Jedro

Pritožnica nima prav, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Podana bi bila le tedaj, če bi sodišče izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če bi izreklo kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne bi izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlje države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in mu je, ob omilitvenih določilih iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, kar znaša 1.000,00 EUR. Odločilo je, da je obtoženec dolžan denarno kazen plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu od 1.4.2021 od 6.34 ure dalje. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da se obtoženca, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen, bremenijo proračun.

2. Zoper to sodbo sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik.

3. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb postopka, 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona in iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP - zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških postopka ter iz razloga po drugem odstavku 374. člena ZKP - ker sodišče ni izreklo varnostnega ukrepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen treh let in sedem mesecev zapora in 200 dnevnih zneskov denarne kazni ter mu naloži plačilo stroškov postopka in pooblaščenega zagovornika.

4. Obtožencev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo kazensko sankcijo oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat. 5. Obtožencev zagovornik je podal odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke s predlogom, dajo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

7. Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh obteževalnih okoliščin, ugotovljenim pa pripisalo prenizko težo in jih s tem neustrezno ovrednotilo. Na drugi strani je dalo izdaten pomen povsem običajnim olajševalnim okoliščinam ter priznanju krivde in celo nekaznovanosti, s čimer je sodišče prekršilo pravico, ki jo ima po zakonu. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bili v primeru prometne nesreče ogroženi zgolj tisti prebežniki, ki niso bili pripeti z varnostnim pasom in niso sedeli na sedežih. Po njenem je vprašljivo kdo je na sedežu sploh lahko sedel, saj so bili sedeži neustrezno nameščeni. Ocenjuje, da so bili zaradi vožnje preko dovoljenega števila potnikov ogroženi vsi potniki, saj je šlo za prevažanje v povsem nehumanih pogojih, kar je potrebno presojati z vidika storilčeve osebnosti v smislu 49. člena KZ-1. Nadalje ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stopnje ogrožanja oziroma kršitve zavarovane pravne vrednote, saj sta bili obe zavarovani dobrini, to je javni red in mir ter varnost tujcev, močno ogroženi. Pri tem izpostavlja izpoved prič B. B. in C. C. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni odločilno, da je obtoženec storil dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja. Navaja, da je bila vloga obtoženca pomembna, saj je opravljal vlogo, ki je načeloma porazdeljena med več sostorilcev, zato bi gotovo bil tudi deležen visoke protipravne premoženjske koristi. Pritožnica se tudi ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je obtoženec dejanje storil v stiski, saj je samski, brez otrok in posledično ni preživninski zavezanec. Tudi sicer ni z ničemer izkazal, da je bil v stiski zaradi izgube zaposlitve in če se je to sploh zgodilo. Po njeni oceni obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni storil iz golega preživetja. Pritožnica zaključuje, da ni zaznati, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni res upoštevalo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v času epidemije COVID-19. Pritožnica nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nekaznovanosti šteti kot posebno olajševalno okoliščino, tudi priznanje krivde je po njeni oceni zgolj eden od segmentov, ki ga je potrebno upoštevati v okviru obtoženčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju. Izpostavlja, da obtoženec z organi odkrivanja in pregona ni sodeloval, oziroma je pred policisti bežal, v izjavi po šestem odstavku 148. člena ZKP se je branil z molkom, ravno tako se je branil z molkom zaslišan v preiskavi. Ni podal privolitve za pregled elektronskih naprav, zato po njeni oceni priznanje na predobravnavnem naroku, ko so bili vsi dokazi že zbrani brez njegovega sodelovanja, ne more imeti velike teže. Tudi zato ne, ker so bili dokazni predlogi dani zgolj za branje listin in zapisnikov že zaslišanih prič. Priznanje obtoženca ne kaže na resno obžalovanje storjenega, zato tudi na omilitev kazni pod zakonsko določeno mejo ne more vplivati. Opozarja, da je omilitev kazni vedno samo fakultativna, ta pa v obravnavanem primeru ni bila utemeljena glede na to, da so podane številne obteževalne okoliščine. S tem, ko je sodišče priznanje v obravnavanem primeru štelo kot posebno olajševalno okoliščino in kazen odmerilo za kar 1/3 nižje od spodnje meje zakonsko predpisane kazni, je očitno presodilo, da je omilitev kazni obligatorna, s tem pa je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

