. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zaradi te napake so ga pri zavodu dne 10. 6. 2003 retrogradno s 1. 1. 2003 odjavili kot brezposelno osebo. Ves čas od 1. 1. 2003 do 10. 6. 2003 in še naprej do 16. 10. 2003 se je redno javljal pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker Zavod RS za zaposlovanje napake ni pravočasno popravil, so mu pri tožencu vzeli nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za nazaj, ker ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. Napako so pri Zavodu RS za zaposlovanje popravili in so ga dne 16. 10. 2003 ponovno prijavili v evidenco brezposelnih oseb, zaradi tega neupoštevanja lastne odločbe so mu pri tožencu nehali izplačevati nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ponovno pa so mu ga priznali šele leta 2008. Za čas od 1. 1. 2003 do 16. 10. 2003 terjajo vračilo izplačanega nadomestila z zamudnimi obrestmi. Glede na opisano predlaga, da pritožbeno sodišče odloči glede vračanja navedenega nadomestila. Sodišče prve stopnje te manipulacije toženca sploh ni omenilo, čeprav je to eden od problemov njegovih štirih tožb. Vztraja in pričakuje, da bo pritožbeno sodišče odločilo glede odvzema pokojnine z odločbo z dne 15. 12. 2014, saj je toženec razveljavil nepravnomočno odločbo, vztraja pa tudi, da je upravičen do invalidske pokojnine, ker je to zanj najugodnejša možnost. Ponovno poudarja, da je bil pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen v času od 17. 3. 1999 do 30. 6. 2014 in da ima iz tega naslova kot invalid III. kategorije invalidnosti več dobe kot skupne dobe, prebite v Sloveniji in Avstriji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pred prvostopnim sodiščem vložil dne 15. 5. 2015 tožbo zoper dokončno odločbo toženca z dne 20. 4. 2015, dne 18. 5. 2015 je tožbo vložil zoper dokončno odločbo toženca z dne 22. 4. 2015 in dne 22. 6. 2015 tožbo zoper dokončno odločbo toženca z dne 28. 5. 2015. Uveljavljal je odpravo citiranih dokončnih in prvostopnih odločb ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Tožbo, vloženo zoper dokončno odločbo toženca z dne 22. 4. 2015 je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP pravilno zavrglo, ker ni izkazan tožnikov pravni interes za odpravo te dokončne odločbe. Z dokončno odločbo z dne 22. 4. 2015 je drugostopni organ toženca tožnikovi pritožbi, vloženi zoper odločbo z dne 15. 12. 2014 ugodil tako, da je citirano prvostopno odločbo odpravil. S prvostopno odločbo z dne 15. 12. 2014 je toženec odločil, da se odločba z dne 20. 6. 2014 spremeni tako, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. Drugostopni organ pa je ugotovil, da je takšna odločitev napačna, saj za spremembo odločbe z dne 20. 6. 2014 ni bilo podlage v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). S tem, ko je toženec odločbo z dne 15. 12. 2014, s katero je bila tožniku odvzeta starostna pokojnina, odpravil, tožnik ni več prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, saj je s svojo pritožbo uspel. Zato tožba ni dopustna.

7. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo mora za to imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je brez tega ne bi mogla doseči. Ker je toženec z dokončno odločbo z dne 22. 4. 2015 prvostopno odločbo z dne 15. 12. 2014 odpravil, to je tisto odločbo, s katero je bilo odločeno, da se odločba toženca z dne 20. 6. 2014 spremeni tako, da tožnik nima več pravice do starostne pokojnine, si tožnik svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic ali druge pravice, kot je bilo odločeno s citirano dokončno odločbo z dne 22. 4. 2015. 8. S sklepom (II. točka izreka) je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo v delu, v katerem uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker niso izpolnjene procesne predpostavke, določene v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). V tej določbi je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Pomeni, da je tožba dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Dokončni upravni akt je torej procesna predpostavka v socialnem sporu. Tožbo, ki je vložena v nasprotju s citirano določbo 63. člena ZDSS-1 in o določeni pravici, ki jo posameznik s tožbo uveljavlja (v konkretnem primeru tožnik uveljavlja pravico do invalidske pokojnine), ni bilo odločeno z dokončno odločbo in ni bil izpeljan ustrezen predsodni postopek, je potrebno zavreči. V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uveljavljal priznanje pravice do invalidske pokojnine, o tej pravici pa ni bilo odločeno z dokončno odločbo, niti ni bil speljan celoten upravni postopek, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo skladno z določbo 75. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1. 9. Iz listinske dokumentacije izhaja, to pa je tožnik potrdil tudi na naroku, je dne 19. 11. 2013 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na podlagi takšne zahteve je toženec s prvostopno odločbo z dne 20. 6. 2014 tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v višini 229,23 EUR od 1. 7. 2014 dalje. Takšno odločbo je toženec z dokončno odločbo z dne 20. 4. 2015 potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb zavrnilo (I. točka izreka). S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 10. Pravice iz obveznega zavarovanja se skladno z 11. členom ZPIZ-2 uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. V 178. členu ZPIZ-2 je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika (prvi in drugi odstavek). Glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) stranka lahko zahteva uvedbo upravnega postopka v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za postopek potrebna njena zahteva. V takšnih upravnih stvareh stranka razpolaga z materialnim zahtevkom. Zato sme pristojni organ uvesti postopek samo, če je stranka dala ustrezno zahtevo, s katero manifestira voljo za uveljavitev določene pravice. Uvedba postopka, ki se začne na njeno zahtevo, je zato odvisna od stranke same, saj je z vložitvijo formalne zahteve dala pobudo za uvedbo postopka in za odločitev o določenem zahtevku.

11. Za prav takšen zahtevek gre v tožnikovem primeru z dne 19. 11. 2013, ko je pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ni pa razvidno, da bi tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine ali da bi takšen zahtevek, skladno z drugim odstavkom 178. člena ZPIZ-2, vložil pristojni zdravnik. Zato je toženec imel vso podlago, da je odločil oziroma je moral odločiti o tožnikovi zahtevi, vloženi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

12. Tožena stranka je to vlogo upoštevala in ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je dopolnil 65 let in 4 mesece starosti ter 10 let, 11 mesecev in 20 dni slovenske dobe ter 4 leta, 6 mesecev avstrijske pokojninske dobe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec preučil podatke iz matične evidence zavarovancev, iz katere izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji zavarovan v času od 21. 9. 1970 do 24. 9. 1970, od 18. 6. 1979 do 4. 12. 1988 s prekinitvami, kot oseba v delovnem razmerju, v obdobju od 1. 2. 1977 do 31. 12. 1977, od 1. 1. 1989 do 1. 10. 1989 in od 1. 12. 1998 do 16. 3. 1999 kot samostojni podjetnik posameznik in v obdobju od 11. 9. 1992 do 31. 12. 1993 kot družbenik in poslovodna oseba. Toženec je glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine upošteval tudi dejstvo, da je bil tožnik od 16. 10. 2003 do 30. 6. 2014 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in v tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje.

13. Na podlagi takšnih podatkov, ki so bili zbrani in ugotovljeni v predsodnem postopku, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do starostne pokojnine in da znaša njegova samostojna starostna pokojnina 229,23 EUR.

14. Sodišče v sporu, če se izpodbija upravni akt, meritorno odloči, bodisi da tožbenemu zahtevku ugodi ali ga zavrne. Pri takem odločanju mora sodišče paziti, da ne odloča v škodo stranke, ki uveljavlja sodno varstvo. Na to načelo, ki je določeno v tretjem odstavku 81. člena ZDSS-1, je opozorilo že sodišče prve stopnje. Za konkretni primer pa to pomeni, da sodišče v nasprotju z odločitvijo toženca, ki je tožniku pravico do starostne pokojnine priznal, ne more zahteve zavrniti, za kar se zavzema pritožba in zatrjuje, da niso plačani prispevki in da zato ne izpolnjuje pogojev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine.

