Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan v višini 20 %, v preostanku, to je v višini 80 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je temelj tožbenega zahtevka podan v višini 40 %, v preostanku, to je v višini 60 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. V ostalem je pritožbo tožnice, pritožbo toženke pa v celoti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožnica izpostavlja naslednja vprašanja: 1) glede bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče ni odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (glede pomena prehoda za pešce, glede nepravilnosti izvedenskega mnenja in glede standarda obrazloženosti sodbe; 2) glede materialnopravne presoje pravnomočne odločitev o deljeni odgovornosti tako z vidika ekskulpacije imetnika nevarne stvari kot krivdnega ravnanja tožnice; 3) glede materialnopravne presoje: pričakovanosti in preprečljivosti ravnanja tožnice z vidika posebej skrbnega voznika, dolžnostnega ravnanja voznice, pravne relevantnosti dejstva, da je do trčenja med kolesarko in osebnim vozilom prišlo na prehodu za pešce, možnosti preprečitve trčenja, povzročitelja nevarne situacije, soprispevaka tožnice k nastanku škode po načelu vzročnosti v smislu objektivnega pomena škodljivih posledic njenega ravnanja; 4) ali je materialnopravno pravilno, da je pritožbeno sodišče kot sodno prakso v podobnem primeru upoštevalo primer II Ips 556/2006, v katerem je kolesarka zapeljala preko javne ceste in v katerem voznica trčenja ni mogla preprečiti; 5) ali je materialnopravno pravilno, da je pritožbeno sodišče kot sodno prakso v podobnem primeru upoštevalo primer II Ips 32/2009, v katerem je pešec prečkal cesto izven prehoda za pešce in trčenja ni bilo mogoče preprečiti; 6) ali je materialnopravno pravilno, da je pritožbeno sodišče kot sodno prakso v podobnem primeru upoštevalo primer II Ips 91/1997, v katerem je kolesarka zapeljala z dvignjenega hodnika za pešce na vozišče, pri čemer je padla; 7) ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča, da je vožnja voznice Audija bila v skladu s predpisi in da ni kršila 41. in 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP); 8) ali je materialnopravno pravilna presoja izvedenskega mnenja, da voznici ne moremo šteti v slabo, ker ni reagirala, saj kolesarka ne bi smela zapeljati na prehod za pešce; 9) kateri od udeležencev je povzročil nevarno situacijo; 10) ali je glede na načelo zaupanja v prometu kolesar, ki zapelje na prehod, v enakem položaju kot pešec, ki stopi na prehod, torej če bi v konkretnem primeru pešec stopil na prehod na isti točki kot je zapeljala na prehod tožnica; 11) ali je voznica Audija kršila določbo prvega odstavka 45. člena ZPrCP, ker ni ustavila pred oviro - kolesarko, ki bo jo lahko pričakovala in ker bi lahko ustavila, 12) ali je v zadevi dovolj raziskano in so uporabljena in pojasnjena vsa pravila ZPrCP; 13) ali je pravilno uporabljeno načelo zaupanja; 14) ali je bila vožnja tožnice sredi dneva, ko je zavila iz smeri gibanja po kolesarski stezi vzporedno z glavno cesto poševno proti prehodu za pešce v strogem centru glavnega mesta, ki ga kolesarji pogosto prečkajo, nepričakovana za posebno skrbnega voznika, ki živi v glavnem mestu.

4. Utemeljuje, da njenega soprispevka k nastanku škode ni, ker zavarovanka toženke ni bila pozorna na promet in bi trčila v vsakogar, ki bi se takrat nahajal na prehodu za pešce. Če pa bi bila zavarovanka toženke dovolj pozorna, bi prometno nesrečo lahko preprečila. Po njenem mnenju je sodišče nekritično sprejelo zaključke izvedenca, čeprav gre pri vprašanju, ali je podana njena odgovornost, za sodniško presojo. Nadalje utemeljuje, da je ves čas postopka zatrjevala, da je bila zavarovanka toženke tista, ki je povzročila nevarno situacijo, da je ona kršila načelo zaupanja, da prehod za pešce uživa posebno varstvo, da je varovano gibanje vsakogar na prehodu, da so pred tožnico prehod prečkali štirje drugi kolesarji, da gre za prehod v centru Ljubljane, sodišče pa teh okoliščin ni upoštevalo. Tožnica je zapeljala pred avto, zavarovanka toženke pa je bila tista, ki ji je bila dolžna zagotoviti varno prečkanje. Ker bi zavarovanka toženke morala in mogla zaznati njeno namero o prečkanju cestišča, se je tožnica zanesla, da bo voznica spoštovala pravila, ki veljajo za voznike ob približevanju prehoda za pešce. V določbah 41. in 45. člena ZPrCP je zaukazano takšno ravnanje voznikov, da bo prečkanje prehoda varno za vse udeležence v prometu. Zaključek, da je tožnica vozila s hitrostjo, primerno razmeram na cesti, je v nasprotju s 41. in 45. členom ZPrCP. Izpostavlja več zadev iz sodne prakse, ki po njenem mnenju kažejo na to, da je njen soprispevek v višini 60 % k nastanku škode previsok. Preko Zavoda varna pot je pridobila novo izvedensko mnenje, ki ga prilaga tudi predlogu. pojasnjuje, da v postopku na prvi stopnji zaradi težke finančne situacije ni zmogla pridobiti neodvisnega izvedenskega mnenja, za Zavod varna pot pa je izvedela šele kasneje.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).