8. Pritožnica nima prav, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Podana bi bila le tedaj, če bi sodišče izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če bi izreklo kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne bi izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1. Vprašanje, ali je okoliščine, ki vplivajo na višino zaporne kazni pravilno uvrstilo med posebno olajševalne, sodi v okvir pritožbenega razloga iz prvega odstavka 374. člena ZKP, vendar tudi ta ni podan. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kazen omililo zato, ker je obtoženec krivdo priznal, kar je vsekakor skrajšalo kazenski postopek, dejanje je iskreno obžaloval, za kazniva dejanja še ni bil obsojen. Poleg tega je kot olajševalno upoštevalo obtoženčevo mladostno nepremišljenost in da je dejanje storil v stiski ob izgubi zaposlitve. Pritožnica ima prav, da nekaznovanost sama zase ni okoliščina, ki bi imela naravo posebne olajševalne okoliščine, vendar iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da ji je sodišče prve stopnje dalo poseben olajševalni pomen, ampak je razbrati, da je skupek olajševalnih okoliščin v povezavi s priznanjem krivde pridobil tako kvaliteto posebno olajševalnih okoliščin, da je utemeljen zaključek v pravilnost odločitve, da je treba kazen omiliti. Pritožnica ima nadalje prav, da je omilitev kazni vedno fakultativna, vendar nima prav, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je omilitev kazni pod zakonsko mejo obligatorna s tem, ko je kazen odmerilo za 1/3 nižje od spodnje meje zakonsko predpisane kazni. Pritožnica neutemeljeno zmanjšuje kvaliteto obtoženčevega priznanja krivde z okoliščinami, da je pred policisti bežal ter da se je branil z molkom, kot tudi, da so bili dokazni predlogi dani zgolj za branje listin in zapisnikov že zaslišanih prič. Kazenski zakonik namreč daje večji pomen priznanju, danem po vložitvi obtožnega akta in to utemeljeno, saj so tedaj tudi zbrani dokazi (oziroma bi morali biti zbrani), ki podpirajo dano priznanje. Nobenega dvoma ne more biti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je obtoženec s priznanjem bistveno skrajšal potek postopka. Že res, da je državna tožilka v obtožnici predlagala zgolj branje listin in zapisnikov že zaslišanih prič, vendar, v kolikor obtoženec krivde ne bi priznal, bi lahko obramba predlagala druge dokaze, poleg tega ni nujno, da bi se strinjala z branjem zapisnikov že zaslišanih prič. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18. 9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnica pretirava, ko izpostavlja njeno oceno glede obteževalnih okoliščin obravnavane zadeve. Za pritožnico je vprašljivo, kdo je na sedežu v vozilu sploh lahko sedel, torej tudi sama ni prepričana v svoje pritožbene navedbe, da so bili vsi potniki v vozilu ogroženi ter da je šlo za "povsem nehumane pogoje" prevažanja potnikov. Ko pritožnica utemeljuje kršitev dveh zavarovanih pravnih vrednot obravnavanega kaznivega dejanja, to je javni red in mir ter varnost tujcev in izpodbija drugačne zaključke sodišča prve stopnje, s tem dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pa je bila v obravnavani zadevi izrečena sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde, se ta ne sme izpodbijati iz razloga zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP).

10. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi dalo pravo težo okoliščini, da je obtoženec storil dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja. Drugačna pritožbena utemeljitev ni sprejemljiva, saj izhaja iz ocene, da je teža kaznivega dejanja manjša, če je kaznivo dejanje storjeno z večjim številom sostorilcev s porazdeljenimi vlogami med njimi. To pa je v nasprotju s kazenskim zakonikom in sodno prakso, ko sostorilstvo vedno poveča težo kaznivega dejanja ter glede nekaterih kaznivih dejanjih tudi preraste v kvalificirano obliko kaznivega dejanja.

11. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo obtoženčevo mladostno lahkomiselnost, da je dejanje storil v stiski ob izgubi zaposlitve, da je dejanje iskreno obžaloval, za kazniva dejanja še ni bil obsojen, poleg tega pa je krivdo na predobravnavnem naroku priznal. Pritožnica dvomi, da je obtoženec kaznivo dejanje storil v stiski. Trdi, da kaznivega dejanja ni storil iz golega preživetja, kar izpeljuje iz predpostavke, da je bil "vpet v kaznivo dejanje". Drugače kot pritožnica pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je verjelo obtožencu, ki je pojasnil nagibe za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, saj nasprotnih dokazov v tej smeri ni bilo, niti dokaznih predlogov ne. Res je, da je sodišče prve stopnje, kot izpostavlja pritožnica, izreklo zaporno kazen za 1/3 nižje od spodnje meje zakonsko predpisane kazni, vendar jo je izreklo v skladu z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 (če so za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisana tri ali več let zapora, jo sme omiliti do enega leta zapora). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Pravilno je ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter pri odmeri višine zaporne kazni in denarne kazni ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja oziroma kazen omiljena.

12. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njenemu predlogu za odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanja, skladno z določili 73. člena KZ-1, in sicer avtomobila in mobilnih telefonov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje predlogu državne tožilke ni sledilo zato, ker je ugotovilo, da za ta varnostni ukrep ni dovolj tehtnih razlogov. Drugače od sodišča prve stopnje pritožnica trdi, da odvzem vozila narekujejo razlogi splošne varnosti in moralni razlogi, saj je bilo vozilo gotovo povezano s kaznivim dejanjem in je predstavljalo osnovno sredstvo za izvršitev le-tega. Ocenjuje, da bi si vozilo lahko izposodil tudi drugi potencialni storilec za izvršitev istovrstnega kaznivega dejanja. Trdi, da je bilo vozilo predelano s tem, ko so bili iz njega odstranjeni določeni sedeži. Glede zaseženih telefonov navaja, da brez uporabe le-teh obtoženec ni mogel izvršiti očitanega kaznivega dejanja. Po njeni oceni ne gre le za vrednost telefonov, ampak za kontakte in podatke, ki se v telefonu nahajajo.

13. Drugače od pritožnice pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V obravnavani zadevi odvzem predmetov ni obligatoren, v vloženi obtožnici izrek tega varnostnega ukrepa tudi ni bil predlagan. Državna tožilka je to storila šele v končni besedi, pri tem pa predloga ni obrazložila, saj se je zgolj sklicevala na določbo 73. člena KZ-1. Predlog za odvzem predmetov utemeljuje šele v pritožbi, vendar ta ni utemeljen. Pritožnica nima prav, da je bilo vozilo predelano, saj so bili iz vozila zgolj odstranjeni določeni sedeži, kar ni šteti kot predelavo vozila. Pritožnica tudi izhaja iz domneve, da so bila stekla "očitno ad hoc zatemnjena z uporabo spreja ravno zato, da se med vožnjo v vozilo ne bi videlo", vendar je to le njena domneva, ki ni izkazana. Pritožbeno sodišče ne sprejema obrazložitve pritožnice, da odvzem vozila narekujejo razlogi splošne varnosti in moralni razlogi in pritrjuje sodišču prve stopnje, ki teh razlogov ni ugotovilo. Pritožnica tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo odvzeti zasežene telefone. Trdi, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ne bi mogel izvršiti brez uporabe le-teh, pri tem izhaja iz predpostavke, da se je moral obtoženec časovno usklajevati s sostorilci po telefonu. Gre le za predvidevanje pritožnice, ki nima podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje, v tej smeri tudi niso bili izvedeni (ali predlagani) nobeni dokazi, zato ni bilo ugotovljeno, kateri za obravnavano kaznivo dejanje pomembni podatki in kontakti so se v telefonih nahajali oz. če so se sploh nahajali. Nobene podlage nima trditev pritožnice, da je imel obtoženec v zaseženih telefonih vzpostavljeno celotno mrežo sostorilcev, vključno z zabeleženimi lokacijami, stikov oziroma šifer za prevzem gotovine. Nenazadnje pritožbeni predlog (4. točka prvega odstavka 369. člena ZKP) ne vsebuje predloga za izrek varnostnega ukrepa odvzemu predmetov, ampak le predlog za zvišanje izrečene zaporne kazni (izrečena denarna kazen ni izpodbijana) in spremembo glede plačila stroškov kazenskega postopka.

14. Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Okoliščina, da obtoženec ni preživninski zavezanec in je dela zmožen, ni ključna za odločitev, ali ga bo sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odločitev o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka oprlo na obtoženčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz njegovega zagovora in osebnih podatkov. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi plačilo teh stroškov lahko ogrozilo obtoženčevo preživljanje. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno odločilo, da bremenijo stroški obtoženčevega zagovornika proračun. Trdi, da je bil v tem postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti odvetnik ter da je obtoženec brez utemeljenega razloga pooblastil drugega odvetnika. Tudi ta pritožbena trditev ni utemeljena, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da obstoječi zagovornik zagovarja obtoženca po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi, in sicer mu je dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

15. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji, to je, izrečeno zaporno in denarno kazen. Po njegovi oceni ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da je bilo dejanje storjeno med epidemijo COVID-19, kot tudi, da nekateri prebežniki niso bili pripeti z varnostnim pasom. Trdi, da iz formulacije stavka, ki je pisan v pogojniku, tudi sodišče prve stopnje očitno ne ve, ali bi se prebežniki, ki niso bili pripeti z varnostnim pasom, lahko poškodovali. Nadalje navaja, da je več olajševalnih okoliščin, tem pa sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže. Premajhen poudarek je dalo okoliščini, da je obtoženec krivdo priznal, da je izrazil globoko obžalovanje, da je izgubil službo in da nima nobenih dohodkov za preživljanje ter da je službo izgubila tudi njegova mati. Obtoženec je dejal, da dejanja ne bo ponovil. Prav tako še ni bil obsojen za nobeno drugo kaznivo dejanje. V odgovoru na pritožbo državne tožilke je izpostavil, po njegovi oceni primerljivi odločbi: VSL VI Kp 49398/20 z dne 11.3.2021 in VSM II Kp 63422/2019 z dne 19.1.2021. 16. Kot je bilo že odgovorjeno na pritožbo državne tožilke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije upoštevalo vse okoliščine primera. Pravilno je ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter pri odmeri višine zaporne kazni (in denarne kazni), ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Okoliščina, da je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil med epidemijo COVID-19 ne potrebuje dodatne obrazložitve, kot to trdi pritožnik, saj je vsem jasno, da izvršitev kaznivega dejanja na način kot je opisan v izreku sodbe, ni mogel upoštevati ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo okoliščino, da nekateri prebežniki med prevozom niso bili privezani z varnostnimi pasovi, saj je splošno znano čemu ti služijo. Ravno zato, ker je v obravnavani zadevi podanih več olajševalnih okoliščin in ker je obtoženec krivdo na predobravnavnem naroku priznal, je sodišče prve stopnje uporabilo omilitvena določila in mu pravilno izreklo zaporno kazen v trajanju dveh let. Kazenski zadevi, ki jih je pritožnik izpostavil v odgovoru na pritožbo državne tožilke nista primerljivi obravnavani. V zadevi VSL VI Kp 49398/2020 je pritožbeno sodišče, ko je presojalo pritožbo obtoženčevega zagovornika (državni tožilec se ni pritožil), moralo poseči v odločbo o kazenski sankciji zato, ker so bile nepravilno upoštevane obteževalne okoliščine, poleg tega ni moglo prezreti, da je obtoženec v osebnem vozilu prevažal tri osebe. V zadev VSM II Kp 63422/2019 pa gre za kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo KZ-1G in obtožencu izrečena zaporna kazen ni bila omiljena. Obtoženec je nadalje v vozilu prevažal "družino A.", med njimi pa je obstajalo neko poznanstvo oz. povezava.

17. Pritožnik trdi, da je tudi izrečena denarna kazen previsoka. Izpostavlja, da je obtoženec trenutno brezposeln. Tudi ko je še delal v Ukrajini, je imel za ukrajinske razmere zelo nizke dohodke in si ni mogel ustvariti nekega velikega premoženja, s katerim bi sedaj lahko odplačeval tako visoko kazen. Enako velja za čas, ko je bil še zaposlen na Češkem, kjer je prav tako prejemal nizko plačo. Pritožnik izpostavlja, da plačila za izvršitev očitanega kaznivega dejanja ni prejel, niti mu ni bilo obljubljeno. Po njegovi oceni tudi ne bi bilo smiselno (v primeru neizterjave denarne kazni) denarno kazen spremeniti v zapor, saj bi to bremenilo proračun, Republika Slovenija pa je po oceni pritožnika v samem vrhu po lestvici prenatrpanosti zaporov.

18. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena denarna kazen pravilno odmerjena tako po višini določenega dnevnega zneska, kot po številu dnevnih zneskov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Ravnalo je pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 200 dnevnih zneskov ter je pri tem upoštevalo splošna pravila odmere kazni, višino dnevnega zneska v višini 5,00 EUR pa je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca. Trditev pritožnika, da obtoženec za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja ni prejel plačila in mu to niti ni bilo obljubljeno, je v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe iz katerega izhaja, da je prejel plačilo v neugotovljenem znesku. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da očitno ne drži, kar je navedel obtoženec, da je povsem brez dohodkov ter je pravilno zaključilo, da je nekaj dohodkov imel, le višine teh ni mogoče ugotoviti. Oceni sodišča prve stopnje, da ti dohodki znašajo vsaj 5,00 EUR dnevno, ni mogoče oporekati.

19. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

20. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.