15. Očitno je, glede na podatke v upravnem spisu, starostna pokojnina nižja, kot je znašalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Vendar to ne more biti razlog, da bi bil tožnik še nadalje upravičen do tega nadomestila, ali da bi bila invalidska pokojnina, za kar se zavzema pritožba, odmerjena v enaki višini kot nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Višina invalidske ali starostne pokojnine je namreč odvisna od trajanja pokojninske dobe, medtem ko je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, odmerjeno v višini 80 % pokojninske osnove, ne glede na trajanje pokojninske dobe. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pa mora poleg potrebne pokojninske dobe, biti izpolnjen tudi še nadaljnji pogoj, da je pri zavarovancu ugotovljena I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo po postopku določenem v ZPIZ-2. 16. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in v ostalih primerih, določenih v 41. členu ZPIZ-2 in pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (42. člen ZPIZ-2). Pomeni, da mora zavarovanec poleg tega, da je pri njem ugotovljena invalidnost I. kategorije ali da je izpolnjen katerikoli drug pogoj določen v 41. členu ZPIZ-2, izpolnjevati tudi pogoj zahtevane pokojninske dobe. Zato tožnik iz tega razloga neutemeljeno in brez podlage navaja, da nima dopolnjene pokojninske dobe, ker nima plačanih prispevkov, hkrati pa uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine.

17. Glede na to, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine in da je sodišče prve stopnje enako kot pred tem toženec zaključilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, in da mu je toženec pravilno skladno z določbo 27. člena ZPIZ-2 od 1. 7. 2014 priznal pravico do starostne pokojnine z uvodoma citirano prvostopno odločbo, z dne 20. 6. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 20. 4. 2015. 18. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za pravilni in zakoniti tudi odločbi št. … z dne 28. 5. 2015 in št. ... z dne 12. 6. 2014, s katerima je toženec ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Z dnem, ko je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine, namreč niso več izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi šestega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Ta izrecno določa, da pravica do nadomestila preneha zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo z dnem, ko izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Glede na citirano določbo tožnik, ki je pridobil pravico do starostne pokojnine od 1. 7. 2014, od tega dne dalje ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Za samo odločitev ni odločilno, kdaj je bilo tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo priznano, niti koliko časa je to dajatev užival. Zato nima nobene dokazne vrednosti ugotovitev sodišča, da je bilo to nadomestilo tožniku priznano z odločbo z dne 14. 3. 2008. S citirano odločbo je bilo namreč res odločeno o ponovnem izplačevanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, prvič pa je bila ta dajatev tožniku priznana z odločbo z dne 22. 6. 1999 od 17. 3. 1999. 19. Za pritožbeno rešitev zadeve ni upoštevno tožnikovo pavšalno nestrinjanje s tem, da je dolžan vrniti preveč izplačano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Tožnik ni navedel niti osnovnega podatka, s katero odločbo se ne strinja, kdaj je bila izdana in kdaj jo je prejel ter na kakšni podlagi jo je toženec izdal. Predvsem pa ni navedel, ali se sporno vprašanje nanaša na odločbo, ki jo je pravočasno izpodbijal v sodnem postopku. Do pavšalnih navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati.

20. Nadalje se tožnik ne more sklicevati na navedbe v tožbi, če jih ne ponovi v pritožbi in vztrajati, da se pritožbeno sodišče do njih opredeli. Prav tako glede na 337. člen ZPP ne morejo biti upoštevni dokazi predloženi v pritožbi (priloge od A47 - A57), če pritožnik ne izkaže, da jih ni mogel brez svoje krivde predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Na take razloge pa se pritožba sploh ne sklicuje.

21. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba in sklep pa sta pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklepa sodišča prve stopnje.